Mineraloška raznolikost Grenlandije odraža izjemno dolgo in kompleksno geološko zgodovino, ki sega več kot 2,5 milijarde let v preteklost. Najstarejše kamnine pričajo o globokih metamorfnih procesih, medtem ko mlajši magmatski sistemi razkrivajo nastanek redkih in estetsko izjemnih mineralov, kot so tugtupit, sodalit in eudialit. Posebno vlogo imajo tudi hidrotermalni procesi, ki oblikujejo minerale, kot je fluorescenčni kalcit. Današnja pokrajina, oblikovana z ledeniki in fjordi, pa omogoča vpogled v to bogato geološko dediščino in razkriva minerale, ki bi sicer ostali skriti globoko v Zemljini skorji.Kar 80 % Grenlandije prekriva ledena plošča in ledeniki. Ti so s svojim delovanjem močno preoblikovali površje, odstranili ogromne količine kamnin ter izoblikovali potopljene ledeniške doline – fjorde. S tem so nastala naravna “okna” v notranjost Zemljine skorje. Velika večina razgaljenih kamnin in s tem tudi najlažje dosegljivih mineralnih nahajališč je zato skoncentrirana prav ob obalah in v fjordih. Med takšna klasična območja sodijo Ilímaussaq (tugtupit, sodalit, evdialit), širše območje Nuuka (nuummit) in Ivittuut (kriolit), fjordi pa so hkrati omogočili dostop do sicer težko dosegljive notranjosti otoka. V zadnjih desetletjih se obalna območja in nekatera prej dolgotrajno zaledenela območja ponekod odpirajo tudi zaradi globalnih podnebnih sprememb oziroma krčenja ledenikov, kar lahko sezonsko poveča dostopnost terena in razkrije nove površine ter potencialno tudi nove pojave mineralnih surovin, zanimive tako za industrijo kot za zbiratelje.
Avtorja razstave: dr. Miha Jeršek in Jože Rihtar
Nuummit je redka metamorfna kamnina iz arhejskih kompleksov zahodne Grenlandije, najbolj znana iz širše okolice Nuuka. Sestavljena je predvsem iz dveh ortorombskih amfibolov, antofilita (Mg,Fe)₇Si₈O₂₂(OH)₂ in gedrita (Mg,Fe,Al)₅(Al,Si)₈O₂₂(OH)₂, mestoma pa sta minerala preraščena z večjimi kristali granatov iz trdne raztopine almandina in piropa. Omenjeni minerali estetsko združujejo značilno iridescenco nuummita, povezano z lamelno teksturo antofilita in gedrita, ter intenzivno rdečo barvo granata, zato sodijo med posebej zanimive in cenjene primerke iz Grenlandije. Zasebna zbirka, Foto: Miha Jeršek
Tugtupit je redek berilijev alumosilikat Na₄AlBeSi₄O₁₂Cl. Značilen je za južno Grenlandijo, kjer se pojavlja v alkalnem kompleksu Ilímaussaq pri Narsaqu, delu Gardarjeve magmatske province (mezoproterozoik), znane po zelo alkalnih kamninah in izjemno pestri mineralni združbi. Tipsko nahajališče je Tugtup Agtakôrfia ob fjordu Tunulliarfik (Eriksfjord), po katerem je mineral dobil ime, medtem ko večina razstavno najlepših primerkov izvira iz geološko mlajših hidrotermalnih albitnih žil znotraj kompleksa. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
Ko tugtupit osvetlimo z ultravijolično svetlobo začne oddajati značilno barvo. Pri obsevanju z dolgovalovno ultravijolično svetlobo je tugtupit, ki je pri dnevni svetlobi bel do rahlo rožnat, videti oranžen. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
: Pri obsevanju s kratkovalovno ultravijolično svetlobo je tugtupit, ki je pri dnevni svetlobi bel do rahlo rožnat, videti rdeč. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
Tugtupit ima še eno izjemno lastnost – tenebrescenco. Pri obsevanju z ultravijolično svetlobo elektroni preidejo v vzbujeno stanje; takrat opazujemo fluorescenco tugtupita. Ko prenehamo obsevati z ultravijolično svetlobo, se elektroni vrnejo na svoje prvotno mesto. Toda zaradi vrzeli v strukturi tugtupita se del vzbujenih elektronov ujame v barvne centre in tam vztraja tudi potem, ko ugasnemo vir ultravijolične svetlobe. Prav ti ujeti elektroni v barvnih centrih povzročijo spremembo absorpcije svetlobe, kar ima za posledico spremembo barve tugtupita. Tako na primer bel ali nežno rožnat tugtupit po obsevanju z ultravijolično svetlobo že po dveh minutah začne postajati vse bolj rožnat. Ko prenehamo osvetljevati tugtupit z ultravijolično svetlobo, bo torej prenehal fluorescirati, v vidni svetlobi pa bomo prej bel ali nežno rožnat različek tugtupita videli rožnat. Toda čez nekaj časa se elektroni vendarle vrnejo na svoje prvotno mesto, zato tugtupit ponovno postane viden v svojih izvornih barvah. Ta pojav se imenuje tenebrescenca. Gre za precej redek pojav, vendar ga imajo še nekateri minerali – tudi takšni, ki se na Grenlandiji pojavljajo skupaj s tugtupitom, na primer sodalit in njegov različek hackmanit. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
Rubini na Grenlandiji se pojavljajo predvsem v jugozahodnem delu otoka, Rubini na Grenlandiji se pojavljajo predvsem v jugozahodnem delu otoka. V mineraloškem pogledu gre za korund (Al₂O₃), pri čemer rdečo barvo primarno povzroča prisotnost kroma (Cr³⁺). Grenlandski rubini so pogosto rdeči, lahko pa imajo tudi rahlo vijoličast odtenek, kar je povezano s kombinacijo kroma z drugimi primesmi, zlasti železom (Fe); ponekod lahko na barvni ton vpliva tudi vanadij (V³⁺). Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
pri obsevanju z dolgovalovno ultravijolično svetlobo so grenlandski rubini intenzivno rdeči. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
Aventurinski kremen je različek kremena (SiO₂), ki se najpogosteje pojavlja kot del kvarcita ali drugih metamorfnih kamnin, kjer je kremen rekristaliziral v okviru regionalnega metamorfizma. Značilna zelena barva zelenega aventurina je običajno posledica vključkov fuksita, kromove različice muskovita, K(Al,Cr)₂(AlSi₃O₁₀)(OH)₂, ki daje kamnu značilen ton. Uporablja se predvsem kot okrasni in dekorativni kamen ter v nakitu. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
Eudialit je kompleksen natrijev, kalcijev, železov in cirkonijev silikat in , zato se njegova kemijska sestava nekoliko spreminja; pogosto se navaja splošna kemijska formula Na₁₅Ca₆(Fe,Mn)₃Zr₃Si₂₆O₇₃(O,OH,H₂O)₃(Cl,OH)₂. Značilen je za magmatske kamnine južne Grenlandije, zlasti za kompleks Ilímaussaq pri Narsaqu. Njegova značilna barva je rdečkasta do vijoličasta, kar je povezano predvsem s prisotnostjo železa in mangana v strukturi. Je zanimiv zbirateljski kamen, uporaben kot okrasni kamen, v zadnjem času pa pridobiva pomen tudi kot potencialna ruda za pridobivanje cirkonija in redkih zemelj. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
Kriolit (Na₃AlF₆) je redek fluoridni mineral, ki je skoraj izključno vezan na znamenito nahajališče Ivittuut (Ivigtut) ob Arsuk fjordu v jugozahodni Grenlandiji, kjer so ga kopali od 1854 do 1987. Bil je strateška surovina kot talilo pri pridobivanju aluminija. Ivittuut je imel zato izjemen gospodarski in strateški pomen, ker je bil dolgo časa ključni vir kriolita za industrijo aluminija; med drugo svetovno vojno je bilo nahajališče posebej varovano zaradi pomembnosti za zavezniško proizvodnjo. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek
Sodalit je običajno masiven moder alumosilikat Na₈(Al₆Si₆O₂₄)Cl₂, značilen za alkalne magmatske kamnine, kjer se pogosto pojavlja skupaj s kalcitom, ki je v belih žilicah. Je uporaben okrasni kamen. Zbirka Jože Rihtar, Foto: Miha Jeršek