Ne spreglejte!

Naše malo veliko morje

Čeprav majhno, je slovensko morje pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. 

Več

Kras

Slovenija premore mnoge naravne znamenitosti in območja z dobro ohranjeno naravo, ki so zatočišča mnogih redkih in ogroženih rastlin in živali. Ta območja so pomembna tudi kot cilj izletov in človekove sprostitve ob koncih tedna. Za mnoga od njih se načrtuje zaščita v obliki regijskih ali krajinskih parkov, naravnih rezervatov ali spomenikov. Z razstavo bi radi bogastva teh območij prikazali tudi ljudem, ki jih še ne poznajo in prispevali k boljšemu vedenju o njihovi neprecenljivi vrednosti.

V preteklosti so bila naravovarstvena prizadevanja v Sloveniji usmerjena predvsem v alpski svet s Triglavskim narodnim parkom, toda vsaka izmed slovenskih pokrajin premore svoja naravna bogastva in posebnosti, s katerimi bogati naravno raznovrstnost v deželi. Vrsto fotografskih razstav o slovenski naravi začenjamo s predstavitvijo najtoplejšega in najbolj mediteranskega predela države, slovenskega dela Istre in matičnega oziroma Krasa z veliko začetnico. Človekova prisotnost na tem območju je izpričana od pradavnine. Človek je s svojim kmetovanjem močno preoblikoval naravo in vplival na sestav favne in flore. Ko je v zadnjih desetletjih močno omejil svojo dejavnost na kamnitem, skopem svetu, je narava znova zavzela podeželje. Povečuje pa se urbanizacija, ki grozi, da bo požrla še zadnje kotičke divjine.

Življenje se je razvilo na toplem, zato je naravna raznovrstnost še vedno največja v toplih predelih sveta. V Evropi je to Sredozemlje, v Sloveniji pa Primorska oziroma submediteransko območje. Bogastvo vrst je tu tako veliko, da si niti ne drznemo predstaviti vseh posebnosti favne in flore. Izbrali smo le po nekaj predstavnikov rastlin in živali, osnova vsemu živemu pa sta kamninska podlaga in klimatske razmere, mimo katerih ne moremo.

Kamen

Ime za Kras se je s prilagajanjem jezikom novih prišlekov ohranilo iz pradavnine in izvira iz besede za kamen – kar. Danes le težko verjamemo, da je bila skoraj povsem porasla pokrajina še pred dobrega pol stoletja povsem gola in kamnita. Le redkokje še lahko najdemo golo kamnito površje, kjer lahko zaslutimo, kakšna je bila pokrajina v skoraj vsem obdobju človeške poselitve.

Kras so ogolili že davni pastirji ovčjih in kozjih čred in si s tem ustvarili pašnike za svoje živali. Danes se moramo potruditi in s poti zaviti med grmovje ter po stečinah srn in divjih svinj odkrivati pokrajino, ki je prepredena s kamnitimi zidovi. Ti od nekdaj razmejujejo posesti. Ljudje so v svojem tisočletnem gospodarjenju s kamnito pokrajino prestavili neznanske količine kamenja in ga zložili v zidove, ki jih moramo premagovati ob hoji po Krasu. Tu in tam lahko še vedno najdemo kamnite griže, golo kamnito površje, razjedeno od vremenskih vplivov, ki na kamen delujejo vse od njegovega davnega dviga izpod morske gladine. Ponekod so kamniti ostanki videti kot ruševine davnega mesta. Drugod žlebiči in škraplje brazdajo kamnite sklade, da so videti kot zgubana koža starca in spominjajo na starodavnost dežele.

Pritisk afriške tektonske plošče na Evropo, ki je povzročil dviganje Alp, je iz morja dvignil tudi današnjo Kraško planoto. Zaradi pritiskov so se kamninske plasti gubale, lomile in marsikje naložile druga čez drugo, kar je lepo videti na območju Kraškega roba. Starejši apnenci marsikje ležijo na pozneje odloženih flišnih plasteh. Ker fliš hitreje prepereva kot apnenec, ga je voda na dvignjenih območjih izprala. Na vrhu so ostale apnenčaste stene, fliš pa prepereva naprej v mnogih žepih pod njimi. Ker se kruši, nastajajo gola melišča, ki jih voda brazda ob nalivih in na katerih se rastline težko obdržijo. Proti soncu obrnjeni stopničasti prag Krasa je dom mnogim toploljubnim rastlinam in živalim. Previsne skalne stene zaklanjajo sredozemske rastline pred burjo in varujejo gnezda ptic pred plenilci. Na skalnem robu je človek postavil celo vrsto utrdb in gradov, od katerih so večinoma ostali le skromni zidni ostanki. Grad oziroma trdnjava je stala tudi v jami pod previsno Osapsko steno, ki danes nudi užitke premnogim plezalcem.

Kras je bil kljub navidezni negostoljubnosti kamnitih tal dokaj gosto poseljen že pred prihodom Rimljanov. Naselbine so bile zaradi varnosti zgrajene na krajih, od koder je bil dober razgled. Mogočna obzidja so varovala naselja v nemirnih časih, ko je moral vsak skrbeti za lastno varnost. Gradišča so bila večinoma opuščena v času rimske zasedbe, a nedaleč od njih so zrasle nove vasi, ki živijo še danes. Ob potepanju po Krasu se ne moremo izogniti obisku skrivnostnih kamnitih grobelj razvaljenih obzidij, ki razvnemajo domišljijo. Zgradili so jih ljudje, ki so oblikovali kraško kulturno krajino in se naučili živeti na skopem svetu.

Kamnito površje

Ostanki prednikov

Uporaba kamenja

Kraški rob

Voda

Tekočo vodo lahko najdemo na površju le na obrobju krasa. S flišnih Brkinov teče v številnih potokih, ki pa se jim njihova nadzemna pot konča v slepih dolinah na kraškem Matarskem podolju. Tu izginejo v podzemlje in napajajo talnico, skrito v kraških globinah.

Reka Reka, ki izvira pod Snežnikom, teče po flišni dolini, dokler pri Gornjih Vremah ne priteče na apnenec. Vanj je vrezala slikovito sotesko, ki se konča pod vasjo Škocjan, kjer prvič izgine pod zemljo. Izginotje tako velike reke v podzemlje je od nekdaj burilo človeško domišljijo, zato so bila že od pradavnine nad ponori svetišča, ljudje pa so tu, ob vhodu v onostranstvo, pokopavali mrtve.

Skupaj z vodo so se pod zemljo preselile mnoge živali in se postopoma prilagodile večni temi in bornim virom hrane. Izgubile so oči in barvila, ki jih ne potrebujejo, da bi izostrile ostale čute. Rakci, pajkovci, hrošči in tudi največja, dvoživka človeška ribica, naseljujejo podzemni svet slovenskega krasa. V jamah domujejo tudi netopirji, ki s svojimi iztrebki zagotavljajo pomemben vir hranilnih snovi, ki vzdržuje jamsko favno. Ta je sicer odvisna le od vode, ki jim hranila nosi s površja.

Kraško površje se zaradi preperevanja in izpiranja stalno znižuje. Kadar se kraške vrtače znižajo vse do talnice ali vodnih tokov, jih voda poplavi ob visokem vodostaju. Nastanejo presihajoča jezera, ki imajo vodo le del leta, ko ta odteče, pa zacvetijo rastline, ki to obdobje uspešno preživijo pod vodo. Takih rastlin je malo, zato lahko občudujemo preproge istovrstnih cvetov na nekdanjem jezerskem dnu. Na Pivškem je veliko manjših presihajočih jezer pod Javorniki. Največja med njimi sta Petelinjsko in Palško jezero, na drugi strani Javornikov pa je najznamenitejše presihajoče Cerkniško jezero.

Na osrednjem Krasu površinske vode ni, saj kljub dokaj obilnim padavinam v jesenskem in pomladnem času vsa ponikne pod zemljo. Ljudje so bili zato odvisni od kapnice, ki so jo zbirali v vodnjakih, v vsaki vasi pa so imeli tudi kale, plitve kotanje z neprepustnim dnom, v katerih se je zadrževala voda, s katero se je napajala živina. Vodo iz globljih vodnih zbiralnikov, imenovanih lokve, so nekoč uporabljali celo za pitje.

Voda na Krasu

Škocjanske jame

Presihajoča jezera

Veter

Po prehodu hladne fronte nastanejo velike razlike v temperaturi zraka ob morju in na hladnih gorskih planotah. Hladen zrak je gostejši in težji od toplega, zato ga izpodrine in pade z gora čez Kras proti morju. Včasih njegovi sunki dosežejo orkanske hitrosti, zato so kraške hiše obrnjene s hrbtom proti njemu in tesno stisnjene skupaj. Domačini imajo burjo radi, saj prinese svež zrak in lepo vreme, pa tudi suši pršute, panceto, salame in druge kraške dobrote. Ko mrzel zrak, poln vodnih kapljic, zapiha s Trnovskega gozda in Nanosa v toplo dolino, se segreje in vsrka vlago. Kapljice izparijo, oblaki izpuhtijo. Kadar piha močna burja, vidimo razpotegnjene oblake na gorskih grebenih, medtem ko na Krasu sije sonce. Mrzla burja preprečuje, da bi na Krasu in ob obali rasli večji sestoji pravega sredozemskega rastlinja. Ime za burjo je preoblikovan latinski izraz borea, kar pomeni severni veter.

Sneg na Krasu redko zapade in se nikoli ne obdrži dolgo. Vsaj čez dan sonce toliko segreje tla, da se sneg stopi, ali pa ga spiha burja. Hladna burja pa močno ohladi zemljo v mrzlih zimskih nočeh. Zato ni redek žled, ki nastane, ko dež pada na mrzla tla in zamrzne, ter vse rastlinje odene v leden oklep.

  • Oblak burje iznad Nanosa izpuhti, ko pade v nižino. Mirno stati ob fotografiranju tega prizora je zaradi sunkov vetra skoraj nemogoče. Dolenja vas, januarja 2000.
    Oblak burje iznad Nanosa izpuhti, ko pade v nižino. Mirno stati ob fotografiranju tega prizora je zaradi sunkov vetra skoraj nemogoče. Dolenja vas, januarja 2000.
  • Megla, ki pozimi nastaja nad mrzlim morjem, v brezvetrju ovije tudi vinograde na Krasu. Ob njih rastejo beke, saj se vrbovo šibje po starem uporablja za vezanje trt. Ko zapiha burja, megla izgine. Brje pri Komnu, januarja 2002.
    Megla, ki pozimi nastaja nad mrzlim morjem, v brezvetrju ovije tudi vinograde na Krasu. Ob njih rastejo beke, saj se vrbovo šibje po starem uporablja za vezanje trt. Ko zapiha burja, megla izgine. Brje pri Komnu, januarja 2002.

Prevetreni travniki

Življenje

Ko danes s kakšnega hriba zremo na Kras, vidimo gozdnato pokrajino, iz katere gledajo le kraške vasice, ki čepijo vrh vzpetin. Od blizu Kras vendarle razkrije svoje travnike in pašnike, ki so kot čipke prepleteni z mladim gozdom. A iz leta v leto jih je manj, gozd nenehoma prodira in zarašča travnate ostanke.

Kras je dolgo veljal za negostoljubno kamnito puščavo, kjer gospodari burja. S pogozdovanjem so v 19. stoletju začeli Avstrijci, ki so bili tedaj gospodarji. Domačinom ni bilo po volji, saj jim je jemalo prostor in spreminjalo podnebje, ki je postajalo vlažnejše, burja pa je izgubljala moč. Pogozdovanje je bilo težavno, drevesa so se le težko vkoreninila na kamnitih pobočjih. Kot najuspešnejše se je pokazalo sajenje črnega bora, ki na Krasu ni samonikel. Le dobrih petdeset let stare fotografije še prikazujejo golo kamnito površje, kjer danes zelenijo gozdovi. Prelomnico v razvoju je pomenila prepoved reje ovc in koz po drugi svetovni vojni. Tedaj se je gozd začel zaraščati po naravni poti in se še vedno širi. V samoniklih gozdovih na Krasu prevladujejo črni gaber, puhasti hrast in mali jesen, v višjih predelih tudi bukev.

Koralni grebeni v tropskem morju s svojimi koralami in raznobarvnimi ribami veljajo za višek naravne raznovrstnosti, ravno tako tropski deževni gozd, ki še vedno skriva množice neopisanih vrst živali in rastlin. Ne enega ne drugega ne premoremo v Sloveniji, a če želimo opazovati naravno raznovrstnost v vsem njenem sijaju, se lahko odpravimo na kamnite kraške travnike in zaraščajočo gmajno. Namesto koral je tu osnova prehranjevalnih verig velika raznovrstnost rastlin. Na kamnitih tleh z malo prsti uspevajo druge kot na globljih, ki se že zaraščajo z grmovjem in drevjem. Marca na Krasu prevladujejo rumeni odtenki, saj med grmovjem zacveti dren, na kamnitih pašnikih pa pritlikavi Tommasinijev petoprstnik. Med prvimi zacvetijo tudi rastline s čebulicami, korenikami ali gomolji, ki iz podzemnih zalog črpajo moč za svoje barvito cvetje. Do poletne suše morajo dokončati svoj razvoj in roditi semena za razvoj novega rodu. Drobni modri cvetovi jagodaste hrušice zacvetijo že marca. Med suho travo nekaj kasneje kimajo sramežljivi kosmatinci, ki se obračajo v tla, kot bi jih bilo sram pokazati temnovijolične cvetove pod kosmatim puhom, ki jih varuje pred pozebo. Aprila pobelijo kraško gmajno cvetoče rešeljike, ki se jim marsikje pridružijo bele narcise. Kot bi hotele družno pripraviti iluzijo zasnežene pokrajine, ki jo pozimi tu le redko doživimo. Za prvomajske praznike navadno cvetijo ilirske perunike, nekaj kasneje pa okrog grmovja svojo lepoto razkazujejo rožnati cvetovi jesenčka. Da najdemo gorsko logarico, moramo imeti srečo, saj je ta sorodnica močvirskega tulipana redka. Marsikatera trata posrebri, ko se sončna svetloba ujame v puhaste rese trave bodalice. Najbolj pa nas vzradosti, ko za grmom uzremo velike rdeče cvetove potonik.

Rastline so hrana množici neverjetno raznolikih žuželk, od kobilic, hroščev in gosenic, ki jih obgrizujejo, do čebel, ki z njimi živijo v sožitju. Žuželke so hrana plazilcem, predvsem kraški kuščarici, žabam in pticam. Nekatere ptice, ki so drugod že skoraj izginile zaradi spreminjanja okolja, ki ga povzroča sodobno kmetijstvo, so na Krasu še vedno pogoste.

Velika raznovrstnost življenja na Krasu je posledica njegove lege na robu sredozemskega sveta. Sredozemlje je z vrstami najbogatejši del Evrope in ena izmed vročih točk življenjske raznovrstnosti na svetu. V tako imenovanih vročih točkah najdemo največ endemičnih, samosvojih rastlinskih in živalskih vrst, torej največji delež naravne raznovrstnosti. Raznolika geološka zgodovina sredozemskega prostora in dejstvo, da so v njem našle zatočišče mnoge vrste med hladnimi ledenimi dobami, sta vzroka za naglo evolucijo življenjskih oblik v tem prostoru. Na Krasu najdemo zahodno- in vzhodnomediteranske vrste, saj leži na meji teh dveh favnističnih regij. Leži tudi na stičišču sredozemskega in celinskega sveta, zato ga naseljujejo prebivalci obeh. Nekoč v preteklosti je gotovo obstajala tudi vez z vzhodnoevropskimi stepami, na kar kaže navzočnost nekaterih vrst. Mozaično prepletanje travniških in gozdnih združb dodatno bogati prostor, saj ga naseljujejo tako travniške kot gozdne vrste. Prav trenutek, ko travnik prepustimo razvoju in s tem zaraščanju, postane najbolj gostoljuben večini rastlin in živali.

Rastline kraških travnikov

Živali kraških travnikov

Rastline grmišč in gozdov

Živali grmišč in gozdov

Rastline Kraškega roba