Paleontološke zbirke sodijo med prve zbirke že od ustanovitve Kranjskega stanovskega muzeja leta 1821. V njih današnji muzej hrani paleontološko gradivo z mnogih slovenskih najdišč in najdišč nekdanje Jugoslavije ter tujih klasičnih paleontoloških najdišč. Glavna paleontološka zbirka je še vedno aktivna ter se redno dopolnjuje. Med ostalimi zbirkami so tudi nekatere zgodovinske in šolske zbirke fosilov, ki jih je muzej pridobil v zadnjih desetletjih.

Zgodovinske paleontološke zbirke

Zbirka miocenskih fosilov iz Radoboja

Med izjemnimi paleontološke zbirke, ki jih hrani Prirodoslovni muzej Slovenije sodi tudi zbirka miocenskih fosilov iz Radoboja (današnja Hrvaška). Zbirka je nastajala v obdobju kustosa Henrika Freyerja, ki je sam večkrat obiskal radobojsko najdišče. Med zadnjimi primerki je v zbirko prispel tudi redek primerek miocenskega ptiča, o čemer pričajo nekateri arhivski zapisi izpod roke Karla Dežmana. V radobojski zbirki so poleg omenjenega ptičjega ostanka, ohranjeni tudi ostanki rib kostnic, žuželk (od muh do kobilic), kopenskih in morskih rastlin.

Robičeva zbirka fosilov

Simon Robič (1824-1897) je bil vsestranski naravoslovec. Bil je duhovnik, njegovo navdušenje nad naravoslovjem pa se je začelo že v mladih letih, ko je še študiral. Zbiral je metulje, hrošče, polže, mahove, lišaje in tudi fosile. V naših zbirkah hranimo tudi ene prvih primerkov fosilov, ki jih je našel Simon Robič že leta 1850. Več zanimanja za fosile je pokazal ob prihodu na Šenturško goro, kjer je obiskoval mnoga nahajališče fosilov v okolici Kamnika. Robičeva zbirka fosilov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, obsega preko tisoč primerkov in predstavlja dragoceno paleontološko dediščino.

Geološka zbirka Antona Bianchija (paleontološki del)

V Bianchijevi geološki zbirki je ohranjenih okoli dvesto primerkov fosilov, ki so vsi skrbno označeni in popisani. Mnoge je nabiral in raziskoval v okolici Ajdovščine ter predvsem v Vipavski dolini in Krasu. Mnogo fosilov v zbirki je tudi zamenjal ali kupil, saj jih veliko prihaja iz Nemčije, Poljske in drugih držav.

 

Osteološka zbirka (pleistocenski in holocenski kostni ostanki)

Zbirko je v letih 2006 in 2008 muzeju podaril Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Zbirka vsebuje veliko primerkov iz klasičnih paleontoloških (in paleolitskih) nahajališč, kot je Betalov spodmol, Črni Kal, Parska golobina in drugi.

V letih 2006 in 2008 je Prirodoslovni muzej Slovenije obogatil svoje zbirke s kostnim gradivom iz številnih slovenskih paleolitskih postaj, ki mu ga je odstopil Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Paleolitske lovske postaje so arheološka najdišča starejše kamene dobe. Tu so poleg ostankov takratne favne pogosto najdena kamena orodja, ki so jih takratni ljudje uporabljali za lov in pripravo hrane. To obdobje časovno sodi v geološko obdobje imenovano pleistocen ali ledena doba.

Izkopavanja so večinoma potekala sredi prejšnjega stoletja in v njegovi drugi polovici. Tedanja zakonodaja je najdbam ostankov iz stare kamene dobe pripisovala poseben nacionalni pomen in določala, da sodijo po strokovni obdelavi v pristojno nacionalno ustanovo – muzej. Večina ostankov pleistocenske favne se sedaj nahaja v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, artefakti – orodja, ki jih je izdelal človek pa v Narodnem muzeju Slovenije.

Kostne ostanke so strokovno obdelali in determinirali: večji del prof. dr. Ivan Rakovec, v veliko manjšem obsegu pa prof. dr. Milos Kretzoi in prof. dr. Erich Thenius. Kasneje sta gradivo strokovno obdelovala tudi prof. dr. Vida Pohar in prof. dr. Franc Osole.

Leta 2006 in 2008 je muzej prevzel ostanke izkopavanj iz 30 paleolitskih postaj ter mlajše, bakrenodobne kostne ostanke z Ljubljanskega barja.

V zbirki živalskih ostankov iz ledene dobe (pleistocena) prevladujejo kosti in njihovi odlomki, pogosti so posamezni zobje, redki pa drugi ostanki, na primer deli rogovja, kremplji. Med živalskimi skupinami so najštevilčneje zastopani takratni medvedi, imenovani jamski medvedi. Zelo pogosti so tudi alpski svizci, predstavniki jelenjadi (jelen, severni jelen, los, srna), votlorogega goveda (tur, zober, gams, kozorog, muflon, ovca, koza) ter divji prašiči in zveri (ris, volk, pes, divja mačka, lisica, kuna, jazbec, vidra). S posameznimi primerki so zastopani zajci, glodavci (bober, veverica), mali sesalci, ptice in ribe.

Zbirka permskih fosilov

V letu 2001 je Prirodoslovni muzej Slovenije pridobil novo zbirko permskih fosilov z nahajališč v Karavankah, ki vsebuje več kot tisoč primerkov ramenonožcev, morskih lilij, polžev ,školjk, mahovnjakov, koral in drugih. Izjemnega pomena so holotipi nekaterih vrst trilobitov, ki so bili odkriti predvsem v okolici Jesenic.

 

Paleontološka zbirka Hitij & Žalohar (aktivna paleontološka zbirka)

Prirodoslovni muzej Slovenije sodeluje z mnogimi zbiralci. Plod takšnega sodelovanja je tudi izjemna in enkratna paleontološka zbirka, ki jo ustvarjata in proučujeta dr. Jure Žalohar in Tomaž Hitij. Oba zbiralca redno objavljata izsledke. Plod njunega dela je tudi nekaj novih vrst, med katerimi izstopajo najstarejši fosilni morski konjički na svetu.

Zbirka Ferdinanda Seidla

Ferdinand Seidl (1856-1942) je bil eden največjih slovenskih naravoslovcev, saj je njegovo delovanje segalo v vrsto naravoslovnih področij. Kot profesor in skrbnik naravoslovne zbirke je skoraj tri desetletja preživel v Gorici. Od tam je hodil na terenske oglede in zbiral naravoslovne primerke po vsej tedanji Kranjski, od Trnovskega gozda do Litije. Sodeloval je tudi s priznanimi geologi kot sta Franz Kossmat (1871-1938) in Friedrich (Joseph) Teller (1852-1913), ki so na prehodu v 20. stoletje geološko kartirali ozemlje Kranjske. Takrat je nastala tudi manjša geološko – paleontološka zbirka, ki jo danes hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zbirka vsebuje večji del fosile iz najdišč iz okolice Idrije, Logatca, Ljubljane in nekatere primerke iz območij Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp ter Julijskih Alp. Skoraj vsi primerki v zbirki so opremljeni z lističi, ki dajejo primerkom še večjo vrednost. Med primerki so nekateri redki ostanki iz klasičnih in splošno znanih najdišč tistega časa in še danes, kot na primer fosili iz Lesnega Brda in redki fosili iz Rovtarskih Žibrš. Geološko – paleontološka zbirka Ferdinanda Seidla je pomemben naravoslovni pomnik iz konca 19. stoletja ter sodi med redke ostanke, ki pričajo o zgodovini geoloških in paleontoloških raziskav slovenskega ozemlja.

 

Zgodovinske mineraloške zbirke

Zoisova zbirka mineralov

Zoisova zbirka mineralov je ena najstarejših, najlepših in v kulturnozgodovinskem pogledu najpomembnejših takih zbirk. Obsega približno 5000 primerkov mineralov in kamnin. V stalni razstavni zbirki muzeja je le 306 primerkov, drugi so v depoju. Zbirka ni pomembna le zaradi svoje lepote in raznovrstnosti, temveč tudi zato, ker je bila temelj prvega muzeja na Slovenskem, leta 1831 odprtega Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani.

Kako je imel Žiga Zois (prvotni lastnik in ustanovitelj zbirke) sprva razvrščene minerale, ni znano, gotovo pa mu je pozneje služila za osnovo Wernerjeva razporeditev mineralov. Tako lahko v zbirki najdemo med minerali snovi, ki mednje ne sodijo, kot na primer nekatere kamnine (bazalt). V Zoisovem času tudi še niso pisali kemičnih formul in beseda fosil ni označevala le okamnine, temveč tudi minerale in kamnine. Med nahajališči mineralov iz Zoisove zbirke srečamo razne predele v srednji in zahodni Evropi, veliko primerkov je iz Skandinavije, Sedmograške in Italije, zastopane pa so tudi zunajevropske dežele.

 

Zoisova zbirka mineralov – stalna razstavna zbirka

Minerali dela Zoisove zbirke mineralov so razvrščeni po današnji klasifikaciji, saj je v muzeju to zaenkrat tudi edina razstavljena zbirka mineralov. Prenovljena je bila leta 1988, ob stoletnici muzejske stavbe na Prešernovi cesti. Avtor današnje postavitve je dolgoletni kustos za mineralogijo in petrologijo dr. Ernest Faninger, ki je o zbirki napisal tudi knjižico Zoisova zbirka mineralov.

Poleg štirinajstih vitrin z minerali je na ogled tudi pet panojev, ki nas seznanijo z zgodovino muzeja, z rodbino Zois in s Zoisovo zbirko. Na hodniku stoji tudi bronasti doprsni kip Žige Zoisa, delo akademske kiparke Dore Novšak (odkrili so ga ob 150-letnici muzeja – 1971).

Žiga Zois

Žiga Zois (1747-1819), izobražen fužinar, je osrednja osebnost slovenskih razsvetljencev, v svetu pa je bolj znan kot naravoslovec, predvsem mineralog. Odlično se je spoznal v mineralogiji, kemiji, metalurgiji in rudarstvu kot tudi v botaniki in zoologiji. Med Zoisove korespondente lahko med drugim štejemo Abrahama Gottloba Wernerja, profesorja mineralogije na rudarski visoki šoli v Freibergu, Martina Heinricha Klaprotha, profesorja kemije na berlinski univerzi, Petra Jordana, profesorja naravoslovja na medicinski fakulteti dunajske univerze, in mineraloga Friedricha Mohsa, znanega po uvedbi trdotne lestvice v mineralogiji. Kako so Zoisa cenili sodobniki, povedo priznanja, ki so mu jih podelile ugledne ustanove: Gesellschaft naturforschender Freunde zu Berlin (1782), Imperialis Leopoldino-Carolina Academia Naturae Curiosum, Erlangen (1793), Academie Celtique, Paris (1806), Jenaer herzoglich = mineralogische Sozietät (1807), Wetterau’sche Gesellschaft für Naturkunde zu Hanau (1808). Še najbolj so Žigo Zoisa počastili, ko so po njem imenovali zoisit. Prejel je tudi visoko državno odlikovanje: komandarski križ Leopoldovega reda (1809). Potegoval se je, da bi Kranjska dobila svoj deželni muzej. Tega sicer ni dočakal, toda kmalu po mecenovi smrti je Zoisova zbirka mineralov postala temelj 1821 ustanovljenega deželnega muzeja v Ljubljani.

Zoisit, Ca2Al3(O/OH/SiO4/Si2O7)

Ko je trgovec z minerali Simon Prešern 1804 preskrbel Zoisu material s Svinške planine, je Zois prepoznal nov, do takrat še nepoznan mineral. To sta mu v pismih potrdila A. G. Werner in M. H. Klaproth. L. 1805 je A. G. Werner v soglasju z M. H. Klaprothom in D. L. G. Karstenom imenoval ta mineral Žigi Zoisu na čast zoisit.

Danes natančno vemo, odkod je dobil Zois vzorce kasneje po njem imenovanega minerala. Na zahodnem pobočju Svinške planine je predel, ki mu pravijo Prickler Halt. V gozdu je opuščen odkop. Razvaljeni odlomki kamnin dajo sklepati, da so nekdaj odkopavali pegmatit, ki seka eklogit. Pegmatit vsebuje stebričke zoisita.

Zoisit je v regionalnometamorfnih kamninah zelo razširjen mineral, toda pojavlja se navadno v finozrnatih agregatih. Rdečkastim različkom zoisita pravimo thulit. Modrikasti kristali zoisita, ki so jih našli v Tanzaniji, se imenujejo tanzanit, in spadajo med cenjene drage kamne.

Skip to content