Ne spreglejte!

Naše malo veliko morje

Čeprav majhno, je slovensko morje pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. 

Več

Narava Slovenije: Ljubljansko barje in Iška

Prirodoslovni muzej Slovenije vljudno vabi na ogled razstave Narava Slovenije, Ljubljansko barje in Iška. Razstava bo odprta do zacetka maja 2002. Muzej je odprt vsak dan razen ponedeljka, od 10. do 18. ure, ob cetrtkih med 10. in 20. uro.

Drugi Slovenci radi dražijo Ljubljancane z mocvirniki in jim ocitajo njihovo meglo in kožico med prsti. A od velikega mocvirja, na katerem se ni dalo pridelovati hrane in so ga zato dolgo izsuševali, ni ostalo vec veliko. Nastalo je obsežno polje, ki ga Ljubljanica obcasno še vedno poplavi, njegova najvecja vrednost pa so obsežni vlažni travniki, obdani z grmicevjem in obvodnimi lokami. Na njih aprila zacvetijo nepregledne množice mocvirskih tulipanov. V izsuševalnih jarkih, napolnjenih z vodo, uspevajo vodne rastline in živali. Ljubljancani imajo sreco, da se lahko tik za zadnjimi mestnimi ulicami spoznavajo z bogato naravno raznovrstnostjo, katere vrh so razlicne mocvirne ptice, ki še vedno domujejo med travo, trsjem in vejevjem.

Ali lahko Ljubljansko barje po vec stoletjih izsuševanj, regulacij in izkorišcanja še kaj nudi ljubitelju narave, ki želi doživljati dih nebrzdane divjine, neukrocene in nepozidane z izdelki ene same izmed vec milijonov vrst živih bitij, tekmujocih za prostor na modrem planetu? Ljubiteljev mocvirja, ki žal vedno bolj postaja koruzna njiva, smetišce ali trgovsko-industrijska soseska, je še veliko. Nekateri to ljubezen združujejo s strokovnim delom naravoslovca in so za razstavo zapisali nekaj svojih misli ali prispevali svoje fotografije.

Med recicami, ki kot pritoki Ljubljanice pojijo barjansko ravnino, je nekaj posebnega Iška. Ustvarila je sotesko neverjetne lepote in ohranjene narave, v kateri lahko doživljamo gorsko okolje z gamsi in endemicnimi kranjskimi jeglici na pragu glavnega mesta.

Bodo mesojede rosike na ostankih barjanske šote tudi v prihodnje na lepljive biserne kapljice lovile svoje šesteronoge žrtve in jih prebavljale s svojimi prebavnimi sokovi? Bo ostala divjina Iškega Vintgarja nedotaknjena in nudila užitke obcudovalcem? Odgovori na ta in podobna vprašanja so odvisni od odlocitev nas vseh, ki nam je narava prepušcena na milost in nemilost. Upamo, da bo k lažjim odlocitvam pripomogla tudi razstava, ki nikakor ni popoln pregled naravne dedišcine obravnavanega obmocja a skuša prikazati najvrednejše, kar je tu še ostalo. In tega ni malo.

Na razstavi predstavljamo 111 fotografij, ki prikazujejo pokrajino, rastlinstvo in živalstvo obravnavanega obmocja. Avtorji fotografij so Andrej Gogala, Ciril Mlinar, Ivo A. Božic, Matjaž Bedjanic, Tatjana Celik, Janez Gregori, Vesna Grobelnik, Aleksandra Lešnik, Tomaž Mihelic, Alja Pirnat, Andrej Seliškar, Dare Šere, Davorin Tome, Tomi Trilar in Rudi Verovnik. Na razstavi je moc videti tudi minerale in subfosilne ostanke živali z Ljubljanskega barja. Zemljevid življenjskih prostorov na Barju je prispeval Center za kartografijo favne in flore. Razstavo spremljajo zvoki živali, ki jih je Tomi Trilar posnel na Barju. Na racunalniškem zaslonu je moc videti video posnetke ptic, ki jih je posnel Ivo Božic. Ob razstavi je izšel tudi katalog s 67 barvnimi slikami. Besedila zanj so napisali Andrej Gogala, Tomi Trilar, Ivo A. Božic, Tatjana Celik, Vesna Grobelnik, Boris Kryštufek, Ciril Mlinar, Alja Pirnat, Katja Poboljšaj, Nada Praprotnik, Andrej Seliškar, Dare Šere, Staša Tome, Rudi Verovnik, Matjaž Bedjanic in Davorin Tome.

Pripravo razstave in tisk kataloga sta financno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna obcina Ljubljana. Mineral d.d., obrat Podpec je muzeju daroval vecji kos podpeškega apnenca.