ga('create', 'UA-39295762-1', 'pms-lj.si'); ga('send', 'pageview');

Knjižna vitrina: od 13. 3. 2009 do 31. 3. 2010
Avtorici razstave: Alenka Petrinjak in Alenka Jamnik
Oblikovanje, tisk in spletna postavitev: Mojmir Štangelj in Alenka Petrinjak
Lektor: Henrik Ciglič

Prirodoslovni muzej Slovenije je pripravil knjižno razstavo ob 200-letnici rojstva znamenitega angleškega naravoslovca Charlesa Darwina in 150-letnici izida knjige O izvoru vrst z naravnim izborom.

Predstavljeno je delo in literatura pomembnih naravoslovcev, ki so živeli in delovali na ozemlju Slovenije v obdobju od 1771 do 1887.

Knjige in drugi prispevki imajo veliko zgodovinsko vrednost, zato bodo več kot 100 let stare originalne knjige na ogled le do 31. maja 2009. Originale bomo kasneje zamenjali s kopijami.

Žiga (Sigismund) Zois

Zoisova zbirka mineralov

Zoisova zbirka mineralov je ena najstarejših, najlepših in v kulturnozgodovinskem pogledu najpomembnejših takih zbirk. Obsega približno 5000 primerkov mineralov in kamnin. V stalni razstavni zbirki muzeja je le 306 primerkov, drugi so v depoju. Zbirka ni pomembna le zaradi svoje lepote in raznovrstnosti, temveč tudi zato, ker je bila temelj prvega muzeja na Slovenskem, leta 1831 odprtega Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani.

Kako je imel Žiga Zois (prvotni lastnik in ustanovitelj zbirke) sprva razvrščene minerale, ni znano, gotovo pa mu je pozneje služila za osnovo Wernerjeva razporeditev mineralov. Tako lahko v zbirki najdemo med minerali snovi, ki mednje ne sodijo, kot na primer nekatere kamnine (bazalt). V Zoisovem času tudi še niso pisali kemičnih formul in beseda fosil ni označevala le okamnine, temveč tudi minerale in kamnine. Med nahajališči mineralov iz Zoisove zbirke srečamo razne predele v srednji in zahodni Evropi, veliko primerkov je iz Skandinavije, Sedmograške in Italije, zastopane pa so tudi zunajevropske dežele.

ZOISOVA ZBIRKA MINERALOV – STALNA RAZSTAVNA ZBIRKA
Minerali dela Zoisove zbirke mineralov so razvrščeni po današnji klasifikaciji, saj je v muzeju to zaenkrat tudi edina razstavljena zbirka mineralov. Prenovljena je bila leta 1988, ob stoletnici muzejske stavbe na Prešernovi cesti. Avtor današnje postavitve je dolgoletni kustos za mineralogijo in petrologijo dr. Ernest Faninger, ki je o zbirki napisal tudi knjižico Zoisova zbirka mineralov.

Poleg štirinajstih vitrin z minerali je na ogled tudi pet panojev, ki nas seznanijo z zgodovino muzeja, z rodbino Zois in s Zoisovo zbirko. Na hodniku stoji tudi bronasti doprsni kip Žige Zoisa, delo akademske kiparke Dore Novšak (odkrili so ga ob 150-letnici muzeja – 1971).

Žiga Zois

Žiga Zois (1747-1819), izobražen fužinar, je osrednja osebnost slovenskih razsvetljencev, v svetu pa je bolj znan kot naravoslovec, predvsem mineralog. Odlično se je spoznal v mineralogiji, kemiji, metalurgiji in rudarstvu kot tudi v botaniki in zoologiji. Med Zoisove korespondente lahko med drugim štejemo Abrahama Gottloba Wernerja, profesorja mineralogije na rudarski visoki šoli v Freibergu, Martina Heinricha Klaprotha, profesorja kemije na berlinski univerzi, Petra Jordana, profesorja naravoslovja na medicinski fakulteti dunajske univerze, in mineraloga Friedricha Mohsa, znanega po uvedbi trdotne lestvice v mineralogiji. Kako so Zoisa cenili sodobniki, povedo priznanja, ki so mu jih podelile ugledne ustanove: Gesellschaft naturforschender Freunde zu Berlin (1782), Imperialis Leopoldino-Carolina Academia Naturae Curiosum, Erlangen (1793), Academie Celtique, Paris (1806), Jenaer herzoglich = mineralogische Sozietät (1807), Wetterau’sche Gesellschaft für Naturkunde zu Hanau (1808). A e najbolj so Žigo Zoisa počastili, ko so po njem imenovali zoisit. Prejel je tudi visoko državno odlikovanje: komandarski križ Leopoldovega reda (1809). Potegoval se je, da bi Kranjska dobila svoj deželni muzej. Tega sicer ni dočakal, toda kmalu po mecenovi smrti je Zoisova zbirka mineralov postala temelj 1821 ustanovljenega deželnega muzeja v Ljubljani.

Zoisit, Ca2Al3(O/OH/SiO4/Si2O7)

Ko je trgovec z minerali Simon Prešern 1804 preskrbel Zoisu material s Svinške planine, je Zois prepoznal nov, do takrat še nepoznan mineral. To sta mu v pismih potrdila A. G. Werner in M. H. Klaproth. L. 1805 je A. G. Werner v soglasju z M. H. Klaprothom in D. L. G. Karstenom imenoval ta mineral Žigi Zoisu na čast zoisit.

Danes natančno vemo, odkod je dobil Zois vzorce kasneje po njem imenovanega minerala. Na zahodnem pobočju Svinške planine je predel, ki mu pravijo Prickler Halt. V gozdu je opuščen odkop. Razvaljeni odlomki kamnin dajo sklepati, da so nekdaj odkopavali pegmatit, ki seka eklogit. Pegmatit vsebuje stebričke zoisita.

Zoisit je v regionalnometamorfnih kamninah zelo razširjen mineral, toda pojavlja se navadno v finozrnatih agregatih. Rdečkastim različkom zoisita pravimo thulit. Modrikasti kristali zoisita, ki so jih našli v Tanzaniji, se imenujejo tanzanit, in spadajo med cenjene drage kamne.

Franc Jožef Hanibal Hochenwart (Hohenwart)

(Ljubljana, 1771 – Ljubljana, 1844)

Franc Hochenwart je na Dunaju končal študij naravoslovja in rudarstva. Zavzemal se je za ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, kar je bilo udejanjeno leta 1821. Od leta 1830 do 1836 je bil predsednik muzejskega kuratorija.

Postavil je prvo muzejsko zbirko – zbirko konhilij, okamnin in sig Postojnske jame (Gosar in Petkovšek, 1982). Del zbirke konhilj (prazne lupinice školjk in polžev), ki jih je grof Franc Hochenwart leta 1831 podaril takratnemu Kranjskemu deželnemu muzeju, si lahko ogledate v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Od Hochenwartove zbirke sig se je ohranil le del (114 primerkov) in je združena z zbirko aragonitov Henrika Freyerja (Jeršek in Preisinger, 2007). Material je na ogled v Jamarskem domu na Gorjuši (Domžale).Vodeni ogledi po zbirki so vsako nedeljo ob 14. in 15. uri, za večje skupine pa tudi po dogovoru (www.drustvozrj-domzale.si).

Po Hochenwartu se imenuje prvi jamski hrošč Leptodirus hochenwartii – drobnovratnik, ki ga je leta 1831 opisal Ferdinand Schmidt. Leta 1836, pet let po odprtju Deželnega muzeja za javnost, je Hochenwart izdal prvi vodnik po muzejskih zbirkah Leitfaden für die das Landes-Museum in Laibach Besuchenden (Vodnik za obiskovalce ljubljanskega Deželnega muzeja) (Gosar in Petkovšek, 1982). Knjigo hranita Narodni muzej Slovenije in NUK.

Ohranjen je tudi njegov opis Postojnske jame Wegweiser für die Wanderer in der berühmten Adelsberger und Kronprinz Ferdinands-Grotte bey Adelsberg in Krain (Schaffenrath, 1830 – 1832). Delo hrani Narodni muzej Slovenije.

Franc de Paula Hladnik

(Idrija, 1773 – Ljubljana, 1844)

Franc Hladnik je znameniti slovenski botanik. Končal je študij filozofije in teologije ter bil leta 1795 posvečen v duhovnika. Od leta 1807 do 1837 je bil profesor naravoslovja in ravnatelj gimnazije v Ljubljani (Gosar in Petkovšek, 1982; Praprotnik, 1994). Za botaniko je navdušil tudi Henrika Freyerja in Simona Robiča (Praprotnik, 1994). Njegov portret hrani Narodni muzej Slovenije.

Leta 1810 je ustanovil Botanični vrt v Ljubljani in ga je vodil do leta 1834 ali 1835 (Praprotnik, 1994). Od ustanovitve Botanični vrt še vedno neprekinjeno deluje. Hladnik je veliko potoval ter nabiral rastline za vrt in herbarij. Herbarij je leta 1836 podaril muzeju. Prirodoslovni muzej Slovenije hrani Hladnikov herbarij v depoju, v razstavnih prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije je na ogled le fotografija. Slednji hrani tudi Catalogus Herbarii Hladnikiani (abecedni seznam vrst), ki ga je leta 1839 napisal H. Freyer (Praprotnik, 1994). Hladnikov zvest spremljevalec in vrtnar v Botaničnem vrtu je bil Andrej Fleischmann.

F. Hladnik ni dal tiskati nobenega svojega dela. Nekatera njegova dela so shranjena kot rokopisi. Leta 1826 je napisal Bohinjsko floro (Flora Wochinensis), ki jo je leta 1833 predelal in preimenoval Flora Bochinensis (Praprotnik, 1994). Ohranjen je tudi njegov rokopis (NUK) Flora carniolica (Praprotnik, 1994).

Franc Hladnik je leta 1819 na Čavnu (Trnovski gozd) odkril novi rastlinski rod kobulnic, ki jo je šele leta 1831 opisal in po njem imenoval Reichenbach kot hladnikovka (Hladnikia) (Praprotnik, 1994). Rastlina, ki jo je našel, je rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Je naš edini rodovni endemit in raste na zelo majhnem območju v Trnovskem gozdu.

Ferdinand Jožef Schmidt

(Sopron, Madžarska, 1791 – Ljubljana, 1878)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem (Kiauta, 1962), leta 1815 se je preselil v Ljubljano (Bufon, 1963). Po poklicu je bil trgovec, ljubiteljsko pa je raziskoval žuželke, predvsem hrošče, in mehkužce (Bufon, 1963).

Njegova zbirka je naša prva ohranjena entomološka zbirka (Gosar in Petkovšek, 1982). Leta 1831 je iz Postojnske jame dobil prvi primerek jamskega hrošča na svetu in ga opisal leta 1832 v ljubljanskem časopisu Illyrisches Blatt (21.1.1832, št.3) kot Leptodirus hochenwartii – drobnovratnik. To je vzbudilo njegovo zanimanje za sistematično raziskovanje jamskega sveta in ga uvrščamo med začetnike speleobiologije (Kiauta B., 1962; Gosar in Petkovšek, 1982). Schmidtovo bogato zgodovinsko entomološko zbirko si lahko ogledate na spletnih straneh PMS.

Objavil je tudi prvi spisek mehkužcev na Kranjskem (Systematisches Verzeischiss der in der Provinc Krain vorkommenden Land- und Süsswasser-Conchylien, mit Angabe der Fund-Orte, 1847) (Gosar in Petkovšek, 1982). O najdbah je poročal v ljubljanskih in tujih strokovnih časopisih. Leta 1875 je napisal tudi svojo avtobiografijo. Leta 1827 je ustanovil naravoslovni krožek, ki naj bi zbiral in proučeval prirodnine na Kranjskem. Iz te skupine se kasneje izoblikuje Muzejsko društvo za Kranjsko (Kiauta, 1962).
Schmidtov pomočnik je bil že kot osnovnošolec Fran Erjavec; pomagal mu je urejati zbirke, bral mu je knjige in z njim hodil na naravoslovne ekskurzije (Aljančič, arhiv PMS). Leta 1858 je Erjavec o Schmidtu napisal črtico Črtice iz življenja Šnakšnepskovskega, s čimer se je končalo njuno prijateljstvo (Kiauta, 1962; Bufon, 1963).

Knjižnica Prirodoslovnega muzeja Slovenije hrani naslednjo literaturo Ferdinanda Schmidta:

  • Beschreibung zweier neuer Höhlenthiere, eines Käfers und einer Schnecke. Abh. zool. bot.Ges. V. 1855
  • Lebens- und Vertilgungsweise einiger dem Landwirthe schädlichen Insekten nebst Angabe einer neuen Fang-Methode fuer nehrere Nachtschmetterlinge. Laibach, Verfasser, 1833
  • Systematisches Verzeischiss der in der Provinc Krain vorkommenden Land- und Süsswasser-Conchylien, mit Angabe der Fund-Orte. Laibach, Jos. Blasnik, 1847
  • Völkerbilder aus der alten Welt. Für Schule und Haus gesammelt u. bearb. von Fendinand Schmidt. Hamburg, Vereinsbuchhandlung, 1868

Nekaj literature F. Schmidta hrani tudi knjižnica Šolskega muzeja v Ljubljani.

Henrik Freyer

(Idrija, 1802 – Ljubljana, 1866)

Henrik Freyer je bil po izobrazbi farmacevt. Po študiju na Dunaju je bil lekarnar v Zagrebu, Gradcu in Ljubljani. V letih od 1832 – 1853 je bil kustos Kranjskega deželnega muzeja, kasneje pa kustos tržaškega muzeja.

Deloval je na področju botanike, zoologije, geologije, paleontologije in kartografije. Plod njegovega zoološkega dela je seznam sesalcev, ptičev, plazilcev, dvoživk in rib, ki so bile takrat znane na ozemlju Kranjske (del današnje Slovenije). Leta 1842 je izšla njegova knjiga z naslovom Fauna in der Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilen und Fische (Favna na Kranjskem živečih sesalcev, ptičev, plazilcev in rib). Živali so v knjigi poimenovane z latinskim, nemškim in slovenskim (kranjskim) imenom. Slednji so zapisani po načelu dvojnega poimenovanja (binarne nomenklature). Nekatere vrste je slovensko poimenoval on sam (Gregori, 1992). Knjigo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, njen pdf je dostopen tudi na muzejskih spletnih straneh. Prav tako si na spletnih straneh o zgodovini Kustodiata za vretenčarje lahko preberete več o Freyerju, in zanimivih živalskih primerkih iz tega obdobja. O živalih je pisal tudi v Slovenskem berilu za pervi gimnazijalni razred (Blaznik, 1850). V berilu je predstavil polha, dvoživke (spremelnjiva golazen), človeško ribico (močerilec) in krokodila (Aljančič, 1966/67; Wraber, 2008).

Freyer je raziskoval tudi jame. Po njem se imenuje tudi vrsta jamskega hrošča Ceutmonocharis (Adelops) freyeri (Kiauta, 1961). V Postojnski jami na primer je našel kosti jamskega medveda in čeljustnico jamskega leva (Cimerman, 1966/67). Kosti je izkopal in jih prinesel v muzej.

Po Freyerju je paleontolog Heckel (1850) poimenoval fosilno ribo (Sauroramphus freyeri), ki so jo našli v Komnu in prinesli Freyerju v muzej. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije si lahko ogledate sestavljeno okostje jamskega medveda in fosilno ribo, ki je bila poimenovana po Freyerju.

Preučeval in nabiral je tudi rastline. Prirodoslovni muzej Slovenije hrani njegov herbarij, ki obsega 11 map. Znanstveno je poimenoval Blagajev volčin (Daphne blagayana), ki je bil leta 1837 najden na Sv. Lovrencu nad Polhovim Gradcem.

Zanimal se je tudi za geologijo. Zbral je primerke aragonita iz Ravenske jame, ki so danes združeni s Hochenwartovo zbriko sig in so razstavljeni (31 primerkov) v Jamarskem domu na Gorjuši (Domžale) (Jeršek in Preisinger, 2007). Kot kustos je bil zadolžen tudi za mineraloške zbirke, med katerimi je bila prva Zoisova zbirka mineralov.

Andrej Fleischmann

(Beričevo, Dol pri Ljubljani, 1804 – Ljubljana, 1867)

Andrej Fleischmann je v Botanični vrt v Ljubljani prišel še kot Hladnikov vajenec leta 1819 (Wraber, 1963; Praprotnik, 1993). Postal je vrtnar in zvesti Hladnikov spremljevalec na njegovih ekskurzijah. Po odhodu Hladnikovega naslednika I. N. Biatzovskega leta 1850, je Fleischmann prevzel vodstvo vrta. Upravljal ga je vse do svoje smrti 1867 (Praprotnik, 1993). V Botaničnem vrtu je tudi predaval in za botaniko navdušil med drugimi tudi Frana Erjavca (Praprotnik, 1993).

Leta 1844 je v separatni obliki izšlo njegovo pomembno delo Übersicht der Flora Krains (Pregled kranjske flore) (Praprotnik, 1993).

Strokovne prispevke je napisal za revijo Carniola (1838 – 1843), revijo Flora in Verhandlungen des zoologisch-botanischen Vereins in Wien in revijo Flora oder allgemeine botanische Zeitung (botanischen Gesellschaft zu Regensburg). V Novicah je pisal tudi poljudne prispevke v slovenščini (Praprotnik, 1993).

Andrej Fleischman ni nabiral rastlin za svoj samostojni herbarij, njegove herbarijske pole so del Hladnikovega herbarija, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v združenem herbariju (Praprotnik, 1993) Rastline je prispeval tudi za herbarijsko zbirko Flora Germanica exsiccata, ki jo je direktor botaničnega vrta v Dresdenu H.G.L. Reichenbach izdajal od 1830 do 1845 (Praprotnik, 1993).

Po njem je poimenovana rastlina Fleischmannovo grabljišče (Knautia fleischmannii) (Wraber, 1963) in Fleischmannov rebrinec (Pastianaca fleischmanni/Pastianaca sativa var. fleischmanni) (Praprotnik, 1993).

Valentin Plemel

(Rečica pri Bledu, 1820 – Koroška Bela, 1875)

Valentin Plemel je študij filozofije in teologije je končal v Ljubljani in bil 1843 posvečen v duhovnika. Služboval je kot kaplan v različnih krajih Notranjske in Dolenjske, od 1857 pa v Koroški Beli (Gosar in Petkovšek, 1982). Zanimal se je za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki Praprotnik, 1992). Del herbarijskih pol je opremil s slovensko napisanimi etiketami. Večino njegovega herbarija hrani Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo (Praprotnik, 1992).

Njegova edina objavljena razprava Prispevki h kranjski flori (1862, Beiträge zur Flora Krains, Drittes Jahresheft des Vereines des krainischen Landesmuseums, Laibach) je bila napisana v nemščini in je tretje natisnjeno delo o flori ožjega slovenskega ozemlja (Gosar in Petkovšek, 1982). Delo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Pred Fleischmannom sta o flori pisala Scopoli in Fleischmann.

Z naravoslovcem Karlom Dežmanom sta bila sošolca in skupaj sta začela botanično pot (Praprotnik, 2001).

Herbarij Valentina Plemla (1820-1875)

Prvi slovenski botanik, ki je svoj herbarij opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki, je bil Valentin Plemel. Njegova edina objavljena razprava Prispevki h kranjski flori (1862) je bila napisana v nemškem jeziku in je tretje tiskano delo o flori ožjega slovenskega ozemlja. V letih od 1839 do 1875 je zbral obširen herbarij. Rastline je nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane, Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Leta 1873 je na dunajski svetovni razstavi za herbarij kranjskih rastlin dobil medaljo za napredek. Valentin Plemel je bil tudi prvi slovenski botanik, ki je del herbarijskih pol opremil s slovensko napisanimi etiketami. V avgustu 1843 je v Rečiškim Križanci v Bledu na Gorenskim nabral dolgolistno rosiko (Drosera longifolia), podpisal pa se je V. Plemel Rečičan. To je najstarejši slovensko napisani herbarijski listek. Večina njegovega herbarija je v PMS, manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo. Njegov skrbno nabrani, določeni in z vsemi podatki opremljeni herbarij je bil vir podatkov za mnoge botanike, ki so delovali kasneje.

Karel (Dragotin) Dežman (Deschmann)

(Idrija, 1821 – Ljubljana, 1889)

Karel Dežman je na Dunaju študiral medicino in pravo, vendar se je kasneje ukvarjal predvsem z naravoslovjem, po letu 1875 pa tudi z arheologijo (Kos, 1921 – 1923; Gosar in Petkovšek, 1982; Praprotnik, 2001). Preden je v Kranjskem deželnem muzeju nasledil H. Freyerja in postal kustos (1852 – 1889), je na gimnaziji poučeval naravoslovne predmete.

Dežman ima velike zasluge za postavitev nove muzejske stavbe, v kateri sta še danes dva muzeja: Prirodoslovni muzej Slovenije in Narodni muzej Slovenije.

Novi muzej je bil za javnost odprt 2. decembra 1888 in ob odprtju je Dežman izdal drugi vodnik po muzeju Führer durch das Krainische Landes Museum Rudolfinum in Laibach. Vodnik hrani knjižnica Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Prvi vodnik po muzeju je napisal Hochenwart.

Napisal je tudi veliko naravoslovnih prispevkov (Kos, 1921 – 1923), med drugim v muzejsko letno glasilo Jahreshefte des Vereines des krainischen Landesmuseums (1856, 1858, 1862), katero je urejal. V prvem zvezku je podal pregled naravoslovnega raziskovanja na Kranjskem (Einiges über die naturwissenschaftliche Forschung in Krain) (Gosar in Petkovšek, 1982) in predstavlja bolj ali manj biografije šestih znamenitih naravoslovcev: Scopoli, Hacquet, Wulfen, Karl Zois, Žiga Zois in Hladnik (Južnič, 2006). Objavljal je še v reviji Verhandlungen des zoologisch-botanischen Vereins in Wien (hrani knjižnica Prirodoslovnega muzeja Slovenije) in reviji Flora, ter v časopisu Laibacher Zeitung (Laibacher Tagblatt) (Praprotnik, 2001). O svojih najdbah je redno poročal na muzejskih srečanjih. Veliko njegovih prispevkov o zoologiji, krasu in človeški ribici je neobjavljenih in jih hrani Arhiv Republike Slovenije (Južnič, 2006).

Uredil je tudi prvo številko (1866) glasila Mittheilungen des Musealvereines für Krain (Prispevki Muzejskega društva za Kranjsko). Druga številka je izšla šele leta 1889, že po Dežmanovi smrti (Praprotnik, 2001).

Z botanikom Valentinom Plemlom sta bila sošolca in skupaj sta začela botanično pot (Praprotnik, 2001). Posamezne herbarijske pole K. Dežmana so del herbarijskih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegova najstarejša herbarijska pola je iz leta 1839 (Praprotnik, 1992b). Primerke rastlin pa je prispeval tudi za Avstro – Ogrsko posušeno floro (Praprotnik, 2001).

Pisal je tudi o ptičih na Kranjskem (Mittheilungen des Musealvereines für Krain, II) in o polhih (Kryštufek in Flajšman, 2007). Zapisal je tudi bajko o Zlatorogu (Die sage vom Goldtrietel (Zlatorog), Laibacher zeitung,1868) (Praprotnik, 2001).
Razen z botaniko in zoologijo se je ukvarjal tudi z meteorologijo, seizmologijo (Gosar in Petkovšek, 1982), hidrologijo in astronomijo (Južnič, 2006) in politiko. Zelo pomembno pa je tudi njegovo raziskovanje krasa; med njimi so opisi jam, človeške ribice, druge kraške favne in flore (Južnič, 2006). Pomembno je tudi njegovo arheološko delo (Praprotnik, 2001).

Po Dežmanu se imenuje triasni amonit Joannites deschmanni, ki je bil najden na Jeličevem vrhu in oligocenska fosilna riba Palaeorhynachus deshmanni iz Zagorja ob Savi (holotip) (Krivic, ustno, 2009). Oba fosila sta na ogled v razstavnih prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Knjižnica Prirodoslovnega muzeja Slovenije hrani naslednja dela Karla Dežmana:

  • Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach. Laibach: Landes-Museum, 1888
  • Jahresheft des vereines des krainischen Landes-Museums/Vereines des krainischen Landes-Museums; Redigirt von Carl Deschmann. Let. 3(1862). Laibach: [Vereines des krainischen Landes-Museums], 1856-1862
  • Mittheilungen des Musealvereines für Krain. Jg. 1 (1866). Laibach: Musealverein für Krain, 1866-1907

Simon Robič

(Kranjska Gora, 1824 – Šenturška Gora, 1897)

Simon Robič je bil teolog, ljubiteljsko pa se je ukvarjal z botaniko, zoologijo in geologijo. Služboval je v Metliki, na Bloški planoti, v Dobu, Preddvoru, Borovnici, Šenčurju in na Šenturški Gori (Mlinar, 2008). Prirodoslovni muzej Slovenije hrani njegovo zbirko hroščev, mehkužcev in fosilov ter herbarij mahov, gliv in alg. Raziskoval je tudi jame, zlasti v okolici Moravč in Domžal (Mlinar, 2008). V Mokriški jami je našel okostje jamskega medveda, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.

O svojih najdbah je veliko pisal v Kmetijskih in rokodelskih novicah (Novicah) (www.dlib.si), v reviji Dom in svet, bolj strokovne članke pa je objavljal v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko in Letopisu matice Slovenske. Zavzemal se je, da bi bile rastlinske in živalske vrste poimenovane slovensko in tudi sicer dajal poudarek uporabi domačega jezika, zaradi česar je bil tudi v sporu z Dežmanom (Mlinar, 2008). Zanimal se je tudi za vretenčarje in nekatere primerke celo konzerviral, vendar se je ohranilo le 19 ptičjih okostij, ki jih hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.

Gvidon Sajovic (kustos v Prirodoslovnem muzeju Slovenije 1907 – 1920) je o Robičevi zbirki polžev pisal v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko (Mollusca carniolica, 1908; separat dostopen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije).

Sajovic je leta 1909 popisal tudi Robičevo zbirko fosilov (inventarna knjiga Prirodoslovnega muzeja Slovenije). Kasneje jo je ponovno popisal Franci Cimerman (kustos za paleontologijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije 1966 – 1979). Robičevo zbirko fosilov hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v svojih depojih (Krivic, 2009, ustno). Po Simonu Robiču se imenuje prvi slovenski fosilni kačji pastir Sloveniatrum robici, ki so ga leta 2007 našli na Tunjiškem gričevju (Zessin in dr., 2008; Hitij in dr., 2007).

Prirodoslovni muzej Slovenije hrani Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (IMK), v katerih so objavljeni tudi naslednji prispevki Simona Robiča:

  • Kranjski mahovi. IMK, l. III, 1893
  • Moj oreh (Juglans regia L.). IMK, l. III, 1893
  • Kranjska školjka z biserom. IMK, l. IV 1894
  • Kranjski lišaji (Lichenes). IMK, l. V, 1895
  • Dodatek k Vossovi “Micologia Carniolica.”. IMK, l. V, 1895

Fran Erjavec

(Ljubljana, 1834 – Gorica, 1887)

Fran Erjavec se je že v otroških letih zanimal za naravo in v domači mlaki raziskoval življenje. Kasneje je kot gimnazijec pomagal zbirati material naravoslovcema Ferdinandu Schmidtu in Karlu Dežmanu za njuno znanstveno delo. Na Dunaju je končal študij kemije in prirodopisja (biologije) ter tam eno leto služboval (1859). Kot profesor je kasneje delal v Zagrebu (1860 – 1871) in nato v Gorici, kjer je tudi umrl (Gosar in Petkovšek, 1982, Kryštufek in Flajšman, 2007).

Erjavca dandanes poznamo predvsem kot pisatelja, vendar se je ukvarjal tudi z raziskovanjem polžev (malakologija) (Gosar in Petkovšek, 1982; Kryštufek in Flajšman, 2007). Svoje ugotovitve je objavil v razpravi Die malakologischen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande (1887), v Radu Jugoslovanske akademije je objavil razpravo Slavonija v malakologičkom pogledu (1875), v berlinskem časopisu Nachrichten der Deutschen Malakologische Gesellschaft (1885) je objavil razpravo Ein Molluskenfeind (Gosar in Petkovšek, 1982). Po njem se imenuje veliko vrst polžev in rod zaklepnice (Erjavecia) (Gosar in Petkovšek, 1982).

Najpomembnejša so Erjavčeva naravoslovna dela: 5 zvezkov Domače in tuje živali v podobah (1868 – 1873), 3 zvezki Naše škodljive živali v podobi in besedi (1880-1882) ter spisi Mravlja, Rak in Žaba. Njegov jezik je poetičen in lahko berljiv, zato so ga radi prebirali, tako preprosti ljudje, kot izobraženci.

Za šolske potrebe je priredil naravoslovne knjige in učbenike npr. Prirodopis za nižje gimnazije in realke (Živalstvo po Pokornem, 1864) ter Somatologija po Woldřichu (1881) (Gosar in Petkovšek, 1982). Pisal je tudi potopise in povesti o ljudeh: Hudo brezno, Gozdarjev rejenec. Najboljši Erjavčev leposlovni spis je povest Ni vse zlato, kar se sveti. Leta 2006 je bila v Prirodoslovnem muzeju Slovenije na ogled istoimenska vitrina četrtletja, ki predstavlja svetleči mineral pirit.

V knjižnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije hranimo naslednja dela Frana Erjavca:

  • Die malakologischen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande. Görz: Mailing, 1877
  • Frana Erjavca Zbrano delo. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1934-1939
  • Naše škodljive živali v podobi in besedi. Celovec: Družba sv. Mohora, 1880-1882
  • Domače in tuje živali v podobah. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995

Marko Lipold

(Mozirje, 1816 – Idrija, 1883)

Marko Vincenc Lipold je odlično zaključil študij prava v Gradcu in nato še rudarstva v Banski Ščavnici (Schemnitz). Služboval je v raznih solnih rudnikih na Solnograškem in v Salzkammergutu, pri slavnem mineralogu Haidingerju na Dunaju pa je opravil tudi tečaj mineralogije. V na novo ustanovljenem državnem geološkem zavodu leta 1849 na Dunaju je nastopil službo geologa in 17 let kartiral po deželah takratne Avstroogrske. Izdelal je številne geološke karte v merilu 1 : 144.000 in med njimi tudi karte za večji del slovenskega ozemlja (Ramovš, 1990; Ramovš, 2001).

Od 1867 do 1883 je bil, kot prvi Slovenec, ravnatelj rudnika živega srebra v Idriji. Z veliko vnemo je kartiral idrijsko okolico in rudnik, kjer je moderniziral rudnik, povečal proizvodnjo, ter si prizadeval za izboljšanje življenjskih razmer idrijskih rudarjev in napredek Idrije.

Leta 1872 je končal geološko karto okolice Idrije, ki je bila predstavljena na svetovni geološki razstavi leta 1873 na Dunaju in tudi posebej pohvaljena. Tolmač k tej karti je bil objavljen leta 1874 (Erlaeuterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain. V celoti ali deloma je izdelal 9 geoloških kart slovenskega ozemlja v merilu 1 : 144.000. Napisal in objavil je več kot 150 geoloških razprav in člankov, številne med njimi s slovenskega ozemlja, iz katerih je zaznati izredno strokovno znanje, bistrost in prizadevnost. Precej njegovih ugotovitev o nastanku rudišča Idrija, stratigrafskih in tektonskih razmerah še danes drži. Bil je daleč pred svojim časom, poln idej in originalnih zaključkov. (Ramovš, 2001)

Nekaj Lipoldove literature hrani knjižnica Narodnega muzeja Slovenije:

  • Boden Karte von Krain, entworfen von Franz Schollmayr; corrigirt von Markus Lipold. [ca 1:360.000]. Laibach: Landwirtschaft-Gesellschaft, 1870.
  • Die Eisenstein führenden Diluvial-Lehme in Unter Krain. Jahrbuch der k. k. geol. Reichsanstalt, VII Bd., 2. Heft, 1856
  • Bericht über die geologische Aufnahme in Unter-Krain in Jahre 1857 (1858)
  • Erläuterung geologischer Durchschnitte aus dem östlichen Kärnthen. Jahrbuch der k. k. geol. Reichsanstalt, 12.1.1858
  • Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain in Jahre 1856. (1857)

Viri

  • Aljančič M., 1966/67. Henrik Freyer in človeška ribica. Ob stoletnici smrti Henrika Freyerja. Poseben odtis iz Proteusa XXVIII, št. 9 – 10. str. 15 – 18
  • Aljančič M., arhiv v Prirodoslovnem muzeju Slovenije
  • Aljančič M. 1966/67. Odmevi – Henrik Freyer o človeški ribici. Proteus, 29: 51 – 53
  • Bavcon J., 2008. Botanični vrt v Ljubljani. Biotehniška fakulteta (Ljubljana). Oddelek za biologijo. Ljubljana, Mestna občina.
    www.visitljubljana.si/file/121582/botanicni-vrt-0208-lowres.pdf?download, februar 2009
  • Blaznik J., 1850. Slovensko berilo za pervi gimnazijalni razred. Bufon Z., 1963. Ferdinand Schmidt in slovenski biologi. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, l.11, zv. 1: 60 – 64
  • Bufon Z., 1966/67. Henrik Freyer, naravoslovec in rodoljub. Ob stoletnici smrti Henrika Freyerja. Poseben odtis iz Proteusa XXVIII, št. 9/10: 1 – 4
  • Cimerman F., 1966/67. Henrik Freyer – geolog in paleontolog. Ob stoletnici smrti Henrika Freyerja. Poseben odtis iz Proteusa XXVIII, št. 9/10: 10 – 15
  • Erjavec F., 1995. Domače in tuje živali v podobah. Ljubljana: Mladinska knjiga
  • Gosar M. in Petkovšek V., 1982. Naravoslovci na Slovenskem, Scopolia št. 5. str. 1 – 38
  • Gregori J., 1992. Ptiči v “Favni” Henrika Freyerja – ob 150. obletnici njenega izida. Acrocephalus, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Ljubljana, letn. 13, št. 54, 8: 130 – 137 (http://www.dlib.si/)
  • Gvidon S., 1908. Kranjski mehužci (Mollusca carniolica). Izvestja muzejskega društva za Kranjsko18 (1), Ljubljana: 18-30
  • Heckel J.J.,1850. Beitraege zur Kenntniss der fossilen Fische Oesterreichs. Denkschr.k.Akad.Wiss.math.-naturwiss.Cl., 1: 201-242, Wien.
  • Hitij T., Žalohar J. in Križnar M., 2007. Prva najdba fosilnega kacjega pastirja v Sloveniji. Erjavecia, št. 22, : 11 – 13.
  • Jeršek M. in Preisinger D., 2007. Hochenwartova zbirka sig in Freyerjeva zbirka aragonitov. Zbornik Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale: 9 – 12
  • Južnič S., 2006. Karst research in the 19th century – Karl Dežman’s (1821-1889) work, O raziskavah krasa v 19. stoletju – prispevek Karla Dežmana (1821-1889). Acta Carsologica 35/1, 139–148, Ljubljana 2006 (http://www.dlib.si/)
  • Kiauta B., 1961. Avtobiografija Ferdinanda J. Schmidta. Proteus, 23, št. 9/10: 269 – 270 Kiauta B., 1961. Iz zgodovine raziskovanja jam na moravškem in v okolici Domžal.. Proteus, l. 23, št. 8: 213 – 216
  • Kiauta B., 1962. Ferdinand Schmidt, prvi raziskovalec jamskih živali. . V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, l.10, zv. 1: 54 – 59
  • Kos F., 1921 – 1923. Ob stoletnici D. Dežmanovega (Carl Deschmann) rojstva. Glasnik MDS II/III: 52 – 56
  • Kos F., 1924 – 1925. Prirodopisec Simon Robič – Ob stoletnici rojstva (1824 – 1924). Glasnik MDS 1924 – 1925: 69 – 77
  • Kos F., 1933. Vodnik po zbirkah narodnega muzeja v Ljubljani. Narodni muzev v Ljubljani. str. 5
  • Krivic K., 2009. Kustodiat za paleontologijo Prirodoslovnega muzeja Slovenije
  • Kryštufek B., 1991. Sesalci Slovenije. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. str.7 – 9
  • Kryštufek B. in Flajšman B., 2007. Polh in človek. Ekološki forum LDS, Ljubljana: 248 str.
  • Leban V., 1966/67. Freyerjeva karta Kranjske. Ob stoletnici smrti Henrika Freyerja. Poseben odtis iz Proteusa XXVIII, št. 9/10: 5 – 10
  • Levec F. (an), 1887. Fran Erjavec.Ljubljanski zvon, www.dlib.si/results.asp
  • Mlinar J., 2008. Prispevki k biografiji Simona Robiča. V: Naši znameniti rojaki. Župnijski urad Kranjska Gora: 63 – 93 str.
  • Polenc A., 1975?. Zgodovinski razvoj živih bitij. Vodnik po razstavi. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana: 36 str.
  • Polenc A., 1975. Izvor človeka. Vodnik po razstavi – ponatis. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana: 36 str.
  • Praprotnik N., 1992. Botanik Valentin Plemel in njegov herbarij = Botanist Valentin Plemel and his Herbarium).- Scopolia 27: 1 – 42
  • Praprotnik N., 1993. Florist in botanik Andrej Fleschmann (1804-1867). Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 12, Ljubljana, Slovenska matica: 63-93
  • Praprotnik N., 1994. Botanik Franc Hladnik (1773-1844). Proteus 57: 94 – 99
  • Praprotnik N., 2001. Karel Dežman in njegovo botanično delovanje. Argo 44, 2: 14 – 20
  • Ramovš A.,1983. Marko Vincenc Lipold (1816 – 1883). prvi slovenski geolog in šolani montanist. Geologija. 26: 5 – 25
  • Ramovš A. in Kochansky – Devide V., 1985. Marko Vincenc Lipold (1816 – 1883), prvi slovenski geolog. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 1985, zv. 8: 9 – 63
  • Ramovš A.,1990. Lipold je bil v geološki in rudarski stroki daleč pred svojim časom. Prispevek na srečanju slovenskih geologov v Idriji, 18. in 19.maja 1990. Idrijski razgledi, 35, št. 1/2
  • Ramovš A., 2001. Lipoldovo geološko raziskovanje in njegove rokopisne karte slovenskega ozemlja. Geologija. 44, 1: 7 – 14
  • Reisp B., 1976. Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ; 64). 30 str.
  • Tarman K., 2009. Charles Darwin – učenjak, ki je »izumil« darvinizem. Proteus 71/5: 198 – 212
  • Wraber T., 1963. Andrej Fleischmann, kranjski florist. Planinski vestnik, Ljubljana, 19: 283
  • Wraber T., 1966/67. Henrik Freyer v Julijskih Alpah. Ob stoletnici smrti Henrika Freyerja. Poseben odtis iz Proteusa XXVIII, št. 9/10: 18 – 23
  • Wraber T., 2008. Freyerjevi zoološki sestavki v slovenščini. Proteus 71/2: 78 – 80
  • Zessin W., Žalohar J., Hitij T., 2008. A new fossil dragonfly (Insecta, Odonata, Libellulidae) of the Miocene (Lower-Sarmatian) of the Tunjice Hills, Slovenia. Virgo, Mitteilungsblatt des Entomologischen Vereins Mecklenburg 11 (1): 86-96
Skip to content