Ne spreglejte!

Naše malo veliko morje

Čeprav majhno, je slovensko morje pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. 

Več

Sesalci

Sesalci (Mammalia) so visoko razvit in nadvse uspešen razred vretenčarjev. Razvili so se iz izumrlih plazilcev iz skupine zverozobcev (Therapsida). Le sesalcem lastne značilnosti so:

  • pri samicah razvite mlečne žleze, v katerih nastaja mleko za hranjenje mladičev,
  • dlaka in
  • nekatere posebnosti v zgradbi lobanje (tri slušne koščice v srednjem ušesu, spodnjo čeljust tvori le ena kost; spodnja čeljustnica, ki je neposredno sklenjena z ostalo lobanjo, zobje se navadno razlikujejo po obliki; heterodontno zobovje).

Sesalci imajo izredno razvite velike možgane, učinkovit krvožilni sistem s štiridelnim srcem, notranjo oploditev in so živorodni (razen stokovcev, ki ležejo jajca). S fiziološkimi procesi v telesu proizvajajo toploto in vzdržujejo telesno temperaturo na stalni ravni, neodvisno od temperature okolja. To jim omogoča nočno dejavnost in življenje v najrazličnejših okoljih. Razširjeni so na vseh celinah in v vseh oceanih ter morjih. Trenutno je poznanih čez 5480 vrst sesalcev. Čeprav vrstno niso tako bogati kot mnoge druge skupine živali, so izredno raznoliki glede velikosti, telesne zgradbe, načina prehranjevanja, vedenja in izbire habitata. Med sesalci tako najdemo največje kdajkoli živeče živali na našem planetu (sinji kit z dolžino čez 20 metrov in maso do 160 ton), kot tudi le malo več kot gram in pol težke predstavnike nekaterih vrst netopirjev in rovk. Sesalci so osvojili kopno, vodno in zračno okolje. Človek, tudi sam sesalec, jih najbolj ogroža z uničevanjem in drobljenjem habitatov, prekomernim lovom in vnosom tujerodnih vrst. Glede na Rdeči seznam ogroženih vrst (IUCN, 2009) grozi izumrtje najmanj 25% vrst sesalcev, torej je na robu preživetja vsaj vsaka četrta vrsta.

Mlečne žleze

Dlaka

Lobanja

Kopno, vodno in zračno okolje

Zgodovinska predstavitev

Zanimivosti iz študijske zbirke sesalcev

Sesalci Slovenije

Naše sesalce taksonomsko uvrščamo v osem lahko prepoznavnih redov (Wilson & Reeder, 2005): pravi ježi in podganji ježi (Erinaceomorpha), rovke, krti in ploskorili (Soricomorpha), netopirji (Chiroptera), zajci in žvižgači (Lagomorpha), glodavci (Rodentia), kiti (Catacea), zveri (Carnivora) in sodoprsti kopitarji ali parkljarji (Artiodactyla). Redove delimo na nižje sistematske kategorije, družine, le te pa naprej na rodove in vrste. Za število slednjih pri nas so navedbe od približno 85 (Živalstvo Slovenije, 2003) do 93 (Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije, 1999). Nekatere vrste namreč zaidejo k nam izjemno redko (npr. večina kitov), ali pa so bile opažene le po enkrat (npr. rakunasti pes: verjetno kot posledica človekovega vnosa), določene vrste pa v prosti naravi razvijejo samo začasne populacije (npr. pobegi iz umetne reje).

Publikacija sesalci slovenije.

Predstavniki naših redov sesalcev

Oglašanje sesalcev

Ruk ali paritveno obdobje jelenov se pri nas začne septembra. Samci v ruku tekmujejo za košute in se značilno oglašajo, rukajo. Jelen z daleč slišnim rukanjem označuje svoj paritveni teritorij, razglaša svoj družbeni položaj in privablja samice.

Člani volčjega krdela se sporazumevajo z vonjavnimi sporočili, obrazno mimiko, telesno držo in tudi z oglašanjem. Vsem dobro znano volčje tuljenje ima več pomenov. S tuljenjem oznanjajo lastništvo nad teritorijem, vzdržujejo medsebojni stik kadar so razkropljeni, ali pa se skličejo pred ali po skupnem lovu. Tuljenje volkov se lahko sliši tudi do 10 km daleč.

Visokofrekvenčni eholokacijski klici netopirjev segajo izven slušnega območja človeka. Poslušamo jih lahko s pomočjo posebne elektronske naprave, imenovane ultrazvočni detektor. Tako lahko ugotovimo navzočnost in vrsto netopirja, saj se eholokacijski klici med vrstami razlikujejo. Na zvočnem posnetku so predvajani eholokacijski klici malega netopirja (Pipistrellus pipistrellus), ki se približuje svojemu plenu. Za čim natančnejšo določitev lokacije plena se število oddanih klicev v zadnjih trenutkih lova močno poveča, skrajša pa se trajanje posameznega klica.

Rukajoči jelen - (Zvočni posnetek: T. Trilar)
Volk - (Zvočni posnetek: U.S. Fish and Wildlife Service)
Mali netopir - (Zvočni posnetek: T. Trilar)

  • Rukajoči jelen. (Foto: I. Božič)
    Rukajoči jelen. (Foto: I. Božič)
  • Volk (Canis lupus). (Foto: M. Jernejc Kodrič)
    Volk (Canis lupus). (Foto: M. Jernejc Kodrič)
  • Eholokacija. (Risba: J. Mikuletič)
    Eholokacija. (Risba: J. Mikuletič)
  • Mali netopir (Pipistrellus pipistrellus). (Foto: Janez Gregori)
    Mali netopir (Pipistrellus pipistrellus). (Foto: Janez Gregori)

Avtohtoni balkanski ris

Evrazijski ris (Lynx lynx) je srednje velika mačka, eden od štirih vrst rodu Lynx. Poseljujuje obsežna območja Evrazije, vendar je njegov življenjski prostor v Evropi razdrobljen.

Pri risu zoologi razlikujejo več podvrst (geografskih ras). Balkanska podvrsta (Lynx lynx balcanicus) je maloštevilčna in ogrožena. Razvila se je tekom poledenitev v osami balaknskega ledenodobnega zatočišča.

Po merilih rdeče knjige Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN)

  • evrazijski ris globalno ni ogrožena vrsta (IUCN kategorija LC)
  • na nivoju Evrope je ris potencialno ogrožena vrsta (IUCN kategorija NT)
  • na območju Sredozemlja je navadni ris ogrožena vrsta (IUCN kategorija EN).

Balkanski ris je poseben po manjši rasti in po genetskem zapisu.

Najtemeljitejši pregled balkanskega risa je objavil dr. Đorđe Mirić, pokojni kustos zbirke sesalcev v Prirodoslovnem muzeju Beograd. Foto: arhiv Prirodoslovnega muzeja Beograd

  • Razširjenost evrazijskega risa
    Razširjenost evrazijskega risa
  • Foto: Macedonian Ecological Society – Balkan Lynx Recovery Programme
    Foto: Macedonian Ecological Society – Balkan Lynx Recovery Programme

Slovenci o balkanskem risu

Balkanski ris v naravoslovnih muzejih

Balkanski ris v naravi

Karpatski ris na Balkanu

Zahvale in kolofon

Šakali v Sloveniji

Območje razširjenosti šakala se je v času širilo in krčilo. Kolikor lahko sodimo po zgodovinskih dokumentih, je bil v zadnjih stoletjih najbrž stalno prisoten v ozkem obalnem pasu Balkanskega polotoka, kamor ga je potisnil veliko bolj razširjeni volk. V 20. stoletju se je postopno širil iz južne in srednje Dalmacije v severno Dalmacijo, v začetku 80-ih let pa se je pričel stalno pojavljati v Istri. Ta širitveni val, ki je dosegel tudi Italijo in srednjo Evropo (Avstrija, Nemčija, Češka, Slovaška), se je kasneje umiril. Nekako v tem času so se šakali začeli širiti tudi v vzhodnem delu Balkanskega polotoka (Bolgarija, vzhodna Srbija) in v Panonski nižini, kjer danes živi večina evropskih šakalov.

Prvi klateški šakali so prišli v Slovenijo že leta 1953, verjetno kot spremljevalci nomadskih pastirjev, ki so v sušnem letu 1952 k nam prignali veliko čredo ovac iz Makedonije. Ko so ovce razprodali, so se šakali raztepli naokrog in prišli celo do Kobarida. V zadnjih 20-30 letih so se sporadično pojavljali v raznih območjih države, v zahodni in osrednji Sloveniji pa so danes že stalna vrsta, ki se tudi razmnožuje.

  • Dermoplastični preparat šakala, uplenjenega januarja 2010 na Hrvaškem. Koža je bila pri poskusu vnosa v Slovenijo zasežena zaradi kršitve Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). (Foto: C. Mlinar Cic)
    Dermoplastični preparat šakala, uplenjenega januarja 2010 na Hrvaškem. Koža je bila pri poskusu vnosa v Slovenijo zasežena zaradi kršitve Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). (Foto: C. Mlinar Cic)
  • Pojavljanje šakala (Canis aureus) v Sloveniji v zadnjega pol stoletja. ( ? – dvomljiv podatek, Vir: Sesalci Slovenije, 1999; z dopolnili po različnih virih)
    Pojavljanje šakala (Canis aureus) v Sloveniji v zadnjega pol stoletja. ( ? – dvomljiv podatek, Vir: Sesalci Slovenije, 1999; z dopolnili po različnih virih)
  • Lobanja mlade samice, ki je bila avgusta 2010 povožena na Ljubljanskem barju, med Podpečjo in Notranjimi Goricami. (Foto: C. Mlinar Cic)
    Lobanja mlade samice, ki je bila avgusta 2010 povožena na Ljubljanskem barju, med Podpečjo in Notranjimi Goricami. (Foto: C. Mlinar Cic)

O šakalih

Življenjski prostor šakala v Sloveniji

Bobri so se vrnili v Slovenijo

  • Slika bobra, uplenjenega 1643 pri Vurberku in domnevno zadnjega svoje
    Slika bobra, uplenjenega 1643 pri Vurberku in domnevno zadnjega svoje
  • Dermolastika samice bobra, ki so jo našli poginulo v Dvoru pri Žužemberku marca 2008. Foto: Ciril Mlinar Cic
    Dermolastika samice bobra, ki so jo našli poginulo v Dvoru pri Žužemberku marca 2008. Foto: Ciril Mlinar Cic

Bober spreminja okolje

Bobru podobni glodavci

Bobrova vrnitev v Slovenijo

Prihodnost bobra v Sloveniji

Lisica

Mojstrica prilagajanja

Lisičin videz

Iz življenja lisice

»Zvitorepka« in človek