Sporočila za javnost

Alpski botanični vrt Juliana praznuje 100 let

V vrtu potekajo vodeni ogledi, delavnice za otroke in družine, obiskovalci pa lahko prisluhnejo tudi škratu Cojzku. Foto: David Kunc

Leta 1949 so botaniki Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in Gozdarskega inštituta organizirali dve ekskurziji v Julijske Alpe, kjer so nabirali rastline za Juliano. Pri tem sta sodelovali tudi kustosinja za botaniko in prva slovenska palinologinja Ana Budnar Lipoglavšek (1915–2004, na sliki) in ravnateljica leta 1944 osamosvojenega Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani Angela Piskernik. Foto: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije

Alpska možina (Eryngium alpinum) je naša zavarovana rastlinska vrsta, ki je kot redka vrsta uvrščena tudi na Rdeči seznam, spada pa tudi med rastline, ki jih varuje Direktiva o habitatih omrežja Natura 2000. Foto: David Kunc

Mineva 100 let, odkar je gornik in botanik, sicer pa trgovec z lesom Albert Bois de Chesne (1871–1953) v Trenti kupil posestvo in ustanovil alpski botanični vrt. Vanj je posadil rastline z okoliških gora in kraških travnikov ter ga odprl za javnost. Leta 1930 je Juliana dobila prvo knjigo obiskovalcev, semena rastlin pa so ponujali tudi drugim botaničnim vrtovom. Po začetnih uspešnih letih je prišlo do izbruha druge svetovne vojne, ko sta za vrt zasilno poskrbela vrtnarja – domačina Anton Tožbar in Ančka Kavs.
Po kapitulaciji Italije in priključitvi večjega dela Primorske Jugoslaviji, ustanovitelj v vrt ni več zahajal. Referat za varstvo prirode je Juliano vzel pod svoje varstvo, za njeno ohranitev in zavarovanje se je zavzemala predvsem dr. Angela Piskernik (1886–1967). Leta 1949 je začasno upravljanje vrta je prevzel Gozdarski inštitut, ki je načrtoval, da bi vrt v prihodnosti povečali. Še istega leta je nato skrb za Juliano prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani, ki je vrt urejal med letoma 1949 in 1953, nato je prešel pod upravo lokalnih organizacij (Turistično olepševalno društvo Bovec, Občinski ljudski odbor Bovec, Goriška turistična zveza in Občinski ljudski odbor Tolmin).

Leta 1958 je Zavod za spomeniško varstvo spodbudil redno in sistematično oskrbovanje vrta – v vrtu so se pod vodstvom strokovnjaka za hortikulturo Cirila Jegliča (1897–1989) začela obnovitvena dela. Leta 1962 je Juliana dokončno prešla pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Zaradi mnogih redkih, ogroženih in zavarovanih vrst, ki uspevajo v vrtu, je Juliana že od leta 1951 zavarovana kot spomenik oblikovane narave, uvrščena je na seznam slovenskih naravnih vrednot in spada med ožje zavarovana območja Triglavskega narodnega parka.

Danes je v vrtu popisanih okoli 700 rastlinskih vrst značilnih za slovenski del Alp, njihovo predgorje in kraški svet. Med njimi je okoli 70 zavarovanih vrst, okoli 60 vrst pa je uvrščenih na slovenski Rdeči seznam. V vrtu uspeva tudi 10 rastlinskih vrst, ki so zavarovane v okviru Direktive o habitatih omrežja Natura 2000.

Alpski botanični vrt Juliana se nahaja v Trenti, v bližini zaselka Pri Cerkvi, nad cesto, ki povezuje Kranjsko Goro (vrt je oddaljen 25 km) in Bovec (vrt je oddaljen 23 km). Več informacij o vrtu je na voljo na spletni strani https://www.juliana.pms-lj.si/.

Ob praznovanju 100-letnice smo pripravili pester program, ki bo vključeval:
• razstavo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije,
• pester program vodenj v Juliani,
• fotografski natečaj za učence, srednješolce in študente,
• nov priročnik o vrtu, ki bo izšel v začetku junija,
• in osrednjo slovesnost ob 100-letnici, ki bo v Trenti potekala 6. junija v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom.

Vsi dogodki so objavljeni spletni strani Juliane, prenesete pa si lahko tudi zgibanko s programom. Za serijo objav [100 cvetk za 100 let] spremljajte našo facebook stran.

Tiskovna konferenca ob 100-letnici Juliane bo organizirana v petek, 24. 4. 2026, ob 11.00 v prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani.

Voden ogled vrta je možen po dogovoru.

V petek, 24. 4. ob 12.00, bo v prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije odprtje razstave Juliana, cvetoča učilnica narave.

Več informacij o vrtu in praznovanju 100-letnice: Špela Pungaršek, spungarsek@pms-lj.si, oz. 01 2410 966

Fotografije v veliki ločljivosti

Albert Bois de Chesne. Foto: Arhiv družine Bois de Chesne

Številne vzpone v Alpah je Bois de Chesne opravil skupaj z alpinistom in pisateljem, sicer pa pravnikom in veletrgovcem Juliusom Kugyjem (1858–1944). Slednji je v Juliano pogosto zahajal, ustanovitelju vrta je sporočal lokacije redkih rastlin in v svojih knjigah opeval lepoto Juliane. Na sliki na Belvederu v Juliani. Foto: Arhiv družine Bois de Chesne

Leta 1930 je Juliana dobila prvo knjigo obiskovalcev. Krasila jo je čudovita naslovnica s citatom iz dela De Re Rustica rimskega pisca Luciusa Columelle (4–70): Terrestria sidera flores, kar bi lahko prevedli kot: »Cvetlice z neba na Zemljo«. Foto: Arhiv družine Bois de Chesne

Leta 1949 so botaniki Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in Gozdarskega inštituta organizirali dve ekskurziji v Julijske Alpe, kjer so nabirali rastline za Juliano. Na fotografiji pri sajenju v vrtu so kasnejši profesor za botaniko Franc Šuštar (1923–2016), muzejski preparator Franc Barbič (1904–1972), in zoolog Janez Hoenigman (1920–1999). Foto: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije

Prvi vrtnar v Juliani je bil Trentar Anton Tožbar (1905–1993). Ustanovitelj ga je poslal na šolanje v Padovo in z vrtom je ostal povezan celo življenje. Njegova pomočnica v vrtu je postala Ančka Kavs (1907–2000) iz Vrsnika. Na fotografiji Tožbarjeva hčerka Marija (roj. 1948) , ki je po očetovi upokojitvi skupaj z možem Jožetom Završnikom (1946–2005) prevzela skrb za Juliano. V vrtu je delala kar 50 let. Družinsko tradicijo od leta 2004 nadaljuje Klemen Završnik, diplomirani inženir agronomije in hortikulture, in tako Tožbarjevi potomci skrbijo za vrt vse od njegove ustanovitve. Foto: Tone Wraber

Leta 1949 so botaniki Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in Gozdarskega inštituta organizirali dve ekskurziji v Julijske Alpe, kjer so nabirali rastline za Juliano. Na fotografiji pri slapu nad Juliano sta vidna obraza ravnateljice Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani Angele Piskernik in predstavnika Gozdarskega inštituta Vlada Tregubova (1904–1974). Foto: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije

Leta 1949 so botaniki Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in Gozdarskega inštituta organizirali dve ekskurziji v Julijske Alpe, kjer so nabirali rastline za Juliano. Na fotografiji pri sajenju v vrtu je kustosinja za botaniko v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in prva slovenska palinologinja Ana Budnar Lipoglavšek (1915–2004). Foto: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije

Ciril Jeglič je bil strokovnjak za urejanje javnih nasadov, v Juliani je vodil obnovitvena dela, na novo pa je uredil tudi Arboretum Volčji potok. Leta 1963 je izdal vodnik Alpinum Juliana, za katerega je opise rastlin prispeval tudi dr. Tone Wraber. Foto: Tone Wraber

Leta 1962 je strokovno vodenje vrta prevzel kustos za botaniko, kasneje pa profesor za botaniko na Univerzi v Ljubljani, dr. Tone Wraber (1938–2010), ki je za vrt uradno skrbel do leta 1968, z nasveti pa je zaposlenim pomagal tudi kasneje. Foto: Peter Skoberne

Leta 1975 je strokovna vodja Juliane postala kustosinja za botaniko dr. Nada Praprotnik (1951–2023), ki je o vrtu izdala poljudne in strokovne publikacije ter izvedla številna vodenja. Vrt je pod njenim vodstvom postal prepoznaven tako doma kot v tujini. Foto: Ciril Mlinar Cic

Pogled na Juliano v maju. Foto: David Kunc

Spomladi vrt oživi v modrih barvah različnih vrt sviščev oz. »encijanov« (na sliki G. angustifolia). Foto: David Kunc

Juliana je med alpskimi botaničnimi vrtovi zaradi mešanice alpskih in kraških vrst nekaj posebnega. Na fotografiji navadna potonika (Paeonia officinalis). Foto David Kunc

Srebrna krvomočnica (Geranium argenteum). Foto: David Kunc

Pisano cvetje v vrt privablja tudi številne žuželke. Na fotografiji na črni čmeriki (Veratrum nigrum) je alpski kozliček (Rosalia alpina). Foto: David Kunc

Alpska možina (Eryngium alpinum) je naša zavarovana rastlinska vrsta, ki je kot redka vrsta uvrščena na Rdeči seznam, spada pa tudi med rastline, ki jih varuje Direktiva o habitatih omrežja Natura 2000. Foto: David Kunc