Ne spreglejte!

Naše malo veliko morje

Čeprav majhno, je slovensko morje pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. 

Več

Dvoživke

V Sloveniji živi 19 domorodnih (avtohtonih) vrst dvoživk.

Delitev v Sloveniji živečih dvoživk (povzeto po Ključu za določanje vretenčarjev Slovenije, Kryštufek & Janžekovič, 1999):
1.red (ordo): repate dvoživke ali repati krkoni (Caudata)
1.1.družina (familia): močerili (Proteidae) z eno vrsto močeril ali človeška ribica (Proteus anguinus)
1.2.družina (familia): pupki in močeradi (Salamandridae)
1.2.1.rod (genus): pupki (Triturus)
1.2.2.rod (genus): močeradi (Salamandra)
2.red (ordo): žabe (Anura)
2.1.družina (familia): rege (Hylidae)
2.2.družina (familia): urhi (Bombinatoridae; prej Discoglossidae)
2.3.družina (familia): krastače (Bufonidae)
2.4.družina (familia): česnovke (Pelobatidae)
2.5.družina (familia): prave žabe (Ranidae)

Predniki današnjih dvoživk so ribe

Dvoživke so se razvile v devonu (paleozoik) iz rib in so prvi vretenčarji, ki so se prilagodili življenju na kopnem. Fosil izumrle dvoživke iz triasa so našli tudi v Sloveniji.

Dvoživke so vretenčarji

Dvoživke imajo razvite 4 okončine. Navadno so na prvih nogah 4 prsti, na zadnjih 5. Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus) ima na sprednjih nogah 3 in na zadnjih 2 prsta. Rebra so zelo kratka in ne obdajajo pljuč. Dvoživke zrak v pljuča potisnejo z usti, izmenjava plinov poteka tudi skozi kožo. Človeška ribica še po preobrazbi ohrani podobo ličinke (neotenija) in ima poleg pljuč razvite tudi zunanje škrge. Repate dvoživke imajo razvit rep, žabe, imenujemo jih tudi brezrepe dvoživke, pa repnih vretenc nimajo.

Telo dvoživk pokriva gola koža (brez lusk ali dlak), v kateri so številne sluzne žleze, da je koža stalno vlažna. V koži imajo tudi strupne žleze, s katerimi se branijo pred bakterijami, glivicami in plenilci. Strupi, ki jih izločajo pri nas živeče dvoživke, za človeka niso strupeni, le razdražijo sluznico (oko, nos, usta, rane).

Odrasle dvoživke so plenilci

Prehranjujejo se z žuželkami, polži, pajki, deževniki… V zgornji čeljusti imajo pecljate zobe, ki pa so zelo krhki, zato plen pojejo v enem kosu. Nekatere žabe imajo iztegljiv lepljiv jezik, s katerim lovijo plen. Črevo se konča s kloako (stokom), vanjo se izlivajo tudi spolne žleze in izločki ledvic (večinoma sečna kislina). Ličinke dvoživk imajo na zgornji in spodnji ustni majhne zobce. Prehranjujejo se z algami in odmrlim organskim materialom.

Dvoživke požirajo z očmi

Dvoživke, razen močerila, imajo zelo dobro razvit vid. Z njimi si pomagajo tudi pri požiranju, zato pri tem oči pomaknejo navzdol in zaprejo ter tako potisnejo hrano v želodec. Razvit imajo tudi voh in sluh. Brezrepe dvoživke imajo na glavi viden bobnič, repate dvoživke pa zunanjega ušesa nimajo.

Žabji ljubezenski objem

Oploditev je pri žabah zunanja, pri dvoživkah z repom pa notranja. Žabji samec se oprime samice (amplexsus), in ko ta izloča jajčeca, jih samec sproti oplaja. Pri repatih dvoživkah v snubitvenem plesu samec izpusti spermatofor (želatinasta kapsula s spremo) samici v kloako, tako da oploditev poteka znotraj telesa. Samice pupkov izležejo oplojena jajca in jih posamič zavijejo v vodne rastline. Močeradi so živorodni – jajca se razvijajo v telesu samice, nato se izležejo živi mladiči (živorodnost ali viviparija).

Jajca dvoživk imajo želatinast ovoj in jih odlagajo v vodo – posamič, v kepah, kepicah, vrvicah ali trakovih. Vrsto tako lahko prepoznamo tudi po obliki mresta.

Žabe se predvsem v času parjenja oglašajo. Razlikovati žabe po njihovem regljanju se lahko naučite s pomočjo glasbene zgoščenke Slovenske žabe

Pri navadnem močeradu (Salamandra salamandra) se jajčeca razvijejo v telesu do stadija ličinke, ki jih samica izvali v vodi. Ličinke v vodi dihajo s škrgami in se postopoma preobrazijo v odrasle dvoživke. Tudi pri planinskem močeradu (Salamandra atra) se jajčeca razvijejo v telesu samice, vendar se mladiči skotijo, ko je preobrazba že končana.

Varstvo dvoživk

Dvoživke v naravi uravnavajo številčnost žuželk, polžev, pajkov, deževnikov, saj se z njimi prehranjujejo. Tisti, ki radi vrtnarijo sonaravno, so veseli krastače na svojem vrtu.

Dvoživke ogrožajo predvsem uničevanje njihovih bivališč (izsuševanje in zasipavanje mokrišč), onesnaževanje voda in uporaba kemičnih snovi (npr. pesticidov), podnebne spremembe ter prekinjanje selitvenih poti s cestami (povozi dvoživk). Ker so ogrožene, so zavarovane. Prepovedano jih je ubijati, zastrupljati, uničevati njihova bivališča (Uredba o prosto živečih živalskih vrstah, Ur. l. 46/2004; Rdeči seznam ogroženih vrst plazilcev, Ur. l. RS 82/2002).

Nedavno so strokovnjaki v Evropi in po svetu zaznali problem izumiranja dvoživk zaradi virusne bolezni, ki jo povzročajo ranavirusi, in zaradi glivične bolezni, ki se imenuje chytridiomikoza. Chytridiomikoza je bolezen, ki jo povzroča vrsta glive Batrachochytrium dendrobatidis iz skupine Chytridiomycota. Zaradi te glive populacije dvoživk na svetu močno upadajo. Gliva pri odraslih dvoživkah (Anura in Caudata) napade keratinsko plast kože, pri paglavcih (Anura) ustne dele (Garner et al., 2005). Gliva je vzrok za smrt in upad populacij dvoživk v Španiji, Nemčiji, Avstraliji, Novi Zelandiji, ZDA, Srednji Ameriki, Južni Ameriki (Hyatt et al., 2007), osebke s to boleznijo pa so potrdili tudi na Portugalskem, v Veliki Britaniji, Italiji in Švici (Garner et al., 2005). Ranavirusi (družina Iridoviridae, rod Ranavirus) so skupina virusov, ki okužijo ribe, dvoživke in plazilce. Najpogostejši simptom za okužbo dvoživk z ranavirusom je večje število mrtvih osebkov v kratkem času. Znaki okužbe so lahko rdeča koža (podkožne krvavitve), nekroza okončin, letargičnost, ni pa nujno, da se ti znaki izrazijo. Virus povzroča visoko smrtnost med dvoživkami. Bolezen se najpogosteje razvije poleti, saj je virus najbolj virulenten pri temperaturi nad 25 °C.

  • Pri žabah so zadnje okončine prilagojene skakanju. Na fotografiji je skelet zelene žabe. Skelet je poškodovan: na levi okončini manjkata 2 prsta, na desni eden. (Foto: C. Mlinar Cic)
    Pri žabah so zadnje okončine prilagojene skakanju. Na fotografiji je skelet zelene žabe. Skelet je poškodovan: na levi okončini manjkata 2 prsta, na desni eden. (Foto: C. Mlinar Cic)
  • Navadni močerad (Salamandra salamandra) ima strupne žleze strnjene na zatilju za očmi in v nizih po sredini hrbta do repa ter vzdolž bokov na obeh straneh telesa. (Foto: M. Jernejc Kodrič)
    Navadni močerad (Salamandra salamandra) ima strupne žleze strnjene na zatilju za očmi in v nizih po sredini hrbta do repa ter vzdolž bokov na obeh straneh telesa. (Foto: M. Jernejc Kodrič)
  • Pecljati zobje zelene žabe. (Foto: C. Mlinar Cic)
    Pecljati zobje zelene žabe. (Foto: C. Mlinar Cic)
  • Žabe imajo na vsaki strani glave lepo viden bobnič – zakaj bi sicer regljale. (Foto: M. Jernejc Kodrič)
    Žabe imajo na vsaki strani glave lepo viden bobnič – zakaj bi sicer regljale. (Foto: M. Jernejc Kodrič)
  • Na fotografiji sta samec (moder) in samica plavčka (Rana arvalis) med parjenjem. V času parjenja koža samcev postane modra. Plavček spada med rjave žabe in jajčeca odlaga v skupkih (mrestih). (Foto: A. Petrinjak)
    Na fotografiji sta samec (moder) in samica plavčka (Rana arvalis) med parjenjem. V času parjenja koža samcev postane modra. Plavček spada med rjave žabe in jajčeca odlaga v skupkih (mrestih). (Foto: A. Petrinjak)
  • Samec (manjši zgoraj) in samica (večja spodaj) navadne krastače (Bufo bufo) med parjenjem. Poleg je viden mrest navadne krastače v obliki vrvice. (Foto: T. Trilar)
    Samec (manjši zgoraj) in samica (večja spodaj) navadne krastače (Bufo bufo) med parjenjem. Poleg je viden mrest navadne krastače v obliki vrvice. (Foto: T. Trilar)
  • Ličinke brezrepih dvoživk imenujemo paglavci. Ličinke navadne krastače (Bufo bufo) na fotografiji se prehranjujejo z algami, ki obraščajo kamenje. (Foto: A. Petrinjak)
    Ličinke brezrepih dvoživk imenujemo paglavci. Ličinke navadne krastače (Bufo bufo) na fotografiji se prehranjujejo z algami, ki obraščajo kamenje. (Foto: A. Petrinjak)
  • Razmnoževanje planinskega močerada (Salamandra atra) ne poteka v vodi, ampak samica skoti že popolnoma razvite mladiče. (Foto: M. Jernejc Kodrič)
    Razmnoževanje planinskega močerada (Salamandra atra) ne poteka v vodi, ampak samica skoti že popolnoma razvite mladiče. (Foto: M. Jernejc Kodrič)
  • Jamska diorama. (Foto: A. Petrinjak)
    Jamska diorama. (Foto: A. Petrinjak)

Zanimivosti:

  1. Najstarejši primerek dvoživke v študijski zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije je navadna krastača (Bufo bufo) iz okolice Ljubljane, ki datira v leto 1896.
  2. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije je predstavljen življenjski prostor edine evropske jamske dvoživke. V jamski diorami je narejen plastičen primerek bele človeške ribice ali močerila (Proteus anguinus). Ogledate si lahko kratek film o dveh podvrstah človeške ribice, belem (Proteus anguinus anguinus Laurenti 1768) in črnem močerilu (Proteus anguinus parkelj Sket & Arnzten 1994), ter nekatere druge zanimivosti podzemeljskega živalstva.
  3. 3. Prisluhni nekaterim zvokom z zgoščenke Slovenske žabe

Literatura:

  • Aljančič Marko (ur.),1993. Proteus: skrivnostni vladar kraške teme. Ljubljana, Vitrum.
  • Poboljšaj Katja, 2003. Dvoživke (Amphibia). V: Živalstvo Slovenije, ur. Sket Boris in drugi. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije:505 – 511
  • Veenvliet Paul in Veenvliet Kus Jana, 2008. Dvoživke Slovenije: priročnik za določanje. Grahovo, Symbiosis – Zavod za naravovarstveno raziskovanje in izobraževanje: 96 str.
  • Vogrin Nuša, 1999. Razred: dvoživke, Amphibia. V: Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije, ur. Kryštufek Boris in Janžekovič Franc. Ljubljana, DZS: 284 – 305

Zanimivosti o človeški ribici ali močerilu (Proteus anguinus) na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije