Kras

Slovenija premore mnoge naravne znamenitosti in obmocja z dobro ohranjeno naravo, ki so zatocišca mnogih redkih in ogroženih rastlin in živali. Ta obmocja so pomembna tudi kot cilj izletov in clovekove sprostitve ob koncih tedna. Za mnoga od njih se nacrtuje zašcita v obliki regijskih ali krajinskih parkov, naravnih rezervatov ali spomenikov. Z razstavo bi radi bogastva teh obmocij prikazali tudi ljudem, ki jih še ne poznajo in prispevali k boljšemu vedenju o njihovi neprecenljivi vrednosti.

V preteklosti so bila naravovarstvena prizadevanja v Sloveniji usmerjena predvsem v alpski svet s Triglavskim narodnim parkom, toda vsaka izmed slovenskih pokrajin premore svoja naravna bogastva in posebnosti, s katerimi bogati naravno raznovrstnost v deželi. Vrsto fotografskih razstav o slovenski naravi zacenjamo s predstavitvijo najtoplejšega in najbolj mediteranskega predela države, slovenskega dela Istre in maticnega oziroma Krasa z veliko zacetnico. Clovekova prisotnost na tem obmocju je izpricana od pradavnine. Clovek je s svojim kmetovanjem mocno preoblikoval naravo in vplival na sestav favne in flore. Ko je v zadnjih desetletjih mocno omejil svojo dejavnost na kamnitem, skopem svetu, je narava znova zavzela podeželje. Povecuje pa se urbanizacija, ki grozi, da bo požrla še zadnje koticke divjine.

Življenje se je razvilo na toplem, zato je naravna raznovrstnost še vedno najvecja v toplih predelih sveta. V Evropi je to Sredozemlje, v Sloveniji pa Primorska oziroma submediteransko obmocje. Bogastvo vrst je tu tako veliko, da si niti ne drznemo predstaviti vseh posebnosti favne in flore. Izbrali smo le po nekaj predstavnikov rastlin in živali, osnova vsemu živemu pa sta kamninska podlaga in klimatske razmere, mimo katerih ne moremo.

Pritisk afriške tektonske plošce na Evropo, ki je povzrocil dviganje Alp, je iz morja dvignil tudi današnjo Kraško planoto. Zaradi pritiskov so se kamninske plasti gubale, lomile in marsikje naložile druga cez drugo, kar je lepo videti na obmocju Kraškega roba. Starejši apnenci marsikje ležijo na pozneje odloženih flišnih plasteh. Ker fliš hitreje prepereva kot apnenec, ga je voda na dvignjenih obmocjih izprala. Na vrhu so ostale apnencaste stene, fliš pa prepereva naprej v mnogih žepih pod njimi. Ker se kruši, nastajajo gola melišca, ki jih voda brazda ob nalivih in na katerih se rastline težko obdržijo. Proti soncu obrnjeni stopnicasti prag Krasa je dom mnogim toploljubnim rastlinam in živalim. Previsne skalne stene zaklanjajo sredozemske rastline pred burjo in varujejo gnezda ptic pred plenilci. Na skalnem robu je clovek postavil celo vrsto utrdb in gradov, od katerih so vecinoma ostali le skromni zidni ostanki. Grad oziroma trdnjava je stala tudi v jami pod previsno Osapsko steno, ki danes nudi užitke premnogim plezalcem.

Kras je bil kljub navidezni negostoljubnosti kamnitih tal dokaj gosto poseljen že pred prihodom Rimljanov. Naselbine so bile zaradi varnosti zgrajene na krajih, od koder je bil dober razgled. Mogocna obzidja so varovala naselja v nemirnih casih, ko je moral vsak skrbeti za lastno varnost. Gradišca so bila vecinoma opušcena v casu rimske zasedbe, a nedalec od njih so zrasle nove vasi, ki živijo še danes. Ob potepanju po Krasu se ne moremo izogniti obisku skrivnostnih kamnitih grobelj razvaljenih obzidij, ki razvnemajo domišljijo. Zgradili so jih ljudje, ki so oblikovali kraško kulturno krajino in se naucili živeti na skopem svetu.

Skupaj z vodo so se pod zemljo preselile mnoge živali in se postopoma prilagodile vecni temi in bornim virom hrane. Izgubile so oci in barvila, ki jih ne potrebujejo, da bi izostrile ostale cute. Rakci, pajkovci, hrošci in tudi najvecja, dvoživka cloveška ribica, naseljujejo podzemni svet slovenskega krasa. V jamah domujejo tudi netopirji, ki s svojimi iztrebki zagotavljajo pomemben vir hranilnih snovi, ki vzdržuje jamsko favno. Ta je sicer odvisna le od vode, ki jim hranila nosi s površja.

Kraško površje se zaradi preperevanja in izpiranja stalno znižuje. Kadar se kraške vrtace znižajo vse do talnice ali vodnih tokov, jih voda poplavi ob visokem vodostaju. Nastanejo presihajoca jezera, ki imajo vodo le del leta, ko ta odtece, pa zacvetijo rastline, ki to obdobje uspešno preživijo pod vodo. Takih rastlin je malo, zato lahko obcudujemo preproge istovrstnih cvetov na nekdanjem jezerskem dnu. Na Pivškem je veliko manjših presihajocih jezer pod Javorniki. Najvecja med njimi sta Petelinjsko in Palško jezero, na drugi strani Javornikov pa je najznamenitejše presihajoce Cerkniško jezero.

Na osrednjem Krasu površinske vode ni, saj kljub dokaj obilnim padavinam v jesenskem in pomladnem casu vsa ponikne pod zemljo. Ljudje so bili zato odvisni od kapnice, ki so jo zbirali v vodnjakih, v vsaki vasi pa so imeli tudi kale, plitve kotanje z neprepustnim dnom, v katerih se je zadrževala voda, s katero se je napajala živina. Vodo iz globljih vodnih zbiralnikov, imenovanih lokve, so nekoc uporabljali celo za pitje.

Po prehodu hladne fronte nastanejo velike razlike v temperaturi zraka ob morju in na hladnih gorskih planotah. Hladen zrak je gostejši in težji od toplega, zato ga izpodrine in pade z gora cez Kras proti morju. Vcasih njegovi sunki dosežejo orkanske hitrosti, zato so kraške hiše obrnjene s hrbtom proti njemu in tesno stisnjene skupaj. Domacini imajo burjo radi, saj prinese svež zrak in lepo vreme, pa tudi suši pršute, panceto, salame in druge kraške dobrote. Ko mrzel zrak, poln vodnih kapljic, zapiha s Trnovskega gozda in Nanosa v toplo dolino, se segreje in vsrka vlago. Kapljice izparijo, oblaki izpuhtijo. Kadar piha mocna burja, vidimo razpotegnjene oblake na gorskih grebenih, medtem ko na Krasu sije sonce. Mrzla burja preprecuje, da bi na Krasu in ob obali rasli vecji sestoji pravega sredozemskega rastlinja. Ime za burjo je preoblikovan latinski izraz borea, kar pomeni severni veter.

Sneg na Krasu redko zapade in se nikoli ne obdrži dolgo. Vsaj cez dan sonce toliko segreje tla, da se sneg stopi, ali pa ga spiha burja. Hladna burja pa mocno ohladi zemljo v mrzlih zimskih noceh. Zato ni redek žled, ki nastane, ko dež pada na mrzla tla in zamrzne, ter vse rastlinje odene v leden oklep.

Koralni grebeni v tropskem morju s svojimi koralami in raznobarvnimi ribami veljajo za višek naravne raznovrstnosti, ravno tako tropski deževni gozd, ki še vedno skriva množice neopisanih vrst živali in rastlin. Ne enega ne drugega ne premoremo v Sloveniji, a ce želimo opazovati naravno raznovrstnost v vsem njenem sijaju, se lahko odpravimo na kamnite kraške travnike in zarašcajoco gmajno. Namesto koral je tu osnova prehranjevalnih verig velika raznovrstnost rastlin. Na kamnitih tleh z malo prsti uspevajo druge kot na globljih, ki se že zarašcajo z grmovjem in drevjem. Marca na Krasu prevladujejo rumeni odtenki, saj med grmovjem zacveti dren, na kamnitih pašnikih pa pritlikavi Tommasinijev petoprstnik. Med prvimi zacvetijo tudi rastline s cebulicami, korenikami ali gomolji, ki iz podzemnih zalog crpajo moc za svoje barvito cvetje. Do poletne suše morajo dokoncati svoj razvoj in roditi semena za razvoj novega rodu. Drobni modri cvetovi jagodaste hrušice zacvetijo že marca. Med suho travo nekaj kasneje kimajo sramežljivi kosmatinci, ki se obracajo v tla, kot bi jih bilo sram pokazati temnovijolicne cvetove pod kosmatim puhom, ki jih varuje pred pozebo. Aprila pobelijo kraško gmajno cvetoce rešeljike, ki se jim marsikje pridružijo bele narcise. Kot bi hotele družno pripraviti iluzijo zasnežene pokrajine, ki jo pozimi tu le redko doživimo. Za prvomajske praznike navadno cvetijo ilirske perunike, nekaj kasneje pa okrog grmovja svojo lepoto razkazujejo rožnati cvetovi jesencka. Da najdemo gorsko logarico, moramo imeti sreco, saj je ta sorodnica mocvirskega tulipana redka. Marsikatera trata posrebri, ko se soncna svetloba ujame v puhaste rese trave bodalice. Najbolj pa nas vzradosti, ko za grmom uzremo velike rdece cvetove potonik.

Rastline so hrana množici neverjetno raznolikih žuželk, od kobilic, hrošcev in gosenic, ki jih obgrizujejo, do cebel, ki z njimi živijo v sožitju. Žuželke so hrana plazilcem, predvsem kraški kušcarici, žabam in pticam. Nekatere ptice, ki so drugod že skoraj izginile zaradi spreminjanja okolja, ki ga povzroca sodobno kmetijstvo, so na Krasu še vedno pogoste.

Velika raznovrstnost življenja na Krasu je posledica njegove lege na robu sredozemskega sveta. Sredozemlje je z vrstami najbogatejši del Evrope in ena izmed vrocih tock življenjske raznovrstnosti na svetu. V tako imenovanih vrocih tockah najdemo najvec endemicnih, samosvojih rastlinskih in živalskih vrst, torej najvecji delež naravne raznovrstnosti. Raznolika geološka zgodovina sredozemskega prostora in dejstvo, da so v njem našle zatocišce mnoge vrste med hladnimi ledenimi dobami, sta vzroka za naglo evolucijo življenjskih oblik v tem prostoru. Na Krasu najdemo zahodno- in vzhodnomediteranske vrste, saj leži na meji teh dveh favnisticnih regij. Leži tudi na sticišcu sredozemskega in celinskega sveta, zato ga naseljujejo prebivalci obeh. Nekoc v preteklosti je gotovo obstajala tudi vez z vzhodnoevropskimi stepami, na kar kaže navzocnost nekaterih vrst. Mozaicno prepletanje travniških in gozdnih združb dodatno bogati prostor, saj ga naseljujejo tako travniške kot gozdne vrste. Prav trenutek, ko travnik prepustimo razvoju in s tem zarašcanju, postane najbolj gostoljuben vecini rastlin in živali.