Ne spreglejte!

Naše malo veliko morje

Čeprav majhno, je slovensko morje pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. 

Več

Jamski medvedi v Sloveniji

Razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije od 10. 2. 2011. do 22. 9. 2011.

Avtor razstave: mag. Matija Križnar

Med pleistocenskimi živalmi je bil jamski medved najpogostejši, kar je potrebno pripisati tudi njegovemu nacinu življenja. Pogosto je zahajal v jame prezimovat in kotiti mladice ter prav v jamah smo odkrili mnogo njihovih ostankov. Zacetki raziskovanja jam so prav gotovo postregli z odkrivanjem kosti jamskih medvedov, kar pricajo tudi nekateri zapisi. Med prvimi nahajališci so bili Postojnska jama, Mokriška jama in verjetno tudi Potocka zijalka.

  • Potocka zijalka je najbolj znano nahajališce kosti jamskih medvedov. Foto: mag. Matija Križnar
    Potocka zijalka je najbolj znano nahajališce kosti jamskih medvedov. Foto: mag. Matija Križnar

V casu ledene dobe (pleistocena) so jamski medvedi poseljevali velik del Evrope. Na zahodu so jih ustavili Pireneji, na severu so še prišli cez Rokavski preliv. Proti vzhodu so preckali Crno morje in naselili severne predele Grcije. V Alpah so bili izredno pogosti in so njihove ostanke našli celo v visokogorskih jamah, kot je jama Conturineshöhle z vhodom na višini 2800 metrov.

Še pred desetimi leti je veljalo, da je v pleistocenu živela le ena vrsta jamskega medveda (Ursus spelaeus). Zelo izntenzivne raziskave in izkopavanja so opravili v skoraj vseh pomembnih nahajališcih in prišli, do presenetljivih spoznanj. Genetske raziskave in temeljite raziskave kosti in zob so pokazale, da so od sredine pleistocena živele vsaj štiri vrste jamskih medvedov. Njihov skupni prednik je bil Ursus deningeri in katerega so se razvile štiri tazlicne vrste: Ursus ingressus, Ursus eremus, Ursus ladinicus in klasicni Ursus spelaeus.

V Sloveniji poznamo veliko nahajališc ostankov jamskih medvedov, toda le nekatera so bile na novo raziskana. Najpomembnejši sta Potocka zijalka in Mokriška jama, kjer so dokazali vrsto Ursus ingressus. Isto vrsto so do danes potrdili še v Križni jami pri Ložu in Divjih babah pri Cerknem. Vrsta Ursus ingressus se je pojavila že pred 500.000 leti in je v Evropo prišla šele pred 50.000 leti. Bila je veliko vecja od vseh ostalih vrst jamskega medveda in je prišla iz vzhoda, verjetno iz Azije, zato prevod imena pomeni medved prišlek.

Najstarejše slovenske ostanke jamskih medvedov vrste Ursus deningeri so našli v Herkovi jami (jama pod Herkovimi pecmi) na Koroškem. Iz Ajdovske jame pri Krškem so prvic v Sloveniji potrdili prisotnost vrste Ursus ladinicus. Med drugimi slovenskimi nahajališci pa moramo omeniti še Crni Kal, Betalov spodmol pri Postojni, Marovška zijalka, Matjaževe kamre, Mornova zijalka, Njivice pri Radecah, Otoška jama, Parska golobina pri Pivki, Roška špilja pri Divaci, Špehovka nad dolino Pake in druge. V geološki vitrini bodo predstavljeni ostanki jamskih medvedov, ki jih hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v svojih zbirkah (paleontološka zbirka in osteološka zbirka pleistocenskih živali).

  • Zoba jamskega medveda iz Mokriške jame. Foto: mag. Matija Križnar
    Zoba jamskega medveda iz Mokriške jame. Foto: mag. Matija Križnar
  • Zob jamskega medveda iz Jelovice. Foto: mag. Matija Križnar
    Zob jamskega medveda iz Jelovice. Foto: mag. Matija Križnar
  • Pleistocenski sedimenti s kostmi jamskega medveda pri Crnem Kalu. Foto: mag. Matija Križnar
    Pleistocenski sedimenti s kostmi jamskega medveda pri Crnem Kalu. Foto: mag. Matija Križnar