Fosilen les je ostanek nekdanjih rastlin, ki so se po odmrtju dovolj hitro znašle v primernem okolju, kjer je bilo onemogoceno njihovo razpadanje; v mocvirju, blatu, mulju, pesku, vulkanskem pesku, smoli,… . Dolgotrajne, fizikalno-kemijske procese ki sledijo, z eno besedo imenujemo fosilizacija. Glede na njen potek in koncno obliko fosila, v našem primeru lesa, locimo vec nacinov fosilizacije. Po pogostosti, v primeru lesa, si sledijo:
* karbonizacija ali pooglenitev. Znacilnost tega procesa je zelo majhna prisotnost kisika ali celo njegova odsotnost. Take pogoje imenujemo anaerobni pogoji. Nastopajo na primer v mocvirjih. Rastlinski - drevesni ostanki potonejo v blato. Nanje se nakopicijo razlicni sedimenti. Ob povecanju pritiska in temperature se raslinsko tkivo - organske snovi scasoma nadomestijo z ogljikom. Rezultat takega procesa je na primer premog. Prvotna oblika rastline in njena notranja zgradba sta pri tem obicajno zelo spremenjeni ali celo uniceni.
* petrifikacija ali okamnitev; impregnacija ali prepojitev. Pri teh dveh sorodnih nacinih fosilizacije mineralne raztopine prepojijo na primer les, minerali iz okolja zapolnijo vse pore v lesu in celo nadomestijo vse organske snovi. Ob tem postane »les« trši, predvsem pa težji. Kljub temu njegova struktura in oblika rastline ostaneta nespremenjeni. Nadomestni mineral je navadno kalcit, pogosti pa so tudi kremen, pirit, limonit, … .
* inkrustacija ali prekrivanje. V tem primeru se iz raztopine izlocene mineralne snovi v obliki skorje odložijo na ostanku rastline in jo tako obvarujejo pred propadanjem. Ta skorja je obicajno iz kalcita, aragonita ali kremena in nam kot odtis ohrani predvsem površinsko strukturo rastline.
* mumifikacija in konservacija. Zelo redek nacin fosilizacije je mumifikacija ali izsušitev, saj zahteva izjemne klimatske pogoje, izjemno redka pa je tudi konservacija lesa v snoveh, kot so bitumen, zemeljski vosek, smola.