Za vec informacij pošljite e-mail na naslov ajda.schmidt@guest.arnes.si. Po otvoritvi razstave se bo spletna stran še dopolnjevala.
Splošno o Dolenjski in Jezerski glažuti
Na izletu ob Cerkniškem jezeru sva ob pomoci domacinov našli ostanke dveh glažut. Po zgodovinskih virih je raziskana samo mlajša Jezerska, ki je obratovala med leti 1816 - 1845, starejša, Dolenjska glažuta, ki je obratovala približno med leti 1775 in 1800, pa še to ne. Bistveno za najino raziskovalno nalogo je bilo, da ne ene ne druge še nihce ni raziskoval in opisal na samem nahajališcu. To sva naredili midve.
Popisali sva ustno izrocilo, sami glažuti pa izmerili in raziskali. Našli sva crepinje izdelkov in polizdelkov, stekleno žlindro, dele talilnega lonca in tudi nekaj nepoškodovanih predmetov, ki so vec kot dvesto let cakali na naju!
Svoje ugotovitve in najdbe sva primerjali z literaturo, mnenji strokovnjakov in z ohranjenim domnevnim izdelkom ene od glažut, z lestencem v cerkvi sv. Petra v Dolenjem jezeru. Tako sva prišli do zakljucka, da sta obe glažuti, v literaturi imenovani tudi cerkniški steklarni, bili tipicni gozdni glažuti. Lestenec v Dolenjem jezeru je lahko z ene ali druge glažute.
Najina pomembna ugotovitev in predlog je tudi, da bi morali obe glažuti zašcititi, še raziskati in urediti kot muzej na prostem, saj sta ocitno najbolje ohranjeni glažuti v Sloveniji, ce ne v Evropi. Kakorkoli, sta fenomen kulturne dedišcine.
Dolenjska glažuta nekdaj
Edini dokument, ki jo omenja, je star zapis naravoslovca Baltazarja Hacqueta, ki je živel v casih, ko je obratovala. Midve sva ga zasledili v clanku dr. Valencica, ki je Hacqueta citiral kot svoj edini vir podatkov.
Dolenjsko glažuto je ustanovil neki trgovec iz Trsta, ker pa mu posel ni šel, je glažuta, kot vrsta drugih manjših obratov, tudi ta bliskovito menjala lastnike. V njenih najboljših casih je bilo na glažuti toliko ljudi, da je imela kar dva duhovnika – ljudje so namrec kar stanovali tam v lesenih hiškah in imeli družine. Ker so se te glažute selile, ko so pokurile zalogo drv – to je ponavadi bilo približno na 20 let – se jim ni splacalo postavljati kakšnih resnejših zgradb. Edini zidan objekt, ki smo ga našli na Dolenjski glažuti, so ostanki vodnjaka. Domacin Brkinav Janez iz Dolenjega jezera nama je povedal zgodbico, ki prehaja iz roda v rod in opisuje žalostni konec nekoc uspešne glažute:
... Ko se je bil zadnji gospodar peljal iz doline in jo zadnjic pogledal, je izstopil iz kocije, snel klobuk in rekel: »Adijo, dolinca! Pa pol miljona goldinarjev si mi vzela!«. In ko je odšel, je vse razpadlo ...
Dolenjska glažuta danes
V zdaj prav lepo zaraslem smrekovo-bukovem gozdu je sicer veliko sprehajalcev, slišati je tudi strele lovcev, velika vecina pa verjetno niti ne ve, mimo cesa hodi.
Ce je današnja kamnita ograja nekoc predstavljala meje glažute, potem lahko receva, da se je glažuta razprostirala na približno 100 krat 150 metrih. Verjetno je vsak mojster imel svojo delavnico, saj crepinje niso raztresene enakomerno po celem gozdu, ampak ležijo po tleh v nekakšnih »otockih«. Tudi sicer sva našli na enem koncu gozda vec talilnih loncev, na drugem vec barvastih crepinjic, na tretjem vec steklene žlindre ... Vse zgleda tako, kakor da so tudi lokacijsko imeli zelo skrbno locene funkcije posameznega postopka ali faze. Nama se je tistega popoldneva zdelo, da sva odkrili vsa stekelca tega sveta – ko sva crepinjice doma cistili, vzklikom ni bilo konca.
Jezerska glažuta nekdaj
Jezersko glažuto je ustanovil Sigismund pl. Pagliaruzzi, takratni lastnik Cekinovega gradu v Ljubljani. Stala je na kraju, nekoc imenovanem Kobilji dol, merila je 1502 kvadratna sežnja. Kot se vidi iz zemljiške mape, jo je sestavljalo 14 lesenih poslopij.
Obratovati je pricela leta 1816. Kakor sklepamo po številu zaposlenih steklarjev (najbrž brez pomocnikov), je imela leta 1828 le eno pec z najvec osmimi lonci. Talilnih peci danes ni mogoce najti, saj so bile zgrajene iz opek, ki so bile v uporabi izpostavljene hudi vrocini – zato so postajale sipke.
Pagliaruzzijeva steklarna je izdelovala vzboklo steklo in steklene plošce (šipe). Steklene plošce je prodajala v Italijo, Grcijo, deloma tudi drugam v inozemstvo ali celo v Ameriko (!), saj je bila že nekakšen zgodnji industrijski obrat, ceprav še ne klasicna manufaktura. Tudi je manj uporabljal pepeliko, ampak bolj sodo, za razliko od pravih gozdnih glažut, katerih steklo je bolj krhko in necisto (rjavkasto, zelenkasto, sivkasto ...), ravno zaradi pepelike. Pagliaruzzi je imel veliko bolj cisto steklo.
V steklarni zaposleni steklarji so bili v zacetku s Ceške in Štajerske. V vseh trideset letih obstoja steklarne so v maticnih registrih cerkniške župnije vpisani le trije slovenski steklarji. Zaradi izcrpanih zalog lesa je v prvih mesecih leta 1845 Jezerska glažuta, vcasih imenovana tudi cerkniška steklarna, morala prenehati obratovati.
Jezerska glažuta danes
Znacilna kraška kotanja, polna kopriv, je na prvi pogled zgledala kot mnoge druge naokoli, ko pa sva malce pobrskali po zemlji, prepleteni s koreninicami in crvi, sva našli polno predmetkov, ki so kazali na to, da sva verjetno naleteli na odlagališce ponesrecenih izdelkov in odpadnega materiala. Že na površju so ležale zelo lepe crepinjice. Seveda sva se na zacetku zapodili v nabiranje vsega, kar nama je prišlo pod roke, po nekaj urah pa sva pobirali le še zelo posebne izdelke. Na poti nazaj smo se malce izgubili, kakor se rado zgodi po težko prehodnih gozdovih in k avtu smo se prebijali skozi pravi pragozd kopriv. Je razpadlo steklo odlicno gnojilo za koprive ali je narava hotela obvarovati pred radovednimi ocmi skrivnost, ki jo je varovala že 200 let?
O razstavi
V veliki vitrini so razstavljene najprej tipicne surovine gozdne glažute - apnenec, roženec, les - ki sva jih našli v neposredni okolici, potem pa ostanki talilnega lonca, steklena žlindra in primerki vec vrst stekla.
V manjših vitrinah so razstavljeni primerki crepinj, ki sva jih ob pomoci strokovnjakov lahko dolocili. Najpogostejši so vratovi in dna steklenic, pa tudi kozarcev in vrckov ter nog kelihov. Nekaj je nepoškodovanih izdelkov, ki sva jih bili najbolj veseli: stekleni zamaški in okrasek. Zanimivi so tudi predmeti, ki pricajo o nacinu takratnega življenja: kovani žeblji, kovinski zamašek steklenicke, kovinski ustnik steklarske pipe, košcki keramike, celo zob merjasca.