Gemologija

Med vsemi dragulji ima diamant posebno mesto. Je edini dragulj, ki ga sestavlja ena sama kemična prvina, ogljik. Je tudi edini dragulj, pri katerem brezbarvnost cenimo bolj od rahle obarvanosti. Njegovo ime izhaja iz latinske besede adamas, kar pomeni nepremagljiv. Nepremagljiva je namreč njegova trdota, saj je med vsemi znanimi minerali zdaleč najtrši. Nastaja zelo globoko pod površjem Zemlje in skoraj zagotovo so tudi okoli 100 km pod mestom, kjer ravnokar berete besedilo na tem spletnem mestu. Na površje pridejo v obliki kristalov v kimberlitni magmi ali pa tudi v drugih kamninah, za katere pa je skupna značilnost, da nastajajo globoko pod površjem Zemlje. V zadnjem času so najbolj popularni diamanti v metamorfnih kamninah eklogitih. Tudi na Pohorju najdemo te kamnine, vendar pa diamantov draguljarske kakovosti zaenkrat v njih ne pričakujemo. Zgodovinsko pomembna najdišča diamantov so bila v Indiji, okoli leta 1725 so jih našli v Braziliji, leta 1870 pa v Južnoafriški republiki. Danes so najpomembnejša nahajališča diamantov v Botswani, Angoli, v Rusiji in Kanadi medtem ko je znamenito nahajališče rožnatih diamantov Argyle v Avstraliji postalo manj pomembno. Iz nekaterih držav, predvsem iz Afrike, prihajajo na tržišče tako imenovani krvavi ali konfliktni diamanti. To so kamni, ki jih nekatere organizirane združbe prodajajo po ilegalnih poteh in si s tem zagotavljajo denar za svoje delo, ki pa je največkrat povezano z nasiljem in terorizmom. Gemologi so svoj del boja proti tej prepovedani trgovini začeli pred nekaj leti in naredili standarde, po katerih lahko za veliko diamantov določijo njihov izvor oziroma nahajališče.

Korund je mineral, ki je za diamantom in moissanitom tretji najtrši mineral. Najbolj cenjen je rdeč prozoren draguljarski različek, ki ga obarva primes kroma. Imenujemo ga rubin. Vse druge barve plemenitega korunda v draguljarstvu imenujemo safir. Največkrat je moder, lahko pa je tudi zelen, rumen, vijoličast, rožnat, tudi brezbarven. Slednjega imenujemo levkosafir. Na barvo safirjev vplivajo primesi titana, železa, mangana in drugih. Posebnost v svetu korundov so zvezdasti rubini in zvezdasti safirji, ki se preraščajo z mineralom rutilom. Pojav zvezde je posledica selektivnega loma svetlobe na igličastih kristalih rutila v korundu. Če so korundi brušeni v kroglo, dobimo tri odseve rutilovih kristalov, pri kabošonih pa šest, ker imajo samo eno skupno točko. Zaradi konveksne oblike kabošonov pride do izrazitega odboja svetlobe, ki ga zaznamo v obliki šestkrake zvezde in ga imenujemo asterizem. Zelo redko imajo korundi dvanajstkrako zvezdo. To se zgodi, če se rutilovi kristali preraščajo še bolj kompleksno. Poleg asterizma poznamo v svetu korundov še en optičen pojav, diasporescenco, ki je posledica preraščanja diaspora in korunda. Omenjena minerala se preraščata vzporedno ploskvam romboedra. Če tovrstne korunde brusimo vzporedno z omenjenimi ploskvami, se lamele diaspora na površini kabošona srebrno belo svetlikajo. Korund se zrašča tudi z glinencem ali drugimi minerali, tako da nastane vključek v obliki šestkrake zvezde – takšne imenujemo trapiši rubini. Posebnost v svetu korundov draguljarske kakovosti so še korundi, pri katerih zvezda ni posledica zraščanja in vključkov, ampak samo vključkov (tekočinskih kanalov in podobno), ki so dejansko zvezda, ne le optični pojav zaradi preraščanja različnih mineralov. Imenujejo jih safirji karaoka. Navadno so modro obarvani s srebrno ali z zlato zvezdo.

Korund je pogost spremljajoč mineral v kamninah, ki nimajo veliko proste kremenice. Če je kremenice veliko, kristalijo alumosilikati. To so minerali, kjer silicij nadomešča aluminij. Aluminija je v nekaterih sedimentnih okoljih dovolj in je lahko vir aluminija v mineralu korundu. Korund kristalizira v magmatskih kamninah, na primer v granitu, nefelinovem sienitu ali bazaltu; pogost je tudi v metamorfnih kamninah, na primer v gnajsih, skrilavcih ali marmorjih. Pogoji, pri katerih kristalizira korund, so na globinah med 15 in 70 kilometri, kjer je pritisk tudi do 20.000-krat večji kot na površini Zemlje. Najpomembnejša nahajališča rubinov so v Mjanmaru, Vietnamu, Tanzaniji, Tajski, Šrilanki. Zelo zanimivo najdišče rubinov je kamnolom dolomitnega marmorja Sivec pri Prilepu v Makedoniji. Ta marmor lahko občudujemo na pročelju Cankarjevega doma v Ljubljani, gemologi pa imamo še raje kristale rubina v takšnem marmorju. Odlikuje jih izjemna velikost, saj dosežejo tudi do 10 cm in več v premeru. Poleg tega se preraščajo z mineralom diasporom, zato imajo rubini iz Makedonije edinstveno optično lastnost – diasporescenco. So eni redkih korundov, ki jih najdemo v kamnini, v kateri so nastali. Večina nahajališč draguljarskih različkov tega minerala je namreč ob potokih in rekah. Korund najdemo tudi v Sloveniji in sicer na Pohorju. V kamnini eklogitu je skupaj z omfacitom, kianitom, granati in še nekaterimi drugimi minerali.

Mineral z največ barvnimi različki v svetu draguljev je beril. Najbolj je cenjen zeleni beril, ki ga poznamo v treh različkih: smaragd je zelen zaradi primesi kroma, zeleni beril je zelen zaradi primesi železa, vanadijev beril pa je zelen zaradi primesi vanadija. Poznamo še rožnat morganit, rumen zlati beril, zelenorumen heliodor, brezbarven goschenit, rdeči beril in moder akvamarin. Zvezdasti smaragdi so smaragdi z asterizmom. Zvezdasti smaragd ima običajno šestkrako zvezdo zaradi vključkov minerala rutila. Najlepše zvezdaste smaragde so doslej našli v Braziliji. Vendar so tako redki, da jih še ljubitelji in poznavalci vidijo res izjemoma. Nekoliko pogostejši so smaragdi s pojavom mačjega očesa: na površini kabošona je vidna bolj ali manj tanka, a izrazita svetla črta, ki potuje po površini kabošona, če ga vrtimo okrog vira svetlobe. Vzrok pojava so tekočinski vključki in vključki v obliki drobnih, a med seboj vzporednih kanalov, redkeje vključki večjih, med seboj vzporednih igličastih kristalov. Vzporedni igličasti kristali se ne preraščajo orientirano s smaragdom in so vidni makroskopsko, mikroskopsko majhni pa se preraščajo orientirano. Najbolj nenavadni in zato najbolj imenitni pa so smaragdi trapiši: osrednji kristal obrašča šest orientirano zraščenih prizmatskih kristalov. Vmesni prostor zapolnjuje predvsem temen, skoraj črn drobnozrnat albit z nekaj kalcita. Albit in kalcit sta od smaragda občutno mehkejša, zato je trapiši smaragd pogosto podoben zobatemu kolesu. Navidezna zvezda, ki jo oblikuje albit kot vključek med kristali smaragda, se ne premika po površini dragulja kakor pri zvezdastem smaragdu ali smaragdu z mačjim očesom. Izjemna, vrhunska kombinacija so trapiši smaragdi, ki jih odlikuje še optični pojav mačjega očesa – in to na vseh šestih kristalih, ki obraščajo osrednji kristal. Najslavnejši trapiši smaragdi izvirajo iz Kolumbije. Vdelujejo jih v vrhunski unikaten nakit, ki ima seveda temu primerno ceno. Komercialno najbogatejši nahajališči smaragdov sta rudnika Muzo in Chivor v Kolumbiji. Preostala pomembnejša nahajališča smaragdov pa so v Braziliji, Zambiji, Tanzaniji, Indiji, Pakistanu, Afganistanu, v Evropi pa je najpomembnejše nahajališče Habachtal v sosednji Avstriji. Glavna najdišča akvamarina so v Braziliji, Pakistanu in Namibiji, v gorovju Wah Wah v Utahu (ZDA) je svetovno znano najdišče bixbita v riolitu, znana najdišča drugih barvnih različkov pa so v Pakistanu, Mjanmaru in na Šrilanki. Modrikasto obarvane berile najdemo na več mestih tudi na Pohorju.

Topaz je mineral in dragulj, ki je pri nas nekako prezrt. Zanimivo pa je, da kljub različni obarvanosti nima različnih draguljarskih imen, kot smo jih spoznali pri korundu ali berilu. Topaz je torej izraz za mineral in dragulj, vedeti pa moramo, da je ta izraz v zgodovini označeval različne kamne: v antiki so vse rumene drage kamne imenovali topaz, kasneje so tako rekli rumenemu kremenu, citrinu. Tapas pomeni v sanskrtu »vročina« ali »ogenj«, starorimski zgodovinar Plinij pa je menil, da je dragulj dobil ime po legendarnem otoku v Rdečem morju, kjer naj bi ga prvič našli. Topaz je brezbarven in obarvan, najbolj pogosto je rumen in oranžen, najredkejši pa so naravno rožnati. Posebno privlačni so modri, vendar jih je velika večina obdelanih, ker so naravno modri zelo redki. Za barvno obdelane modre topaze uporabljajo trgovci posebne oznake, na primer švicarsko modra in londonsko modra. Tudi močno zeleni topazi so obdelani, saj v naravi nikoli nimajo tako izrazite barve. Največkrat ga najdemo v pegmatitih, kjer so kristali lahko veliki tudi meter in več. Poleg tega ga najdemo v visokotemperaturnih kremenovih žilah, manj pa so pomembna najdišča v magmatskih kamninah granitu ali riolitu. Najpomembnejše nahajališče oranžnih topazov je v Braziliji, kjer jih imenujejo tudi imperialni topazi. V Rusiji je znano nahajališče naravno rožnatih in modrih topazov ter predvsem velikih brezbarvnih topazov.  V Mjanmaru in na Šrilanki so še v sekundarnih najdiščih, v prodiščih rek, najdišča so v Pakistanu, v zadnjem času so jih odkrili tudi na Kitajskem.

Olivin ni ime minerala, temveč je izraz za trdno raztopino dveh mineralov: forsterita in fayalita. Zato ima olivin spremenljivo kemično sestavo in zato so spremenljive tudi njegove fizikalne lastnosti: forsterit, ki vsebuje samo magnezij, je brezbarven. Več pa ko je primešanega železa, se pravi, več ko je v trdni raztopini fayalita, bolj je zelen, lahko tudi temnozelen in skoraj črn. V draguljarstvu je olivin običajno prozoren in zelen do rumenozelen. Poleg klasičnega prozornega olivina poznamo še olivin s pojavom mačjega očesa in zvezdasti olivin s štiri- in šestkrako zvezdo. Posebno atraktivni so olivini v meteoritih (palasitih), kjer so v močnem kontrastu s sivo železovo-nikljevo kovino. Minerali v nizu forsterit – fayalit nastajajo pri primarni kristalizaciji iz magm, ki so relativno bogate z železom in magnezijem ter relativno siromašne s kremenico. Iz njih nastanejo kamnine dunit in peridotit. Olivin je velikokrat tudi v kimberlitu, kamnini, v kateri so diamanti najbolj pogosti. Nekoč najpomembnejše nahajališče olivinov je bilo na otoku Zabargad v Rdečem morju. Na otoku brez sladke vode v zelo puščavskem okolju so delali zaporniki in iz njega se nihče ni vrnil živ. Kakovost tamkajšnjih olivinov še zdaleč presega kakovost smaragdov iz časov faraonov. In zato ni presenetljivo, da je tudi Kleopatra bolj cenila olivine kot smaragde. Izraz olivin odraža značilno zeleno barvo tega dragulja, ime peridot uporabljajo v ZDA, ime krizolit pa naj bi bilo primerno za zelenorumene različke. Najpomembnejša nahajališča olivinov draguljarske kakovosti so v Pakistanu, redki so iz Mjanmara. Pri nas najdemo olivinove bombe pri Gradu na Goričkem.

Slovenci smo lahko ponosni, da imamo v svetu draguljev svojega predstavnika. To je dravit, rjavi turmalin z imenom po reki Dravi. V Sloveniji najdemo še črne turmaline, ki jih imenujemo šorliti. V draguljarstvu so med turmalini najpomembnejši raznobarvni različki elbaita. Nekoč so jih imenovali glede na njihovo barvo rubelit, verdelit in indigolit. Turmalini so skupina danes štirinajstih priznanih mineralov. Turmalini nimajo prav preproste kemične sestave. So silikati, torej spojine silicija in kisika, njihovi kristalni zgradbi pa se pridružujejo aluminij, železo, magnezij, kalij, litij, natrij in še nekatere prvine. Toda te prvine se v zgradbi lahko nadomeščajo in zato v praksi najdemo trdne raztopine njenih skrajnih členov. Njihovo skupno ime, turmalin, izvira iz šrilanške besede turi mali, ki opisuje raznobarven kamen. Kristali turmalini so namreč pogosto raznobarvni in zato še posebej cenjeni. Barva turmalinov, njena globina in živahnost ne poznata meja. Minerali turmalinove skupine so eni najbolj barvitih mineralov sploh. Povsem čist elbait je sicer lahko brezbarven, šorlit je načeloma črn, dravit rjav. Pa vendar poznamo tudi zelene in modre dravite, intenzivno obarvane elbaite in še drugačne. Prav zaradi tega so izrazi verdelit, rubelit in indigolit danes zastareli oziroma neprimerni. Pri barvnih turmalinih je težje najti enakomerno obarvane kristale kakor pa dvo- ali večbarvne. Tudi pri navidez enobarvnem kristalu največkrat opazimo vsaj dva odtenka iste barve. Zelo redko so namreč razmere pri kristalizaciji turmalinov v naravi takšne, da se njihova kemična sestava, ki neposredno vpliva na barvo, v času njihove rasti ne spremeni. Obarvanost turmalinov se spreminja tako vzdolž osi c kakor tudi conarno in sicer od središča kristala navzven. Turmalini so tudi močno dihroični: če jih opazujemo iz različnih smeri, se njihova barva spreminja ali pa se spreminja vsaj njen odtenek. Vzroki za obarvanost so različni, največkrat so to primesi kemičnih prvin. Železo vpliva na zeleno, modro, rumeno, rjavo, pa tudi rožnato in rdečkasto barvo zato, ker lahko s svojimi različnimi valenčnimi stanji zaseda različna mesta v kristalni zgradbi turmalina: dvovalentno železo obarva modro, trivalentno pa rumeno in rjavo. Poleg železa vplivajo na barvo turmalinov vsaj še mangan, krom, vanadij in titan. Mangan vpliva na rožnato in rdečo barvo, krom in vanadij na zeleno, titan na temnomodro do črno. Redko so v turmalinih primesi bakra, zaradi katerih je kristal intenzivno moder, v kombinaciji z manganom, železom in titanom pa nastanejo vijoličasto-modro-rožnati turmalini. Turmalini kristalizirajo v zelo različnih kamninah, tako v magmatskih kot v metamorfnih, predvsem v skrilavcih in marmorjih, posebno atraktivni in veliki kristali so v pegmatitih, v hidrotermalnih žilah in v hidrotermalno spremenjenih kamninah. Ker je razmeroma odporen mineral, ga najdemo tudi v klastičnih sedimentnih kamninah, kakršni sta konglomerat in peščenjak. Granitni pegmatiti so po vsem svetu, takšni z minerali draguljarske kakovosti pa so mnogo redkejši: v Braziliji, Kaliforniji, Namibiji, Nigeriji, Afganistanu, na Madagaskarju in Uralu. V Sloveniji so granitni pegmatiti v okolici Raven na Koroškem, kjer najdemo črne turmaline, pretežno šorlite, v kombinaciji z dravitom, v družbi s kremenom in glinenci. So pa v Sloveniji turmalini tudi v metamorfnih kamninah, na primer v blestnikih v Dobrovi pri Dravogradu, v katerih so bili prvič najdeni rjavi turmalini draviti, prvi pa jih je opisal leta 1883 Gustav Tschermak. Zato velja omenjeno nahajališče za locus typicus tega minerala.

Krizoberil je na splošno manj poznan mineral. Ljubitelji in zbiratelji kristalov sicer cenijo njegove zdvojčene kristale, čeprav jih v zbirkah ni veliko. So namreč precej dragi. Njegovo ime izhaja iz grške besede chrysos (zlat) in odraža njegovo običajno rumeno barvo. Kristalizira predvsem v pegmatitih ali pa v metamorfnih kamninah gnajsih, sljudnih skrilavcih in dolomitnih marmorjih.Najbolj pogost krizoberil v draguljarstvu je prozoren rumen različek s steklastim do poldiamantnim sijajem. Lahko je tudi brezbarven ali pa rumenozelen, rjav, modrozelen, celo rdeč ali vijoličast. Najbolj znamenit je različek, ki ima v dnevni svetlobi drugačno barvo kot v umetni. Imenujemo ga aleksandrit, poimenovan v čast ruskemu carju Aleksandru II. Pri dnevni svetlobi je rumenozelen, rjavozelen ali modrozelen, v umetni svetlobi pa oranžnordeč, rjavordeč ali vijoličastordeč. Poleg zelo cenjenega in redkega aleksandrita je znamenit različek krizoberila tudi mačje oko (izraz za optični pojav na splošno je v tem primeru kar ime različka) ali kimofan. Ime poudarja optično lastnost, lepo opazno na kabošonih: svetel pas svetlobe, ki se enakomerno odbija po temnorumenem do rjavem kamnu. Glavna najdišča krizoberila in aleksandrita so v Braziliji, Rusiji in na Šrilanki. Znani so indijski različki mačjega očesa, kakovostnejši pa so šrilanški.

Spinel je še eden izmed draguljev, za katerim se skrivajo trdne raztopine in zato govorimo kar o spinelovi skupini mineralov, podobno kot pri granatu. Spinelova skupina mineralov je po kemični sestavi zelo raznolika. Poznamo železove aluminijeve, cinkove aluminijeve, manganove aluminijeve, magnezijeve železove, cinkove železove, magnezijeve kromove in železove kromove spinele. Draguljarji imajo najraje magnezijev aluminijev spinel ali spinel z zelo podobno kemično sestavo. Spineli draguljarske kakovosti so predvsem v marmorjih ali pa na sekundarnih mestih v peskih potokov in rek. Zato so ga pogosto zamenjevali z rubinom, saj je zaobljena zrna rubinov in spinelov s prostim očesom težko ločiti. Najbolj cenjeni so rdeč spinelii, so pa tudi modri, rožnati, oranžni, vijoličasti, rumeni, rjavi, črni in brezbarvni. Barva je posledica kemične sestave, ki vpliva tudi na druge optične lastnosti. Tako ima na primer gahnospinel, ki je zelenomodra trdna raztopina med spinelom MgAl₂O₄ in gahnitom ZnAl₂O₄, občutno višji lomni količnik in anomalen dvojni lom. Rdeči, rožnati, oranžni, zeleni in skoraj brezbarvni spineli pogosto fluorescirajo. Rdečo in oranžno barvo povzroča primes kroma, kobalt pa jih obarva modro. Zelo redki spreminjajo barvo, nekoliko pogostejša je lastnost asterizma. Znani so primerki s šestkrako in dvanajstkrako zvezdo, ki sta posledici orientiranega preraščanja spinela z rutilom. Glavna nahajališča spinela so v Braziliji, Mjanmaru, Afganistanu in na Madagaskarju.

Spodumen je mineral in dragulj, ki je ponekod zelo cenjen, pri nas pa se v nakitu pojavlja sorazmerno redko. Je zelo nežen kamen, a dovolj trd, da je več kot uporaben. Njegovo ime izhaja iz grške besede spodumenos, ki ponazarja pepelnat sivobel videz, kadar ga izpostavimo višjim temperaturam. Prve primerke draguljarske kakovosti so našli leta 1870 v Braziliji kot prozorne rumene kristale s steklastim sijajem. Devet let zatem so našli zelene kristale spodumna v Severni Karolini (ZDA) pri mestu Stony Point in jih kasneje poimenovali hiddenit po nadzorniku v tedanjem rudniku, W. E. Hiddenu, mesto pa preimenovali v Hiddenite, ki v svetovnem merilu ostaja najpomembnejše nahajališče. Nežno rožnate do svetlo vjoličaste primerke so našli v Kaliforniji, draguljarsko ime je kunzit po gemologu G. F. Kunzu. Nekateri kunziti fluorescirajo oranžno, hiddeniti pa redko, če pa, potem šibko oranžnorumeno. Rožnata barva kunzitov je posledica primesi mangana, intenzivno zelena ali zelenorumena pa železa, zelo redko kroma. Najredkejši so modri, posebnost so spodumni s pojavom mačjega očesa, vsi obarvani različki pa imajo izrazit pleohroizem. Nekateri intenzivneje obarvani kunziti sčasoma obledijo ali celo povsem izgubijo barvo, če so izpostavljeni dnevni svetlobi. Spodumen ima dobro razkolnost, zato ga ne najdemo v sekundarnih nahajališčih, saj se prej zdrobi. Zaradi dobre razkolnosti jih tudi težko brusimo. Nastaja v granitnih pegmatitih skupaj z drugimi litijevimi minerali. Spodumen je pomemben industrijski mineral, nahajališča so še v Braziliji, na Madagaskarju, v Afganistanu in Pakistanu. Zanimivo je, da so našli kristale z maso tudi do 90 ton! Vendar pa so spodumni draguljarske kakovosti občutno lažji in manjši, a kljub vsemu zaradi svoje nežne barve zelo cenjeni.

Za Slovence in našo kulturno dediščino je pomemben zoisit. Vzorce tega minerala je našel Simon Prešern, trgovec z minerali, na Planini Svinja na Koroškem. Prinesel jih je baronu Sigmundu (Žigi) Zoisu, ki je domneval, da gre za nov mineral, zato je vzorce razposlal evropskim mineralogom. Ti so potrdili njegovo domnevo in ga njemu v čast imenovali zoisit. Danes poznamo še zeleni zoisit v kamnini aniolit, rožnat zoisit s primesjo mangana thulit in najbolj plemenit zoisit iz Tanzanije tanzanit. Prve primerke tega znamenitega različka so našli geologi, ko so po velikem požaru v Tanzaniji kartirali ozermlje. Našli so modrovijoličaste kristale zoisita. A ko so odprli rudnik so že po nekaj metrih ugotovili, da so kristali v resnici brezbarvni ali pa sivi in beli. Njihovo modrovijoličasto bravo so namreč dobili zaradi povišane temperature. Še dandanes so praktično vsi modrovijoličasti tanzaniti dodatno termično obdelani. Postopek je dovoljen, saj oponaša procese v naravi, poleg tega pa je obarvanost trajna.

Žad je trgovsko ime za zelene prosojne do neprozorne minerale. Pred več kot 3.000 leti so na Kitajskem uporabljali zelen kamen z imenom yu pri različnih obrednih svečanostih in za izdelavo kamnitega orodja in orožja. Danes ga poznamo pod imenom nefrit. Šele v osemnajstem stoletju pa so na Kitajskem spoznali še en zelen kamen z imenom žadeit, ki so jim ga prinesli trgovci iz Mjanmara. Oba minerala imenujemo s skupnim trgovskim izrazom žad in danes je pod tem imenom lahko prikrit še marsikateri zelen mineral. Žadeit  spada v piroksenovo skupino mineralov. Navadno je masiven, zrnat ali vlaknat. Najdemo ga v serpentinitih, ki nastanejo pri metamorfozi kamnin, bogatih z natrijem. Najbolj značilen je zelen žadeit, vendar pa je lahko zelo raznobarven, brezbarven, bel ali črn. Najbolj cenjen žad je plemenit zelen različek, ki ga imenujemo s trgovskim imenom imperialni žad. Ima živahno jabolčno zeleno barvo, je neprozoren do rahlo prosojen in zelo redek. Priljubljena sta tudi vijoličast žadeit in žadeit, ki je trdna raztopina z diopsidom CaMgSi₂O₆ in ga imenujemo kloromelanit. Je polprosojen do neprozoren, zelen do črn, odvisno od tega, kateri pirokseni prevladujejo. Znan je tudi pod imenom maw sit sit. Zeleno, rumeno ali rjavo barvo žadeita povzroča primes železa, pri tistih najlepših intenzivno zelenih pa daje barvo primes kroma. Najbolj znana najdišča žadeita so v Mjanmaru, kjer je tudi edino najdišče maw sit sita. Druga najdišča so manj pomembna, a omenimo vsaj še nahajališča v Rusiji, Gvatemali, na Novi Zelandiji in Japonskem. Žadeit je najbolj cenjen med vsemi kamni, ki jih uvrščamo med žade. Najbolj pomembna je barva, potem pa izvirnost oblikovanja in graviranja enkratnih okrasnih predmetov. Zaradi priljubljenosti in redkosti ga nadomeščajo z drugimi kamni ali pa ga dodatno obarvajo. Žadeit ima ime po španski oznaki za ta kamen piedras de ijada. Ko so izraz prevedli v francoščino pierre de l'èjade, se je vmešal tiskarski škrat in zapisal pierre de le jade, kar pa so Angleži hitro prevedli v jade, mi pa v žad. Nefrit spada v amfibolovo skupino mineralov. Je eden izmed mineralov trdne raztopine tremolita in aktinolita. Kristalizira v monoklinskem sistemu in je, podobno kot žadeit, navadno masiven ali v vlaknatih kristalih. Tremolit največkrat nastane pri metamorfozi v dolomitnih marmorjih, aktinolit pa je značilen za skrilavce. Nefrit je zaradi primesi železa zeleno obarvan, je pa tudi rjavkast, rumenkast, zelenorumenkast in črn. Zaradi primesi magnezija je kremno rjav. Redka so mačja očesa, ki so posledica vzporednih vključkov vlaknatega železovega aktinolita. Znamenita najdišča nefrita so na Kitajskem, v Turkestanu, pri Bajkalskem jezeru, na Novi Zelandiji in še v številnih drugih državah. Nefrit je mnogo pogostejši od žadeita. Ime izhaja iz grške besede nephros, ki pomeni ledvico in s tem ponazarja obliko zaobljenih prodnikov nefrita, ki so v Aziji razmeroma pogosti. Nekateri uvrščajo med žade še druge, predvsem zelene minerale. Eden izmed teh je omfacit. Je eden izmed bistvenih mineralov metamorfne kamnine eklogita. V redkih primerih je kamnina dovolj ohranjena, da jo lahko uporabimo za okras. Zelen omfacit je namreč v lepem kontrastu z modrim kianitom, rožnatim korundom in rdečimi granati. Ponekod je poleg naštetih mineralov tudi brezbarven, siv ali bel zoisit.

Kremen je eden najpogostejših mineralov na površju našega planeta in zelo pogost okrasni kamen. Med minerali ima posebno mesto. Nekoč so menili, da je kremen tako globoko zamrznjena voda, da se ne more več stopiti. Njegovi kristali so postali pojem za kristal, ponekod v Sloveniji jih zaradi prepoznavne oblike imenujejo cerkvice. V grobem ločimo drobnokristalni in debelokristalni kremen. Za drobnokristalni kremen je značilno, da ni nikoli v kristalih, katerih ravne ploskve bi lahko občudovali s prostim očesom. Mednje spadajo ahati, jaspisi, kalcedoni in še cela vrsta drugih različkov. Med debelozrnate kremene pa uvrščamo kremen, ki razvije lepo oblikovane kristale, ki jih občudujemo s prostim očesom. Debelokristalni različki kremena so zelo uporabni za okras. Brezbarvni različek imenujemo kamena strela. Če ima kremen številne drobne tekočinske vključke, je videti mlečen, torej ne več prozoren, temveč prosojen do polprosojen in bel. Imenujemo ga mlekovec. Kremenu se zaradi obsevanja z naravnimi radioaktivnimi žarki nekoliko deformira zgradba. Posledica je rjavkast kremen, ki ga imenujemo čadavec. Če je temnorjav ali skoraj črn, je morion. Primes dvovalentnega železa v zgradbi vpliva na rumeno barvo pri citrinu, trivalentnega pa na vijoličasto pri ametistu. Zato lahko s segrevanjem ametistov dobimo citrine ali pa zelen kremen, napačno imenovan praziolit. Če se menjavata rumena in vijoličasta barva v enem samem kristalu, imamo opravka z ametrinom. Kemična prvina titan povzroči rožnato barvo in takšen različek imenujemo roževec. Kremeni z asterizmom so predvsem posledica orientiranega preraščanja kremena z rutilom. Pri roževcu je ta optični pojav lepo viden v presevni svetlobi. Pogosti so tudi kremeni z optičnim pojavom mačjega očesa, najbolj priljubljeni so tisti z rutilom ali turmalinom. Drobnozrnati različek kremena z mikroskopsko majhnimi vlaknatimi kristali imenujemo kalcedon. Njegova glavna značilnost je, da nikoli nima razvitih tako velikih kristalov, da bi jih videli s prostim očesom. Nastaja v sedimentnih, metamorfnih in magmatskih kamninah. Zraste v različnih barvah in oblikah. Posamezni različki vsebujejo do 2,5 % vode in/ali opala. Krizopras je najplemenitejši različek kalcedona. Je značilno jabolčno zelen zaradi primesi vanadija. Karneol je prosojen do neprozoren in oranžen do rdeč. Enovite oranžne dele karneola so v rimskem obdobju pogosto uporabljali za izdelovanje gem. Prosojen do neprozoren rdečerjav različek je sard ali sarder. Za sardoniks je značilno menjavanje vsaj dveh plasti drobnozrnatega kremena, rdečerjavo-bele in belo-črne. Oniks je običajno neprozoren kalcedon, pri katerem se menjavajo črne, sive, rjave in bele proge. Veliko ga uporabljajo za graviranje, pogosto se brusi samo črno-bele ali samo črne dele. Heliotrop je neprozoren zelen različek kalcedona z drobnimi vključki rdečega jaspisa. Kalcedon zraste tudi v kalcedonske rože, ki so kdaj pa kdaj posute z drobnimi kristali kremena in zaradi tega precej atraktivne. Kalcedon v ožjem smislu poznamo tudi kot prosojen modrikast različek drobnozrnatega kremena, pri katerem se menjavajo svetlomodrikaste in bele proge. Med pomembnejše drobnozrnate različke kremena uvrščamo ahate. Običajno nastajajo v bližini vulkanov, so mandljaste oblike in milimetrski ali metrski. Najbolj atraktivni so v prerezu, ko so vidne posamezne plasti; če se je kristalizacija ustavila, so v osrednjem delu ahatne geode izkristalizirali kristali kremena. Narava si je v vzorcih ahatov dala duška, saj so včasih res enkratni. Ne smemo pa pozabiti, da ahate tudi umetno barvajo in to včasih v nenaravne kričeče barve. Včasih je videti, kakor da so se v kamen ujele rastline. Takšne drobnozrnate različke kremena poznamo predvsem kot mahovni ahat in dendritni ahat. Prvi je običajno brezbarven ali bel kalcedon, v katerem so ujeti zeleni dendriti klorita. Za drugega pa so značilni vključki črnih dendritov v svetlobelem do neprozornem kalcedonu. Ognjeni ahat iz Mehike ima izrazite interferenčne barve, ki so posledica loma svetlobe na vključkih železovih hidroksidov, izločenimi med posameznimi plastmi kalcedona. Jaspis je drobnozrnat različek kremena z mikroskopsko majhnimi kristali kremena. Tako kot pri kalcedonu tudi v jaspisu niso kristali nikoli tako veliki, da bi jih lahko občudovali s prostim očesom. V jaspisu je do 20 % drugih mineralov, ki mu dajejo značilen videz, običajno je rdeč, so pa tudi zeleni, rjavi, rumeni, modri – pravzaprav ga najdemo kar v vseh barvah. Atraktivnejši primerki imajo vključke pirita ali hematita. Plazma je jaspis, ki je zelen zaradi vključkov zelenih mineralov (na primer seladonita). Tudi prasem je zelen različek jaspisa, vendar je obarvan zaradi vključkov aktinolita. Pogosta je psevdomorfoza kremena po drugih mineralih. Največkrat občudujemo okremenjena debla in njihove vejice. Sokolje oko je sivomodrikasta psevdomorfoza kremena po krokidolitu, tigrovo oko pa po oksidiranem krokidolitu in je zato rumenorjava. Oba imata lahko optični pojav mačjega očesa. Nahajališča kremena so po vsem svetu. Najbolj znani so iz Brazilije, s Himalaje in iz alpskih dežel. V Sloveniji najdemo ametist na več mestih na Pohorju, kameno strelo na številnih nahajališčih (Hrastnik pri Škofji Loki, Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Sostro pri Ljubljani, Cerknica, Znojile, Pohorje), čadavce v okolici Žirovskega Vrha, na Krgani pri Škofji Loki in na Pohorju, svojevrstna posebnost so kremeni z vključki rutila v okolici Krašnje. Drobnozrnati kremen najdemo povsod po svetu. Znana so najdišča krizoprasa na Poljskem in v Avstraliji, ognjenega ahata v Mehiki in zgodovinsko pomembna najdišča karneola v Egiptu. V Sloveniji najdemo jaspis na več mestih, najkakovostnejši je v okolici Velenja, Idrije in Vrhnike. Bel, zelen in tudi polprosojen kalcedon je na več mestih na Pohorju. Oniks je pogost, vendar največkrat tako razpokan, da ni uporaben za nakit. V okolici Turjaka najdemo karneole kar na njivah. Nedvomno pa bodo odkrita še nova slovenska nahajališča z draguljarsko uporabnim drobnozrnatim kremenom.

Andaluzit je mineral in dragulj jesenskih barv. Ena njegovih glavnih značilnosti je zelo izrazit in privlačen pleohroizem pri zelenordečih kamnih. Ime je dobil po španski pokrajini Andaluziji. Je polimorfen mineral s sillimanitom in kianitom. Največkrat nastane v metamorfnih kamninah, zelo redko v pegmatitih in granitih. V gemologiji je običajen prozoren različek s steklastim sijajem, ki je rjavkast, rjavkastordeč in zelen. Zelena barva je posledica primesi mangana, temnozelene različke imenujemo viridin. Rdečo barvo povzroča primes železa. Redkeje je rumen, rožnat, moder ali brezbarven. Popularen neprozoren do prosojen različek andaluzita z vzorcem v obliki križa prečno na kristalografsko os c kristala je čiastolit. Osnovna barva andaluzita v tem primeru je rumena, siva, bela ali rdečkasta, medtem ko so vključki, ki dajejo videz križa, iz grafita in so zato vedno črni. Zaradi tega je ta različek andaluzita nekoliko mehkejši od prozornih različkov. Poimenovan je po grški črki χ (chi), ki ponazarja vzorec grafita v andaluzitu. Zelo redek je andaluzit s pojavom mačjega očesa. Glavna nahajališča andaluzita so, poleg klasičnega najdišča v Adaluziji v Španiji, sekundarna nahajališča na Šrilanki in v Braziliji, modri andaluzit je znan iz Belgije, nahajališča čiastolita pa so v Avstraliji, Franciji, Rusiji in Zimbabveju. V Sloveniji ga najdemo na Pohorju, vendar ni dovolj kakovosten, da bi ga uporabili v draguljarstvu.

Cirkon je pogost mineral v magmatskih kamninah, vendar redek v draguljarski kakovosti. Ime je dobil iz arabskih besed zargun, ki pomeni zlato, in gun, ki pomeni barvo. V cirkonu so skoraj vedno primesi radioaktivnih prvin urana in torija. Njuno radioaktivno sevanje v tisočletjih ali milijonletjih povzroči spremembe v zgradbi. Visoki cirkon, imenujemo ga tudi alfa cirkon, je običajen cirkon, ki kristalizira v tetragonalnem sistemu. Nizki cirkon, imenujemo ga tudi gama cirkon, pa ima porušeno zgradbo. Zato je praktično amorfen oziroma ima izotropen značaj. Vmesni cirkon je cirkon, ki je delno še kristaliziran, delno pa je že prešel v amorfno obliko. Cirkon je rdečkastorjav ali pa rumen, siv, zelen, rdeč in zelo redko moder – v takih primerih je razločno večbarven. Odlikujejo ga steklast do diamanten sijaj, razmeroma visoka disperzija in visok lomni količnik, kar daje dragulju živahen videz. Glavna najdišča cirkona so v Kambodži, Avstraliji, Mjanmaru, Braziliji, na Šrilanki in Tajskem. V Sloveniji je v magmatskih kamninah kot spremljajoči mineral, ki ga s prostim očesom žal ne opazimo.

Lapis lazuli je edini dragulj, ki ima ime sestavljeno iz dveh besed. Je tudi eden redkih draguljev, ki je kamnina in ne mineral. Sestavljajo jo namreč minerali lazurit, kalcit, pirit in še nekateri drugi. Izvor imena je v perzijski besedi lazhward, ki označuje modro barvo. Lazurit je trdna razstopina z haüyinom, sodalitom in noseanom, in je glavni mineral, ki vpliva na plemenit moder videz lapisa lazulija. Najdemo ga v apnencu in marmorju, redkeje v granitu. Kristali so sorazmerno redki. Pogostejši je masiven ali v žilah. Lapis lazuli je neprozoren in svetlo- do temnomoder, modrozelen in tudi vijoličastomoder. V draguljarstvu je cenjen svetlomoder različek, medtem ko so temnomodri manj priljubljeni. Vključki pirita so lahko privlačni, če pa jih je preveč, vplivajo na trdnost kamna. Kalcit je poleg lazurita običajno bel in ne preveč zaželen. Glavna najdišča lapis lazulija so v Afganistanu, Čilu in Rusiji. Lapis lazuli je cenjen že kar tisočletja zaradi značilne modre barve. Vse do devetnajstega stoletja so iz njega izdelovali moder pigment. Lahko ga barvno obdelajo tako, da vključki belega kalcita niso izstopajoči. Na tržišču so pogoste tudi imitacije.

Turkiz odlikuje svetlomodra barva.. Je dragulj, ki so ga uporabljali že pred več kot 4.000 leti v Egiptu, cenjen in spoštovan pa je bil tudi pri starih ljudstvih Srednje Amerike. Zaradi svoje zgodovinske vloge zaseda pomembno mesto med dragulji. Turkiz je edini pomembnejši dragulj med fosfati. Drobnokristalen turkiz zapolnjuje votlinice v poroznih kamninah ali tvori žile. Nastaja z izločanjem iz talnih vod, ki izpirajo kamnine, bogate z aluminijem in bakrom. Barvo mu daje baker, je svetlomoder, redko temnomoder ali modrozelen. Zaradi primesi železa je tudi jabolčno zelen. Ima značilen voskast sijaj in je vedno neprozoren. Pogosti so vključki pirita ali limonita. Glavna najdišča so v Iranu, Tibetu, na Kitajskem, Uzbekistanu, Afganistanu in na več mestih v ZDA. Masiven turkiz je v naravi pogosto porozen. Zato ga impregnirajo z umetno smolo in ga še dodatno barvno obdelajo. Nikoli ga ne smemo čistiti v ultrazvočni kopeli. Pogoste so imitacije in umeten turkiz, ki ga od naravnega razmeroma težko ločimo.

Malahit je eden najbolj privlačnih in popularnih okrasnih kamnov. Odlikujejo ga izmenjujoči se pasovi svetlo- do temnozelenega malahita, ki izrisujejo atraktivne vzorce. Pogosto je skupaj z azuritom, se celo nadomeščata in tedaj ustvarjata enkratne podobe v svetu draguljev. Malahit je redko v žarkastih kristalih, pogosteje pa je masiven ali v kapniški obliki. Nastaja namreč zelo podobno kot siga iz kalcita v kraških jamah. Razlika je le v tem, da so krovninske kamnine nad malahitnimi kapniki bogate z bakrovimi minerali, predvsem sulfidi. Sijaj malahita je odvisen od njegove oblike: kristali imajo poldiamantnega do steklastega, masiven in kapniški pa voščenega in le redko steklastega. Barva malahita je odvisna od primesi glinene komponente in se spreminja od svetlo- do temnozelene. Pri brušenju ne smemo vdihavati njegovega prahu, zato moramo brusne kolute intenzivneje močiti. Nikoli ga ne čistimo v ultrazvočni kopeli. Nekoč je bilo pomembno najdišče malahita in azurita v Romuniji. Danes so pomembna najdišča v Zambiji, Namibiji, Kongu in Rusiji. V Sloveniji najdemo drobne kristale malahita v številnih opuščenih rudiščih, žarkaste skupke do 5 mm velikih kristalov pa v bližini Ortneka na Dolenjskem, vendar nobeden ni draguljarske kakovosti.

Azurit je v obliki lepo razvitih kriustalov, pa tudi masiven in v različnih kapniških oblikah. Že njegovo ime označuje modro barvo, ki se spreminja od svetlo- do temnomodre. Običajno je neprozoren, redkeje prosojen ali celo povsem prozoren. Ima steklast ali voščen sijaj. V draguljarski kakovosti je redek. Še najbolj je cenjen v prozornih kristalih, ki jih lahko tudi fasetiramo.

Nekateri verjamejo, da so Vikingi kot pomoč pri navigaciji uporabljali ploščice cordierita. V oblačnem vremu naj bi iskali Sonce skozi delno polarizirano svetlobo, ki jo je ustvarjal ta izrazito pleohroičen mineral, ki mu gemolgi pravijo iolit. Njegovo ime izhaja iz grških besed ios in lithos (vijoličast kamen), poimenovan pa je po francoskem geologu Cordierju, ki ga je med prvimi proučeval. Najbolj cenjen je prozoren modrovijoličast različek, je pa tudi rumen, siv, rjav in zelen. Najbolj značilen je njegov pleohroizem, zato so ga nekoč imenovali dihroit. Izraz seveda ni bil primeren že zato, ker je iolit v resnici trihroičen. Zaradi navidezne podobnosti osnovne barve z barvo safirja so ga napačno imenovali vodni safir. Redki so cordieriti z asterizmom, pojavom mačjega očesa ali aventurescenco. Najdemo ga v metamorfnih kamninah, kakršni so skrilavci ali gnajsi, pa tudi v granitih in pegmatitih. Glavna najdišča iolita so na sekundarnih mestih v Mjanmaru, Indiji, Tanzaniji, na Šrilanki in Madagaskarju. V Sloveniji ga najdemo na Koroškem, vendar pa kristali niso draguljarske kakovosti.

Diopsid je razmeroma pogost mineral širom po svetu. V draguljarstvu je redek, ima pa atraktivne različke. Čeprav so kristali pogosti, le redko najdemo popolno oblikovane. Redko je brezbarven, pogosteje je zelen, rumenkastozelen, temnozelen, rjav ali celo črn. Najdemo ga predvsem v metamorfnih kamninah, bogatih s kalcijem. Diopsid je trdna raztopina s končnim členom hedenbergitom in tedaj je lahko povsem temen, črn. Običajno je neprozoren, čeprav poznamo tudi povsem prozorne primerke. Izrazito zelen diopsid, ki je običajno prozoren, ima primes kroma in ga zato imenujemo kromov diopsid. Masivni, prosojni do neprozorni različki modre barve so znani pod imenom violan. Znani so še temnorjavi do črni diopsidi z asterizmom štirikrake zvezde in temnozeleni primerki s pojavom mačjega očesa. Najpomembnejša najdišča so na sekundarnih mestih v Mjanmaru, Kanadi, Keniji, na Šrilanki in Madagaskarju, v Sloveniji pa na več mestih na Pohorju, vendar ni draguljarske kakovosti.

Ameriški Indijanci in tudi drugi narodi so uporabljali hematit oziroma rdečo okro kot barvno osnovo za poslikavo teles in še posebej obraza. Kasneje je hematit postal ena najpomembnejših rud za pridobivanje železa, danes pa ga množično uporabljamo tudi za okras. Ime je dobil iz grške besede hema (kri), ki označuje značilno rdečo črto, ki jo pušča na porcelanasti ploščici. Najbolj znani kristali hematita so v obliki takoimenovane železove rože. Pogosto pa je masiven in drobnozrnat. Najbolj običajen je neprozoren siv hematit s kovinskim sijajem, je pa tudi črn, rjavordeč in povsem rdeč. Ne glede na svojo barvo pušča vedno rdečo črto na porcelanasti ploščici. Vsak, ki je poskusil rezati, brusiti ali polirati hematit, ve, kaj pomeni rdeča sled, ki jo pušča pri obdelavi. Hematit uporabljamo predvsem kot okrasen kamen, v kabošonih, kroglicah (za ogrlice) in podobno. Zanimivi so primerki, pri katerih se menjavajo sive in rdeče plasti hematita, najbolj cenjen pa je, kadar je skupaj z rumenim rutilom in brezbarvnim kremenom. Takšne imajo v Braziliji, najdišča sivordečega hematita pa so po vsem svetu v sedimentnih, magmatskih in metamorfnih kamninah, tudi v lavi. V Sloveniji ni redek, najdemo ga na Kopitovem griču nad Borovnico, severno od Dravograda in v opuščenem rudniku Sitarjevec pri Litiji.Hematit je priljubljen kamen, zato ga proizvajajo tudi umetno; kadar ga kupujete, imejte s seboj magnet: naravni hematit ni magneten, večina umetnih proizvodov pa prav močno.

Krizokola je eden redkih mineralov in še bolj redkih draguljev z imenom, ki je ženskega spola. Običajno je masivna ali zelo drobnokristalna. Najdemo jo v oksidacijskih conah bakrovih rudišč. Je modra, zelena ali modrozelena ter v številnih niansah. Vedno jo spremljajo bakrovi, železovi in manganovi oksidi, kar daje svojstven videz kamnu, ki je na videz neprozoren in voščenega sijaja. Če je krizokola okremenjena, ima steklast sijaj ter visoko trdoto zaradi kremena, če pa jo spremlja jaspis, ima zelenomodro barvo z rdečerjavimi pegami. Druži se z malahitom, redkeje turkizom (to različico imenujemo eilatski kamen). Glavna najdišča so v Arizoni, Novi Mehiki, Rusiji, Mehiki, Izraelu, Čilu in Kongu.

Rodonit je ponekod zelo priljubljen okrasen kamen. Poleg rožnate barve ga namreč odlikuje razmeroma visoka trdota. Njegovo ime izvira iz grške besede rhodon, ki označuje rožnato barvo tega minerala. Rodonit spada v skupino piroksenov. Običajneje je masiven ali drobnozrnat. Ponekod ga najdejo tudi v večjih blokih. Ima steklast sijaj in je navadno neprozoren. Njegova barva se spreminja od svetlo rožnate, rdeče, rjavordeče do vijoličastorožnate. Posebno atraktivni primerki so prepredeni s črnimi žilicami manganovih mineralov. Redkejši so intenzivno rožnati prozorni primerki, ki jih lahko tudi fasetiramo. Glavna najdišča so v Kaliforniji, Kanadi, Angliji, Mehiki, Južni Afriki, Rusiji, na Švedskem, Japonskem ter v Avstraliji.

Sodalit je eden izmed mineralov sodalitove skupine, ki jo sestavljajo glinenčevi nadomestki. Po kemični sestavi so zelo podobni glinencem, le da vsebujejo manj kremenice. Poleg lazurita, ki je glavni mineral lapis lazulija, je sodalit najpomembnejši mineral te skupine. Ime kaže na prisotnost natrija (angl. sodium). Kristali sodalita so izjemno redki, običajno je neprozoren, včasih pa prosojen. Sijaj ima steklast do masten, barve pa je temnomodre do vijoličastomodre. Bel različek je hackmantit, ki je zaradi primesi žvepla včasih rumen. V modrih različkih so pogoste žilice kalcita. Na splošno je sodalit razmeroma redek mineral in ga najdemo v nefelinovem sienitu in drugih kamninah z malo proste kremenice. Najdišča so v Kanadi, Namibiji in Braziliji.

Meteoriti so kamni, ki izvirajo iz vesolja. Večina jih kroži v asteroidnem pasu okoli Sonca med planetoma Marsom in Jupitrom. Zaradi medsebojnih trkov in predvsem zaradi velikega Jupitra skrenejo s svoje običajne poti in lahko padejo na kakšnega izmed drugih asteroidov, na planete ali njihove lune. Stari so 4,6 milijarde let in so nema priča nastanka našega osončja. Ločimo kamnite, železove nikljeve in mešane meteorite. V draguljarstvu so posebej cenjeni predvsem palasiti. To so kovinski železovi nikljevi meteoriti z velikimi rumenimi do rumenozelenimi kristali olivina.

Tektiti niso meteoriti, marveč takoimenovano meteoritsko steklo. Ob padcu meteorita so se razletele staljene Zemljine kamnine z veliko kremena in se med letenjem v zraku strdile. Zato je oblika tektitov bolj ali manj aerodinamična in jih ne najdemo v kraterjih, temveč tudi več sto kilometrov stran od njih. Glavna najdišča tektitov so na Češkem (moldaviti), v Libiji (libijsko steklo), Vietnamu, Indoneziji (indokiniti), Avstraliji (Darwinovo steklo), Slonokoščeni obali, v ZDA pa v državah Georgija in Teksas.

Obsidian je najbolj pogosto naravno steklo, ki so ga uporabljali že za izdelavo kamnitih orodij in še posebno za puščice ter druga ostra orožja. Imenovan je po njegovem domnevnem odkritelju Obsiusu iz Etiopije. Obsidian je amorfna kremenica s primesjo kalcijevih, natrijevih, kalijevih in drugih oksidov. Najdemo ga v bližini (nekoč) delujočih ognjenikov. Nastaja namreč s hitrim ohlajevanjem lave riolitne sestave. Najbolj pogosto je črn in na videz povsem neprozoren. Lahko je še siv, črnosiv ali črn in rjav. Ponekod ima vključke belega kristobalita. Vključki piroksenov, drugih mineralov in zračnih mehurčkov ga lahko obarvajo zeleno, modro, rdeče ali vijoličasto. Takšne primerke imenujemo mavrični obsidian. Posebnost je črni obsidian z vključki vlaknatih kristalov v srebrni ali zlati barvi. V redkih primerih je  prosojen in celo prozoren in tedaj je primeren tudi za fasetiranje. Čeprav je obsidian pogost, so njegova najpomembnejša najdišča v Mehiki, na več mestih v Združenih državah Amerike in v Sredozemlju na Liparskih otokih. Obsidian je občutljiv za povišane temperature, kar moramo upoštevati pri brušenju in ko ga uporabljamo kot okrasni kamen.

Najbolj pogosti minerali v Zemljini skorji so glinenci in med njimi so tudi draguljarski različki. V tej veliki skupini kamninotvornih mineralov v grobem ločimo kalijeve in natrijevo kalcijeve. V draguljarstvu so pomembni, ker imajo nekatere zanimive optične lastnosti: labradorescenco, opalescenco in aventurescenco. Najpogostejši so labradorit, amazonit in mesečev kamen. V skupino kalijevih glinencev spadajo ortoklaz, sanidin, mikroklin in anortoklaz. Ortoklazi so običajno brezbarvni ali beli, pa tudi zeleni, rjavi, sivi in črni, najbolj pa so cenjeneni rumeni in oranžni, v draguljarstvu predvsem prozorni primerki. Najbolj priljubljen kalijev glinenec v draguljarstvu je mesečev kamen, prozoren do prosojen visokotemperaturni različek kalijevega glinenca ortoklaza, ki se prerašča z albitom. Zaradi tega lahko na površini kabošonov opazimo značilen optični pojav adularescenco. Znani so tudi zvezdasti mesečevi kamni s štirikrako zvezdo in s pojavom mačjega očesa. Sanidin kristalizira pri visokih temperaturah, je bel ali rumen zaradi primesi železa. V draguljarstvu uporabljajo tudi brezbarvne. Zaradi preraščanja z oligoklazom lahko opazimo podobno prelivanje barv kot pri labradoritu. Mikroklin je značilen nizkotemperaturni glinenec, draguljarski različek je amazonit. Lahko je svetlo- do temnozelen ali celo modrozelen. Barva je posledica napak v zgradbi, kadar svinec zamenja kalij. Brezbarven ali bel mikroklin ima včasih vključke igličastega temnozelenega do črnega arfvedsonita. Barvni kontrast in adularescenca prispevata k svojstvenemu videzu tega dragulja. Natrijevo-kalcijevi glinenci ali plagioklazi so po kemični sestavi mnogo bolj raznoliki. So trdna raztopina albita in anortita, glede na njuno količinsko razmerje – vsak nadaljnji člen ima manj kalcijeve in več natrijeve komponente – pa so vmesni členi oligoklaz, andezin, labradorit in bytownit. V draguljarstvu je znamenit labradorit, ker je v osnovi črn, obarvajo pa ga interferenčne barve v celotnem mavričnem spektru. Kadar so barve posebej izrazite, govorimo o spektrolitu. Plagioklazi imajo spremenljive vrednosti lomnih količnikov in gostote skladno z njihovo različno kemično sestavo.  Svojstven videz ima sončev kamen. Običajno je to oligoklaz ali labradorit rjave barve z drobnimi vključki hematita ali geothita, ki se v odbiti svetlobi lesketajo in ustvarjajo aventurizacijo. Oligoklaz, andezin, bytownit in anortit se redkeje uporabljajo v draguljarstvu. So pa znani povsem prozorni in rdeči primerki ali pa primerki z intenzivno adularescenco. Med barijevimi glinenci omenimo samo hialofan. Lahko je trdna raztopina z drugimi barijevimi glinenci ali pa z ortoklazom. Običajno je brezbarven. Pomembnejša nahajališča so v Švici, Avstriji, Bosni in Braziliji.

Poleg mineralov anorganskega izvora sodijo med dragulje tudi nekatere snovi organskega izvora. Na prvem mestu omenimo bisere. Ti ne nastanejo tako, da pade drobec peska v školjko, temveč tako, da se školjka obrani napada zajedalca, ki prevrta školjčno lupino. Školjka ranjeni del obda s plastmi biserovine in tako nastane naravni biser. Danes so na tržišču redki. Običajno lahko kupimo gojene bisere. Ti nastanejo podobno kot naravni, se pravi kot obrambna reakcija, le da tujek ali jedro vstavi v školjko človek. Zdaj prihaja na tržišče največ biserov s Kitajske, še vedno pa so priljubljeni južnomorski biseri. Naj omenimo še, da biseri ne nastajajo samo v školjkah, marveč tudi v polžih. Pomembno je le, da ima mehkužec lupino prekrito z biserovino. Našli so tudi fosilne bisere.

Trgovanje s snovmi organskega izvora – slonovino in želvovino ter nekaterimi vrstami koral –  je že večinoma prepovedano. Izjema so le primeri, ko gojijo določeno vrsto živali za prehrano ljudi in lahko potem dele okostij ali, na primer, roževinast oklep želve, uporabijo za okras. Podrobnosti o tem določa CITES.

Med drugimi snovmi organskega izvora je pomemben še jantar ali fosilna smola, ki je posebej atraktiven, če je v njem ujeta kakšna žuželka ali druga žival oziroma rastlina. V Sloveniji so do sedaj najdeni le redki primerki naravnega neobdelanega jantarja- na primer v premogovniku Velenje in blizu Vranskega. Več pa je jantarja v arheoloških predmetih, saj je skozi naše kraje potekala znamenita jantarna pot.

Korale v draguljarstvu so predvsem iz kalcita. Najbolj cenjene so rožnate in rdeče korale, nekatere vrste, na primer črne korale, pa so zavarovane in z njimi ni dovoljeno trgovati. So razmeroma mehke, sijaj pa imajo voščen do steklast. Ni priporočljivo, da jih čistimo v ultrazvočni kopeli. Korale so pogosto dodatno obarvane, izdelujejo pa tudi njihove imitacije, ki so predvsem iz plastike ali pa stisnejo karbonatni obarvan prah v enovito maso, podobno koralam. V Sloveniji je ohranjenih razmeroma veliko fosilnih koral. Najstarejše, skoraj 400 milijonov let oziroma iz obdobja devona, so našli na Stegovniku nad Tržičem. Zelo znamenite so korale iz obdobja krede v Stranicah pri Slovenskih Konjicah, kjer so našli tudi ostanke dinozavrovih kosti. Raznovrstne korale s polži in školjkami so »pri nas« živele pred 25 milijoni let in jih danes najdemo v okolici Krope in pri Gornjem Gradu. V Jadranskem morju živi zdaj več vrst koral; najbolj prepoznavna je rdeča korala vrste Corralium rubrum, ki jo kljub temu, da je ogrožena, še vedno uporabljajo za izdelavo nakita.

Trgovanje s snovmi organskega izvora – slonovino in želvovino ter nekaterimi vrstami koral –  je že večinoma prepovedano. Izjema so le primeri, ko gojijo določeno vrsto živali za prehrano ljudi in lahko potem dele okostij ali, na primer, roževinast oklep želve, uporabijo za okras. Podrobnosti o tem določa CITES.

Les je bil v preteklosti cenjen tudi v draguljarstvu, že v antičnih časih ga je bilo sorazmerno enostavno obdelovati. Uporabljali so tako svetle kot temne vrste lesa, med svetlimi omenimo tiso, jesen, brezo, oreh, oljko, brest in topol, med temnimi pa mahagonij, palisander, ebenovino in cedro. Iste vrste imajo lahko različno barvo in zgradbo, glede na to, kje so rasle. Zato imajo posamezne vrste lesa več trgovskih imen. Ponekod je zelo priljubljen fosilen les temnorjave do črne barve. Imenujemo ga gagat. Pomembna nahajališča so v Angliji in Afriki. Nikoli ga ne čistimo v ultrazvočni kopeli.