V Sloveniji živi 19 domorodnih (avtohtonih) vrst dvoživk.
Delitev v Sloveniji živecih dvoživk (povzeto po Kljucu za dolocanje vretencarjev Slovenije, Kryštufek & Janžekovic, 1999):
1.red (ordo): repate dvoživke ali repati krkoni (Caudata)
1.1.družina (familia): mocerili (Proteidae) z eno vrsto moceril ali cloveška ribica (Proteus anguinus)
1.2.družina (familia): pupki in moceradi (Salamandridae)
1.2.1.rod (genus): pupki (Triturus)
1.2.2.rod (genus): moceradi (Salamandra)
2.red (ordo): žabe (Anura)
2.1.družina (familia): rege (Hylidae)
2.2.družina (familia): urhi (Bombinatoridae; prej Discoglossidae)
2.3.družina (familia): krastace (Bufonidae)
2.4.družina (familia): cesnovke (Pelobatidae)
2.5.družina (familia): prave žabe (Ranidae)
Predniki današnjih dvoživk so ribe
Dvoživke so se razvile v devonu (paleozoik) iz rib in so prvi vretencarji, ki so se prilagodili življenju na kopnem. Fosil izumrle dvoživke iz triasa so našli tudi v Sloveniji.
Dvoživke so vretencarji
Dvoživke imajo razvite 4 okoncine. Navadno so na prvih nogah 4 prsti, na zadnjih 5. Cloveška ribica ali moceril (Proteus anguinus) ima na sprednjih nogah 3 in na zadnjih 2 prsta. Rebra so zelo kratka in ne obdajajo pljuc. Dvoživke zrak v pljuca potisnejo z usti, izmenjava plinov poteka tudi skozi kožo. Cloveška ribica še po preobrazbi ohrani podobo licinke (neotenija) in ima poleg pljuc razvite tudi zunanje škrge. Repate dvoživke imajo razvit rep, žabe, imenujemo jih tudi brezrepe dvoživke, pa repnih vretenc nimajo.
Telo dvoživk pokriva gola koža (brez lusk ali dlak), v kateri so številne sluzne žleze, da je koža stalno vlažna. V koži imajo tudi strupne žleze, s katerimi se branijo pred bakterijami, glivicami in plenilci. Strupi, ki jih izlocajo pri nas živece dvoživke, za cloveka niso strupeni, le razdražijo sluznico (oko, nos, usta, rane).
Odrasle dvoživke so plenilci
Prehranjujejo se z žuželkami, polži, pajki, deževniki… V zgornji celjusti imajo pecljate zobe, ki pa so zelo krhki, zato plen pojejo v enem kosu. Nekatere žabe imajo iztegljiv lepljiv jezik, s katerim lovijo plen. Crevo se konca s kloako (stokom), vanjo se izlivajo tudi spolne žleze in izlocki ledvic (vecinoma secna kislina). Licinke dvoživk imajo na zgornji in spodnji ustni majhne zobce. Prehranjujejo se z algami in odmrlim organskim materialom.
Dvoživke požirajo z ocmi
Dvoživke, razen mocerila, imajo zelo dobro razvit vid. Z njimi si pomagajo tudi pri požiranju, zato pri tem oci pomaknejo navzdol in zaprejo ter tako potisnejo hrano v želodec. Razvit imajo tudi voh in sluh. Brezrepe dvoživke imajo na glavi viden bobnic, repate dvoživke pa zunanjega ušesa nimajo.
Žabji ljubezenski objem
Oploditev je pri žabah zunanja, pri dvoživkah z repom pa notranja. Žabji samec se oprime samice (amplexsus), in ko ta izloca jajceca, jih samec sproti oplaja. Pri repatih dvoživkah v snubitvenem plesu samec izpusti spermatofor (želatinasta kapsula s spremo) samici v kloako, tako da oploditev poteka znotraj telesa. Samice pupkov izležejo oplojena jajca in jih posamic zavijejo v vodne rastline. Moceradi so živorodni – jajca se razvijajo v telesu samice, nato se izležejo živi mladici (živorodnost ali viviparija).
Jajca dvoživk imajo želatinast ovoj in jih odlagajo v vodo – posamic, v kepah, kepicah, vrvicah ali trakovih. Vrsto tako lahko prepoznamo tudi po obliki mresta.
Žabe se predvsem v casu parjenja oglašajo. Razlikovati žabe po njihovem regljanju se lahko naucite s pomocjo glasbene zgošcenke Slovenske žabe
Pri navadnem moceradu (Salamandra salamandra) se jajceca razvijejo v telesu do stadija licinke, ki jih samica izvali v vodi. Licinke v vodi dihajo s škrgami in se postopoma preobrazijo v odrasle dvoživke. Tudi pri planinskem moceradu (Salamandra atra) se jajceca razvijejo v telesu samice, vendar se mladici skotijo, ko je preobrazba že koncana.
Varstvo dvoživk
Dvoživke v naravi uravnavajo številcnost žuželk, polžev, pajkov, deževnikov, saj se z njimi prehranjujejo. Tisti, ki radi vrtnarijo sonaravno, so veseli krastace na svojem vrtu.
Dvoživke ogrožajo predvsem unicevanje njihovih bivališc (izsuševanje in zasipavanje mokrišc), onesnaževanje voda in uporaba kemicnih snovi (npr. pesticidov), podnebne spremembe ter prekinjanje selitvenih poti s cestami (povozi dvoživk). Ker so ogrožene, so zavarovane. Prepovedano jih je ubijati, zastrupljati, unicevati njihova bivališca (Uredba o prosto živecih živalskih vrstah, Ur. l. 46/2004; Rdeci seznam ogroženih vrst plazilcev, Ur. l. RS 82/2002).
Nedavno so strokovnjaki v Evropi in po svetu zaznali problem izumiranja dvoživk zaradi virusne bolezni, ki jo povzrocajo ranavirusi, in zaradi glivicne bolezni, ki se imenuje chytridiomikoza. Chytridiomikoza je bolezen, ki jo povzroca vrsta glive Batrachochytrium dendrobatidis iz skupine Chytridiomycota. Zaradi te glive populacije dvoživk na svetu mocno upadajo. Gliva pri odraslih dvoživkah (Anura in Caudata) napade keratinsko plast kože, pri paglavcih (Anura) ustne dele (Garner et al., 2005). Gliva je vzrok za smrt in upad populacij dvoživk v Španiji, Nemciji, Avstraliji, Novi Zelandiji, ZDA, Srednji Ameriki, Južni Ameriki (Hyatt et al., 2007), osebke s to boleznijo pa so potrdili tudi na Portugalskem, v Veliki Britaniji, Italiji in Švici (Garner et al., 2005). Ranavirusi (družina Iridoviridae, rod Ranavirus) so skupina virusov, ki okužijo ribe, dvoživke in plazilce. Najpogostejši simptom za okužbo dvoživk z ranavirusom je vecje število mrtvih osebkov v kratkem casu. Znaki okužbe so lahko rdeca koža (podkožne krvavitve), nekroza okoncin, letargicnost, ni pa nujno, da se ti znaki izrazijo. Virus povzroca visoko smrtnost med dvoživkami. Bolezen se najpogosteje razvije poleti, saj je virus najbolj virulenten pri temperaturi nad 25 °C.