Unspecified

Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je leto 2010 razglasila za mednarodno leto biodiverzitete (biotske raznovrstnosti). Celosten muzej vkljucuje dve komponenti: notranjo in zunanjo. Širši javnosti je znan predvsem zunanji muzej, ki znanje, nakopiceno v notranjem muzeju, posreduje najširši javnosti. To doseže s publicisticno dejavnostjo, z izobraževalnimi programi in razstavami. Prirodoslovni muzeji so v zadnjih stoletjih opravljali pomembno vlogo pri prenosu naravoslovnega znanja in oblikovanju pozitivnega odnosa do narave. V casu biodiverzitetne krize, ko nam grozi, da bomo v prihajajocih desetletjih izgubili vecino raznovrstnosti živega sveta na planetu, je ta vidik dejavnosti muzejev še pomembnejši, kot je bil kdaj prej. Notranji muzej je sestavljen iz zbirk in osebja, ki jih vzdržuje in proucuje. V njem potekajo dejavnosti, ki so se razvile skozi zgodovino sistematske in evolucijske biologije, njihov cilj pa je prepoznati biološko raznolikost in razumeti mehanizme, po katerih je nastala. V osredju notranjega muzeja so študijske in raziskovalne zbirke, na katerih temelji sistematska biologija. Sistematika je najstarejša biološka disciplina, utemeljil pa jo je K. Linne v zgodnji drugi polovici 18. stoletja. Kljub vsemu je biologom sistematikom v zadnji cetrtini tisocletja uspelo prepoznati manj kot desetino vrst živih bitij. Prirodoslovnim muzejem tako še dolgo ne bo zmanjkalo dela in razloga za obstoj.