Ne spreglejte!

Naše malo veliko morje

Čeprav majhno, je slovensko morje pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. 

Več

Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije

Razstava Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije bo odprta do 22. junija 2011. Muzej je odprt vse dni v tednu med 10. in 18. uro, v četrtek od 10. do 20. ure.

Zemlja je planet, ki se od svojega nastanka nenehno spreminja. Raztaljena masa kamnin se je v milijardah let spremenila v moder planet, poln življenja in poln skrivnosti. Ko se sprehajamo po morski obali, ko odkrivamo skrivnostni kraški podzemni svet, ko občudujemo gore in naravo sploh, le redko pomislimo, kako je svet okoli nas nastal, kako se preoblikuje. Šele ob poplavah, potresih, plazovih ali vulkanskih izbruhih nas spreleti srhljiv občutek nemoči, da začnemo razmišljati o njeni neizmerni moči. Toda še več moči narave je skrito v dogajanjih, ki so našim očem nevidna, za evolucijo Zemlje pa ključnega pomena. Namen razstave je obiskovalcem in širši javnosti predstaviti planet Zemljo, da bi začutili, kako diha naš planet, kako je neusmiljen, a vendar krhek, kako je izjemen, kako je raznolik in kako je dragocen. In kakšno veliko srečo imamo, da živimo prav sedaj, ko je najlepši.
Razstava je razdeljena na sedem vsebinskih sklopov: Vesolje, Meteoriti – grožnje iz vesolja, Kraljestvo mineralov, Kamnine gradijo svet, Vodni krog, Nemirna Zemlja in Življenjska okolja v geološki zgodovini.

Vesolje.
V petminutni animaciji spoznamo, kako je nastalo vesolje, kako se je izoblikovala Zemlja, kako je nastala Luna. Pri tem je imela gravitacija izjemno pomembno vlogo. Gravitacija ali težnost je tudi sila zaradi katere nas ne odnese v Vesolje. Na »vesoljski« tehtnici lahko preverimo, koliko bi tehtali na planetih našega osončja, in ob tem spoznamo razliko med maso in težo.

Nemirna Zemlja.
Trdna Zemljina skorja je pod celinami debela do 75 km, pod oceani pa med 3 in 15 km. Gradi jo dvanajst velikih in več manjših tektonskih plošč, ki plavajo na delno staljenih kamninah, na astenosferi. Toplota, ki se sprošča pri radioaktivnem razpadu prvin v Zemljinem jedru, ustvarja konvekcijske tokove, zato se tektonske plošče premikajo. Kjer pride magma zaradi konvekcijskih tokov iz plašča na površje, nastanejo vroče točke. Zaradi stalnega premikanja kamnin trdne Zemljine skorje in napetosti, ki se kopičijo med njimi, nastajajo potresi. Zato je največ žarišč potresov in vulkanskih izbruhov na stikih med posameznimi tektonskimi ploščami.

Potres.
Na razstavi lahko doživite potres in to kar v nebotičniku. Ljubljanski Nebotičnik je bil zgrajen leta 1933. Tedaj je bil najvišja in prva potresno odporna zgradba na Balkanu. Projektiral ga je arhitekt Vladimir Šubic po naročilu Pokojninskega sklada. S šestnajstimi temelji, ki segajo 18 m globoko, še danes sodi med potresno najbolj odporne zgradbe v Ljubljani.

Meteoriti – grožnje iz vesolja.
Velika večina meteoritov izvira iz pasu asteroidov med Marsom in Jupitrom. Stari so okoli 4,6 milijarde let in so edinstvene priče nastanka našega osončja. Če so majhni, ne povzročijo večje škode, veliki pa lahko povsem spremenijo podobo Zemlje. V geološki zgodovini so ob padcih velikih meteoritov nastajali mogočni kraterji, velike količine v prah zdrobljenih kamnin, vodne pare in CO2 pa so zastrle Sonce. Zaradi pomanjkanja svetlobe in ohladitve podnebja so izumrle mnoge rastlinske in živalske vrste. To pa je omogočilo razvoj številnih novih vrst.

Meteoriti, najdeni v Sloveniji.
Padci meteoritov so razmeroma pogosti, vendar le redki dokumentirani, še redkeje pa padli meteorit tudi najdejo. V Slovenji poznamo samo dva takšna primera. Marca 1908 je v okolico Avč v dolini Soče padel železovo-nikljev meteorit, aprila 2009 pa na Planski vrh na Mežakli kamniti meteorit (hondrit), ki se je pred padcem razletel. Prvi kos so našli maja, drugega pa avgusta tega leta.

Kraljestvo mineralov.
Minerali so gradniki kamnin, ki tvorijo trdno Zemljino skorjo. Imajo bolj ali manj stalno kemijsko sestavo ter edinstveno kristalno zgradbo oziroma strukturo. Zato imajo različne fizikalne in kemijske lastnosti. Poznamo okoli 4.000 različnih naravnih mineralov. Že naši predniki so znali izkoristiti njihove lastnosti. Uporaba kamnitih orodij iz roženca, obsidiana ali opala je v kameni dobi omogočila človeku velik napredek. Sledile so ji bakrena, bronasta in železna doba, ki so poimenovane po kovinah, ki jih je v tistem obdobju začel uporabljati človek. Prav naravni geološki viri so v zgodovini človeštva odigrali odločilno vlogo pri napredku človeške družbe. Tiste, ki so znale te vire uporabiti za razvoj gospodarstva in v vojaški industriji, so dosegle napredek in pridobile političen vpliv. Kdor je imel več znanja in izkušenj, je preživel. In tako je ostalo vse do danes.
Danes je v vsakem sodobnem stanovanju v večji ali manjši količini vgrajenih več kot 100 kovinskih in nekovinskih mineralov.

Kamnine gradijo svet.
Geološki procesi v notranjosti Zemlje in na njenem površju povzročajo nenehno nastajanje in spreminjanje kamnin, ki krožijo v tako imenovanem kamninskem krogu. Ob ohlajanju magme v Zemljinih globinah nastajajo globočnine. Okolne kamnine se zaradi povišane temperature spremenijo v kontaktno metamorfne kamnine. Zaradi konvekcijskih tokov prodira magma iz Zemljinih globin proti površju v območjih razpiranja, kar povzroča razpad celinske skorje. Podmorski izlivi bazaltne lave v območjih razpiranja ustvarjajo vedno novo oceansko skorjo. Raztaljena magma se izliva na površino še v vročih točkah, nad katerimi nastajajo vulkani in otočni vulkanski loki, ter v vulkanih nad subdukcijskimi conami, kjer se oceanska skorja podriva pod celinsko. Ob teh območjih podrivanja in ob trkih celinskih plošč nastajajo visoka gorstva. S prenosom, z usedanjem in s strjevanjem njihovih preperelih ostankov nastajajo klastične sedimentne kamnine. Sedimenti nastajajo tudi kot posledica kemičnega izločanja ali z izločanjem morskih organizmov (koralni grebeni). Kadar se sedimentne kamnine ob trku tektonskih plošč premaknejo v nižje plasti Zemlje, se zaradi povišanega pritiska in temperature spremenijo v metamorfne kamnine. Če potonejo še globlje v Zemljino notranjost, se ponovno stalijo in iz njih nastane nova generacija magmatskih kamnin. V redkih primerih prinese poseben tip vulkana iz Zemljinih globin na površino predornino z diamanti. Padci meteoritov, ki ustvarijo značilne kraterje, pa so vir kamnin iz vesolja.

  • Magmatske kamnine. Magmatske kamnine, ki nastanejo v notranjosti Zemlje, imenujemo globočnine. Ko se magma počasi pomika proti površju, se zaradi sprememb pritiska in temperature iz nje postopoma izločajo posamezni minerali. Ko pade temperatura pod 400 oC, nastane hidrotermalna raztopina, v kateri je le še malo mineralov in silikatov, še vedno pa veliko raztopljenih kemičnih prvin. Iz takšne raztopine se izločijo lepi kristali mineralov, številni rudni minerali, pa tudi zlato in srebro. Kadar magma prodre blizu Zemljine površine ali na površino, nastanejo predornine. Ker minerali nimajo veliko časa za rast, so majhni in obkrožajo večja, prej nastala mineralna zrna.
  • Sedimentne kamnine. Sedimentne kamnine nastajajo s strjevanjem nevezanih delcev, ki so nastali s preperevanjem starejših kamnin, s kemijskim izločanjem mineralov ter iz ogrodij in ohišij živih organizmov. Največ prispevajo k raznolikosti kamnin na površju, saj na njem prevladujejo. Ker so v njih okamneli ostanki nekdanjega življenja, so nepogrešljive pri ugotavljanju starosti posameznih plasti in vir podatkov o že izumrlih organizmih.
  • Metamorfne kamnine. Metamorfne kamnine nastanejo s preobrazbo magmatskih, sedimentnih ali že obstoječih metamorfnih kamnin. Zaradi spremembe temperature, pritiska ali dotoka vročih raztopin spremenijo minerali v kamnini svojo obliko, velikost, urejenost zrn ali celo kristalno zgradbo in kemično sestavo. Tako lahko nastanejo povsem novi minerali.
    Piroklastične kamnine. Piroklastične kamnine so po izvoru magmatske, po nastanku pa sedimentne. Nastanejo ob vulkanskih izbruhih, ko vulkani izbruhajo manjše ali večje količine vulkanskega pepela in peska, ki se sčasoma sprime v kamnino.

Vodni krog.
Voda na Zemlji nenehno kroži. Zaradi Sončeve toplote izhlapeva s površine oceanov, morij, jezer, rek. Na kopnem največ padavin izhlapi z velike površine listov rastlin, ki vodo oddajajo tudi ob dihanju. Vodna para se iz nižjih toplejših plasti ozračja dviguje v višje in hladnejše, kjer se kondenzira v oblake. Iz njih se voda vrača na Zemljo kot dež, sneg, toča in druge padavine. Del padavin se nad snežno mejo kopiči v ledenikih, del pronica v tla od koder jih črpajo rastline, del pa se kot podtalnica v potokih in rekah vrne v morje. Tako je vodni krog sklenjen. Nikjer se ne začne in nikjer se ne konča. In tako bo, dokler bo Sonce grelo Zemljo.

Na Zemlji je največ vode v oceanih, dva odstotka je ujete v ledenih pokrovih, le en odstotek pa kroži med ozračjem, površinskimi vodami in podtalnico.
Površinske vode, zračna vlaga in led so orodja številnih geoloških procesov, ki preoblikujejo naš planet. Voda je izredno topilo. Kot blaga ogljikova kislina počasi, a vztrajno raztaplja karbonatni kamnini apnenec in dolomit ter ustvarja razgiban, slikovit in skrivnosten kraški relief. V kraških jamah se v vodi raztopljeni kalcit izloča kot siga v kapnikih, zavesah, ponvicah in še drugih očarljivih oblikah. V Sloveniji kras prekriva skoraj polovico ozemlja. Do sredine 19. stoletja je beseda Kras pomenila le pokrajino med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter spodnjo Soško dolino in Brkini. Geološke oblike kot posledice kemično fizikalnih procesov v karbonatnih kamninah, pa so na Krasu tako značilne, da je beseda kras postala splošen geomorfološki pojem.

Vsebine vodnega kroga spremljamo na maketi, kjer je vodni krog ponazorjen od ledenikov, preko potokov, rek vse do morja in še naprej v podzemlje. Lahko se sprehodimo skozi gore in obiščemo kraško jamo z značilnimi podzemnimi kraškimi pojavi. Vsebine dopolnjujejo trije kratki filmi o podmorskih termalnih sulfatnih izvirih med Izolo in Piranom, o najvišjih klifih v flišnih kamninah na Jadranu ter o limonitnih kapnikih iz Sitarjevca.

Življenjska okolja v geološki zgodovini.
Na ozemlju Slovenije so ohranjene številne kamnine, ki pričajo o raznolikosti okolij, v katerih so nastale. Velika večina teh kamnin je nastala v morjih in oceanih in to večinoma mnogo južneje od današnje lege. Na ozemlje Slovenije so jih premaknile sile, ki so del globalnih tektonskih procesov. O raznovrstnosti življenjskih združb pričajo fosili, med katerimi pa običajno ne zasledimo mehkih delov organizmov, še manj seveda v njihovih nekdanjih barvah. Zato smo si pri rekonstrukciji različnih življenjskih okolij in tam živečih organizmov pomagali z najdbami fosilov iste starosti na različnih slovenskih najdiščih, z izsledki paleontologije ter s primerjavo danes živečih organizmov v podobnih okoljih. Z ilustracijami so predstavljena naslednja okolja: Prazgodovinski karbonski močvirni gozd, Puščava, Mehko dno, Globoko jursko morje, Koralni greben, Kredna obala, Plitvo kredno morje, Oligocenski močvirni gozd, Reka in rečna delta, Tropsko morje, V zraku in Zaliv. Poleg ilustracij so izbrani primerki fosilov.

Geološka karta.
Za zahtevnejše obiskovalce in tiste, ki želijo o geoloških značilnostih Slovenije izvedeti več, pa smo pripravili še interaktivno digitalno geološko karto Slovenije. S sprehodom po ozemlju Slovenije lahko spremljamo, kako se spreminja kamninska sestava in iz katerega obdobja so posamezne vrste kamnin.

Sistematske zbirke.
Pred vhodom v osrednji razstavni prostor predstavljamo zakladnico geološke dediščine Slovenije. Posebej so razstavljeni minerali, rude, kamnine in dragulji, ki skupaj s stalno paleontološko zbirko in zbirko mineralov Sigmunda (Žige) Zoisa dopolnjujejo raznovrstnost tovrstne premične dediščine Slovenije.

  • Vzhod Zemlje izza Lune. Ilustracija: Matjaž Učakar
    Vzhod Zemlje izza Lune. Ilustracija: Matjaž Učakar