Sesalci

Dlaka je kožna tvorba in kot kožuh pri večini sesalcev na gosto prerašča kožo. Ta pridobitev sesalcem prinaša določene prednosti: kožuh upočasnuje izmenjavo toplote z okolico, ščiti telo pred močnimi sončnimi žarki in odrgninami, pri vodnih sesalcih je nepremočljiv in jih ohranja suhe, rabi za sporazumevanje (npr. naježena dlaka), z varovalno barvo ali barvnimi vzorci omogoča prikrivanje, pomaga jim pri obrambi pred plenilci (bodice), specializirane dlake ali vibrise pa imajo čutilno vlogo.

Prirodoslovni muzej Slovenije izhaja neposredno iz leta 1821 ustanovljenega Kranjskega deželnega muzeja, kjer je kot prvi kustos služboval Henrik Freyer (v letih 1832 – 1853). Na našem ozemlju je prvi sistematično zbiral vretenčarje, zbirka pa mu je bila osnova za pripravo Favne na Kranjskem živečih sesalcev, ptičev, plazilcev in rib (Ljubljana 1842), ki je temeljno delo za poznavanje naših vretenčarjev. Navedel je 50 vrst sesalcev (»dojivne shivali«), pri nekaterih od njih je navedel podatke o habitatu ali celo konkretna nahajališča. Freyer je živali prepariral kot dermoplastične preparate, namenjene razstavljanju. Od Freyerjeve zbirke sesalcev sta se do danes ohranila le dva dermoplastična preparata avtohtonega risa, ki pa sta brez ustrezne dokumentacije. Poleg razstavnih zbirk sesalcev so se v drugi polovici 19. stoletja po svetu začele pojavljati tudi študijske zbirke sesalcev. V teh zbirkah sta od posameznega osebka shranjeni predvsem lobanja in koža, namenjene pa so znanstvenemu preučevanju gradiva in so nenadomestljiv referenčni vir. Pri nas takrat do ustanavljanja študijskih zbirk ni prišlo in je na področju zbiranja in preučevanja sesalcev za dolgo časa zavladalo mrtvilo. V obdobju med svetovnima vojnama so na slovenskem ozemlju zbirali sesalce večinoma tuji naravoslovci, redki domači pa so material pošiljali muzejem v tujini. Prirodoslovni muzej Slovenije v svoji študijski zbirki sesalcev hrani nekaj lobanj divjadi, ki jih je takrat zbiral S. Bevk. V muzeju sta se v povojnem obdobju s preučevanjem sesalcev začasno ukvarjala S. Brelih in J. Gregori. (Povzeto po: Sesalci Slovenije, B. Kryštufek, 1991). Leta 1978 je z intenzivnim terenskim zbiranjem sesalcev pričel B. Kryštufek. Plod njegovega zbiranja in sodelovanja muzejskih sodelavcev ter zoologov iz Slovenije in držav na ozemlju bivše Jugoslavije, je bogata študijska zbirka sesalcev. Zbirka vključuje tudi material, ki je bil zbran pred letom 1978, od katerega najstarejši primerki datirajo v začetek 20. stoletja. Na osnovi preučevanja in dela v zbirki je med drugim izšla tudi knjiga B. Kryštufka Sesalci Slovenije (1991), deloma pa je na osnovi študijske zbirke nastal Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije (Kryštufek in Janžekovič, 1999). To kaže na pomen zbirke za temeljne naravoslovne raziskave slovenskega ozemlja. S pomočjo gradiva iz študijske zbirke sesalcev PMS so nastale številne diplomske in magistrske naloge, objave v domačih in tujih strokovnih revijah, material iz zbirke se je uporabljal tudi pri projektu vzpostavitve omrežij Natura 2000. V zadnjih nekaj letih se zbirka intenzivno ureja glede na taksonomsko pripadnost in geografsko območje, katalogizira se tudi digitalno, gradivo za zbirko muzej pridobiva tudi zaradi sprejete zakonodaje o ogroženih živalskih vrstah.

V zadnjih desetletjih se je zaradi hitrega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst ter uničevanja njihovega življenjskega okolja pomen študijskih zbirk še povečal. Študijske zbirke po svetu tako hranijo mnogo preparatov danes že izumrlih ali pa ogroženih vrst, ki so žal zadnji dokazi o obstoju vrste in hkrati ves material, ki je na voljo za raziskovanje. Pravilno prepariranje in ohranjanje teh primerkov je zato izjemnega pomena.

Tudi v naši študijski zbirki hranimo nekaj ogroženih in redkih vrst sesalcev:

Za prepoznavanje sesalcev je poleg zunanjih telesnih značilnosti zelo pomembna lobanja z zobovjem, saj ima veliko število diagnostičnih znakov. Razlike v zobovju nam poleg sistematskega uvrščanja pomagajo tudi pri ugotavljanju načina prehranjevanja živali. Tako imajo rastlinojedi meljake s široko površino za mletje rastlinske hrane, mesojedi z ostrimi grebeni za trganje mesa, žužkojedi pa s koničastimi, ostrimi grbicami, s katerimi lahko predrejo hitinski oklep žuželk.

Lobanje predstavnikov naših redov sesalcev: velikosti niso v sorazmerju, navedene dolžine lobanj (DL) so povzete po Ključu za določanje vretenčarjev Slovenije (Kryštufek in Janžekovič, 1999):

Balkanskega risa je na večjem območju njegove nekdanje razširjenosti iztrebil človek v 19. stoletju. Danes je v naravi maloštevilčen in omejen na majhno območje.

Zaradi redkosti v naravi, je balkanski ris redek tudi v naravoslovnih muzejih. Večina muzejskih primerkov izvira iz današnjega območja razširjenosti, zbrana pa je bila v prejšnjem stoletju.

Prirodoslovni muzej Slovenije se zahvaljuje posameznikom, društvom in ustanovam, ki so posredovali informacijo in fotografije za pričujočo razstavo:

mag. Dime Melovski in ostali člani projekta Balkan Lynx Recovery Programme, ki deluje v okviru nevladne organizacije Macedonian Ecological Society, so prispevali posnetke balkanskega risa iz naravnega okolja in informacijo o projektu;

ostale fotografije so prispevali:
dr. Ferdinand Bego iz Muzeja naravoslovnih znanosti v Tirani,
mag. Janez Černač, Kočevje,
mag. Milan Paunović iz Prirodoslovnega muzeja Beograd,
dr. Svetozar Petkovski in dr. Vesna Sidorovska iz Prirodoslovnega muzeja Makedonije, Skopje,
Janez Gregori in Ciril Mlinar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije;
uredništvo revije Lovec je dovolilo uporabo fotografij naselitve risov v Slovenijo;
ozadje panojev je prirejeno po sliki mag. Janeza Černača (»Risove stopinje v snegu«; akril na platnu);
prof. dr. Bojan Zorko, doc. dr. Modest Vengušt in Fahrudin Botonjić z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani so opravili rentgensko slikanje dermoplastičnih preparatov;

razstavo dveh eksponatov sta omogočila:
dr. Romana Erhatič Širnik iz Tehniškega muzeja Slovenije (dermoplastični preparat karpatskega risa)
mag. Matija Križnar s Kustodiata za geologijo Prirodoslovnega muzeja (spodnja čeljustnica barjanskega risa)

Ob otvoritvi razstave je mag. Janez Černač poklonil Prirodoslovnemu muzeju Slovenije razstavljeno lobanjo avtohtonega balkanskega risa s Šar planine. Za to pomembno obogatitev muzejske zbirke sesalcev se mu posebej zahvaljujemo.

Avtorja razstave: prof. dr. Boris Kryštufek, Mojca Jernejc Kodrič

Avtorji fotografij: prof. dr. Ferdinand Bego, arhiv mag. Janeza Černača, Janez Gregori, Macedonian Ecological Socity / Balkan Lynx Recovery Programme, Ciril Mlinar, mag. Milan Paunović, dr. Svetozar Petkovski, dr. Vesna Sidorovska

Priprava kartografskih osnov: Peter Glasnović

Oblikovanje: Mia Sivec

Tisk: Mojmir Štangelj

Izvedba: Tehnična služba Prirodoslovnega muzeja Slovenije

Šakali so prilagodljive živali, ki izrabljajo raznolike prehranske vire v najrazličnejših življenjskih okoljih. Naseljujejo savane, polpuščave, stepe, gozdove, mangrove, močvirja, makijo ter poljedelske in polurbane predele. Obsežno območje razširjenosti zlatega šakala sega od severne in vzhodne Afrike ter jugovzhodne Evrope, Arabskega polotoka in Bližnjega Vzhoda, prek južne Azije vse do Tajske in Burme.

V prehranjevanju je šakal oportunist. V Evropi živi predvsem na račun mrhovine in klavničnih odpadkov domačih živali. Čeprav je tudi rastlinsko hrano in lovi manjše vretenčarje (glodavce, žabe ipd.) ter žuželke, pa vse to tvori le majhen del prehrane.

Šakali navadno živijo v parih ali pa v družinskih skupnostih (družinah), ki jih tvorijo odrasla samec in samica ter njuni mladiči različnih generacij. Kjer je hrane v obilju (npr. na smetiščih blizu naselij), se lahko šakali družijo v večja krdela, ki štejejo do 20 osebkov. Med člani družine se vzpostavijo močne vezi, samica in samec živita v dolgotrajnem partnerstvu. Skupaj vzrejata mladiče, označujeta in branita teritorij, pogosto pa tudi skupaj iščeta hrano in lovita plen. Čeprav mladiči spolno dozorijo pri enajstih mesecih, pogosto ostanejo do starosti dveh let s starši kot pomočniki.

Po videzu sta bobru podobni še dve, vodnemu okolju dobro prilagojeni vrsti glodavcev, nutrija in pižmovka. Ljudje ju pogosto zamenjujejo z bobrom, prepoznavanje je težje predvsem pri plavanju. Se pa od bobra že na prvi pogled razlikujeta po telesni velikosti in obliki repa. Pižmovka (Ondatra zibethicus) je precej manjša in lažja kot bober, tehta največ do 1,5 kilograma, trup z glavo meri do 350 mm. Med prsti zadnjih nog nima plavalne kožice, stopala ima obrasla s plavalnimi ščetinami. Nutrija (Myocastor coypus) tehta do 10 kilogramov, v dolžino pa meri do 635 mm. Za razliko od bobra, ki ima plavalno kožico razprto med vsemi petimi prsti zadnjih nog, je nutrija med palcem in kazalcem nima. Ima v prerezu ovalen rep medtem ko je pri pižmovki bočno, pri bobru pa hrbtno – trebušno sploščen.

Nutrija izvira iz Južne, pižmovka pa iz Severne Amerike, obe vrsti pa je človek zaradi kakovostnega krzna zanesel v Evropo. V preteklosti so na farmah gojili nutrije tudi pri nas. Vzrejali so več barvnih različkov nutrij, med drugim belične. Iz ujetništva pobegle živali so ponekod osnovale prosto živeče populacije.

V Habitatni direktivi, ki je za Slovenijo zavezujoča, je bober uvrščen v dodatka II in IV. Ministrstvo za okolje in prostor je vrsti dolžno zagotoviti ugodne možnosti za njen dolgoročni obstoj, med drugim tudi prek vzpostavitve območij Natura 2000.

Temeljne biološke in ekološke zahteve bobra glede habitata so:

Izhodišča strategije za dolgoročno ohranjanje bobra v Sloveniji so: