Prirodoslovni muzej Slovenije vljudno vabi na ogled razstave Narava Slovenije, Ljubljansko barje in Iška. Razstava bo odprta do začetka maja 2002. Muzej je odprt vsak dan razen ponedeljka, od 10. do 18. ure, ob četrtkih med 10. in 20. uro.
Drugi Slovenci radi dražijo Ljubljančane z močvirniki in jim očitajo njihovo meglo in kožico med prsti. A od velikega močvirja, na katerem se ni dalo pridelovati hrane in so ga zato dolgo izsuševali, ni ostalo več veliko. Nastalo je obsežno polje, ki ga Ljubljanica občasno še vedno poplavi, njegova največja vrednost pa so obsežni vlažni travniki, obdani z grmičevjem in obvodnimi lokami. Na njih aprila zacvetijo nepregledne množice močvirskih tulipanov. V izsuševalnih jarkih, napolnjenih z vodo, uspevajo vodne rastline in živali. Ljubljančani imajo srečo, da se lahko tik za zadnjimi mestnimi ulicami spoznavajo z bogato naravno raznovrstnostjo, katere vrh so različne močvirne ptice, ki še vedno domujejo med travo, trsjem in vejevjem.
Ali lahko Ljubljansko barje po več stoletjih izsuševanj, regulacij in izkoriščanja še kaj nudi ljubitelju narave, ki želi doživljati dih nebrzdane divjine, neukročene in nepozidane z izdelki ene same izmed več milijonov vrst živih bitij, tekmujočih za prostor na modrem planetu? Ljubiteljev močvirja, ki žal vedno bolj postaja koruzna njiva, smetišče ali trgovsko-industrijska soseska, je še veliko. Nekateri to ljubezen združujejo s strokovnim delom naravoslovca in so za razstavo zapisali nekaj svojih misli ali prispevali svoje fotografije.
Med rečicami, ki kot pritoki Ljubljanice pojijo barjansko ravnino, je nekaj posebnega Iška. Ustvarila je sotesko neverjetne lepote in ohranjene narave, v kateri lahko doživljamo gorsko okolje z gamsi in endemičnimi kranjskimi jegliči na pragu glavnega mesta.
Bodo mesojede rosike na ostankih barjanske šote tudi v prihodnje na lepljive biserne kapljice lovile svoje šesteronoge žrtve in jih prebavljale s svojimi prebavnimi sokovi? Bo ostala divjina Iškega Vintgarja nedotaknjena in nudila užitke občudovalcem? Odgovori na ta in podobna vprašanja so odvisni od odločitev nas vseh, ki nam je narava prepuščena na milost in nemilost. Upamo, da bo k lažjim odločitvam pripomogla tudi razstava, ki nikakor ni popoln pregled naravne dediščine obravnavanega območja a skuša prikazati najvrednejše, kar je tu še ostalo. In tega ni malo.
Na razstavi predstavljamo 111 fotografij, ki prikazujejo pokrajino, rastlinstvo in živalstvo obravnavanega območja. Avtorji fotografij so Andrej Gogala, Ciril Mlinar, Ivo A. Božič, Matjaž Bedjanič, Tatjana Čelik, Janez Gregori, Vesna Grobelnik, Aleksandra Lešnik, Tomaž Mihelič, Alja Pirnat, Andrej Seliškar, Dare Šere, Davorin Tome, Tomi Trilar in Rudi Verovnik. Na razstavi je moč videti tudi minerale in subfosilne ostanke živali z Ljubljanskega barja. Zemljevid življenjskih prostorov na Barju je prispeval Center za kartografijo favne in flore. Razstavo spremljajo zvoki živali, ki jih je Tomi Trilar posnel na Barju. Na računalniškem zaslonu je moč videti video posnetke ptic, ki jih je posnel Ivo Božič. Ob razstavi je izšel tudi katalog s 67 barvnimi slikami. Besedila zanj so napisali Andrej Gogala, Tomi Trilar, Ivo A. Božič, Tatjana Čelik, Vesna Grobelnik, Boris Kryštufek, Ciril Mlinar, Alja Pirnat, Katja Poboljšaj, Nada Praprotnik, Andrej Seliškar, Dare Šere, Staša Tome, Rudi Verovnik, Matjaž Bedjanič in Davorin Tome.
Pripravo razstave in tisk kataloga sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana. Mineral d.d., obrat Podpeč je muzeju daroval večji kos podpeškega apnenca.
