Med mikrofosile prištevamo fosile, pri katerih določitev rodu ali vrste ni mogoča zgolj s prostim očesom. Stroge ločnice med mikrofosili in makrofosili tako ni, med mikrofosile pa spadajo tako ostanki vretenčarjev (npr. zobem podobni konodontni elementi), kot tudi številne skupine nevretenčarjev (raki ostrakodi, skleriti morskih kumar…), enoceličnih evkariontov (luknjičarke, mreževci…) in celo spor in pelodnih zrn višjih rastlin. Kljub svoji majhnosti, pestrost in lepota mikrofosilov zaživi pod mikroskopom ali lupo. Takrat se lahko prepričamo, da v ničemer ne zaostajajo za večjimi predstavniki fosilov. Še več – mikrofosili so zaradi svoje številčnosti mnogo bolj pogosti od makrofosilov in se izkažejo za zelo uporabne pri določanju starosti kamnin ali okoljskih razmer v preteklosti. Zaradi dobrih možnosti ohranitev nekatere skupine celo nudijo izvrstne priložnosti za raziskavo pomembnih evolucijskih dogodkov. Lahko bi rekli, da mikrofosili sodijo v vsak žep, ali pa v vsako muzejsko zbirko.
Predava dr. Luka Gale