ga('create', 'UA-39295762-1', 'pms-lj.si'); ga('send', 'pageview');

Razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije od 10. 2. 2011. do 22. 9. 2011.

Avtor razstave: mag. Matija Križnar

Med pleistocenskimi živalmi je bil jamski medved najpogostejši, kar je potrebno pripisati tudi njegovemu načinu življenja. Pogosto je zahajal v jame prezimovat in kotiti mladiče ter prav v jamah smo odkrili mnogo njihovih ostankov. Začetki raziskovanja jam so prav gotovo postregli z odkrivanjem kosti jamskih medvedov, kar pričajo tudi nekateri zapisi. Med prvimi nahajališči so bili Postojnska jama, Mokriška jama in verjetno tudi Potočka zijalka.

V času ledene dobe (pleistocena) so jamski medvedi poseljevali velik del Evrope. Na zahodu so jih ustavili Pireneji, na severu so še prišli čez Rokavski preliv. Proti vzhodu so prečkali Črno morje in naselili severne predele Grčije. V Alpah so bili izredno pogosti in so njihove ostanke našli celo v visokogorskih jamah, kot je jama Conturineshöhle z vhodom na višini 2800 metrov.

Še pred desetimi leti je veljalo, da je v pleistocenu živela le ena vrsta jamskega medveda (Ursus spelaeus). Zelo izntenzivne raziskave in izkopavanja so opravili v skoraj vseh pomembnih nahajališčih in prišli, do presenetljivih spoznanj. Genetske raziskave in temeljite raziskave kosti in zob so pokazale, da so od sredine pleistocena živele vsaj štiri vrste jamskih medvedov. Njihov skupni prednik je bil Ursus deningeri in katerega so se razvile štiri tazlične vrste: Ursus ingressus, Ursus eremus, Ursus ladinicus in klasični Ursus spelaeus.

V Sloveniji poznamo veliko nahajališč ostankov jamskih medvedov, toda le nekatera so bile na novo raziskana. Najpomembnejši sta Potočka zijalka in Mokriška jama, kjer so dokazali vrsto Ursus ingressus. Isto vrsto so do danes potrdili še v Križni jami pri Ložu in Divjih babah pri Cerknem. Vrsta Ursus ingressus se je pojavila že pred 500.000 leti in je v Evropo prišla šele pred 50.000 leti. Bila je veliko večja od vseh ostalih vrst jamskega medveda in je prišla iz vzhoda, verjetno iz Azije, zato prevod imena pomeni medved prišlek.

Najstarejše slovenske ostanke jamskih medvedov vrste Ursus deningeri so našli v Herkovi jami (jama pod Herkovimi pečmi) na Koroškem. Iz Ajdovske jame pri Krškem so prvič v Sloveniji potrdili prisotnost vrste Ursus ladinicus. Med drugimi slovenskimi nahajališči pa moramo omeniti še Črni Kal, Betalov spodmol pri Postojni, Marovška zijalka, Matjaževe kamre, Mornova zijalka, Njivice pri Radečah, Otoška jama, Parska golobina pri Pivki, Roška špilja pri Divači, Špehovka nad dolino Pake in druge. V geološki vitrini bodo predstavljeni ostanki jamskih medvedov, ki jih hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v svojih zbirkah (paleontološka zbirka in osteološka zbirka pleistocenskih živali).

Skip to content