Geološke zbirke

Paleontološke zbirke nastajajo že od ustanovitve Deželnega muzeja leta 1821. V njih muzej hrani paleontološko gradivo s slovenskih najdišč in najdišč nekdanje Jugoslavije, nekaj je tudi primerkov od drugod. Glavna paleontološka zbirka je še vedno aktivna in jo redno dopolnjujemo.

Simon Robič (1824-1897) je bil vsestranski naravoslovec. Bil je duhovnik, njegovo navdušenje nad naravoslovjem pa se je začelo že v mladih letih, ko je še študiral. Zbiral je metulje, hrošče, polže, mahove, lišaje in tudi fosile. V naših zbirkah hranimo tudi ene prvih primerkov fosilov, ki jih je našel Simon Robič že leta 1850. Več zanimanja za fosile je pokazal ob prihodu na Šenturško goro, kjer je obiskoval mnoga nahajališče fosilov v okolici Kamnika. Robičeva zbirka fosilov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, obsega preko tisoč primerkov in predstavlja dragoceno paleontološko dediščino.

V Bianchijevi geološki zbirki je ohranjenih okoli dvesto primerkov fosilov, ki so vsi skrbno označeni in popisani. Mnoge je nabiral in raziskoval v okolici Ajdovščine ter predvsem v Vipavski dolini in Krasu. Mnogo fosilov v zbirki je tudi zamenjal ali kupil, saj jih veliko prihaja iz Nemčije, Poljske in drugih držav.

Zbirko je v letih 2006 in 2008 muzeju podaril Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Zbirka vsebuje veliko primerkov iz klasičnih paleontoloških (in paleolitskih) nahajališč, kot je Betalov spodmol, Črni Kal, Parska golobina in drugi.

V letu 2001 je Prirodoslovni muzej Slovenije pridobil novo zbirko permskih fosilov z nahajališč v Karavankah, ki vsebuje več kot tisoč primerkov ramenonožcev, morskih lilij, polžev ,školjk, mahovnjakov, koral in drugih. Izjemnega pomena so holotipi nekaterih vrst trilobitov, ki so bili odkriti predvsem v okolici Jesenic.

Prirodoslovni muzej Slovenije sodeluje z mnogimi zbiralci. Plod takšnega sodelovanja je tudi izjemna in enkratna paleontološka zbirka, ki jo ustvarjata in proučujeta dr. Jure Žalohar in Tomaž Hitij. Oba zbiralca redno objavljata izsledke. Plod njunega dela je tudi nekaj novih vrst, med katerimi izstopajo najstarejši fosilni morski konjički na svetu.

Zoisova zbirka mineralov je ena najstarejših, najlepših in v kulturnozgodovinskem pogledu najpomembnejših takih zbirk. Obsega približno 5000 primerkov mineralov in kamnin. V stalni razstavni zbirki muzeja je le 306 primerkov, drugi so v depoju. Zbirka ni pomembna le zaradi svoje lepote in raznovrstnosti, temveč tudi zato, ker je bila temelj prvega muzeja na Slovenskem, leta 1831 odprtega Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani.

Kako je imel Žiga Zois (prvotni lastnik in ustanovitelj zbirke) sprva razvrščene minerale, ni znano, gotovo pa mu je pozneje služila za osnovo Wernerjeva razporeditev mineralov. Tako lahko v zbirki najdemo med minerali snovi, ki mednje ne sodijo, kot na primer nekatere kamnine (bazalt). V Zoisovem času tudi še niso pisali kemičnih formul in beseda fosil ni označevala le okamnine, temveč tudi minerale in kamnine. Med nahajališči mineralov iz Zoisove zbirke srečamo razne predele v srednji in zahodni Evropi, veliko primerkov je iz Skandinavije, Sedmograške in Italije, zastopane pa so tudi zunajevropske dežele.

Minerali dela Zoisove zbirke mineralov so razvrščeni po današnji klasifikaciji, saj je v muzeju to zaenkrat tudi edina razstavljena zbirka mineralov. Prenovljena je bila leta 1988, ob stoletnici muzejske stavbe na Prešernovi cesti. Avtor današnje postavitve je dolgoletni kustos za mineralogijo in petrologijo dr. Ernest Faninger, ki je o zbirki napisal tudi knjižico Zoisova zbirka mineralov.

Poleg štirinajstih vitrin z minerali je na ogled tudi pet panojev, ki nas seznanijo z zgodovino muzeja, z rodbino Zois in s Zoisovo zbirko. Na hodniku stoji tudi bronasti doprsni kip Žige Zoisa, delo akademske kiparke Dore Novšak (odkrili so ga ob 150-letnici muzeja - 1971).

Ko je trgovec z minerali Simon Prešern 1804 preskrbel Zoisu material s Svinške planine, je Zois prepoznal nov, do takrat še nepoznan mineral. To sta mu v pismih potrdila A. G. Werner in M. H. Klaproth. L. 1805 je A. G. Werner v soglasju z M. H. Klaprothom in D. L. G. Karstenom imenoval ta mineral Žigi Zoisu na čast zoisit.

Danes natančno vemo, odkod je dobil Zois vzorce kasneje po njem imenovanega minerala. Na zahodnem pobočju Svinške planine je predel, ki mu pravijo Prickler Halt. V gozdu je opuščen odkop. Razvaljeni odlomki kamnin dajo sklepati, da so nekdaj odkopavali pegmatit, ki seka eklogit. Pegmatit vsebuje stebričke zoisita.

Zoisit je v regionalnometamorfnih kamninah zelo razširjen mineral, toda pojavlja se navadno v finozrnatih agregatih. Rdečkastim različkom zoisita pravimo thulit. Modrikasti kristali zoisita, ki so jih našli v Tanzaniji, se imenujejo tanzanit, in spadajo med cenjene drage kamne.