Mammals
Sesalci (Mammalia) so visoko razvit in nadvse uspešen razred vretencarjev. Razvili so se iz izumrlih plazilcev iz skupine zverozobcev (Therapsida). Le sesalcem lastne znacilnosti so:
- pri samicah razvite mlecne žleze, v katerih nastaja mleko za hranjenje mladicev,
- dlaka in
- nekatere posebnosti v zgradbi lobanje (tri slušne košcice v srednjem ušesu, spodnjo celjust tvori le ena kost; spodnja celjustnica, ki je neposredno sklenjena z ostalo lobanjo, zobje se navadno razlikujejo po obliki; heterodontno zobovje).
|
Sesalci imajo izredno razvite velike možgane, ucinkovit krvožilni sistem s štiridelnim srcem, notranjo oploditev in so živorodni (razen stokovcev, ki ležejo jajca). S fiziološkimi procesi v telesu proizvajajo toploto in vzdržujejo telesno temperaturo na stalni ravni, neodvisno od temperature okolja. To jim omogoca nocno dejavnost in življenje v najrazlicnejših okoljih. Razširjeni so na vseh celinah in v vseh oceanih ter morjih. Trenutno je poznanih cez 5480 vrst sesalcev. Ceprav vrstno niso tako bogati kot mnoge druge skupine živali, so izredno raznoliki glede velikosti, telesne zgradbe, nacina prehranjevanja, vedenja in izbire habitata. Med sesalci tako najdemo najvecje kdajkoli živece živali na našem planetu (sinji kit z dolžino cez 20 metrov in maso do 160 ton), kot tudi le malo vec kot gram in pol težke predstavnike nekaterih vrst netopirjev in rovk. Sesalci so osvojili kopno, vodno in zracno okolje. Clovek, tudi sam sesalec, jih najbolj ogroža z unicevanjem in drobljenjem habitatov, prekomernim lovom in vnosom tujerodnih vrst. Glede na Rdeci seznam ogroženih vrst (IUCN, 2009) grozi izumrtje najmanj 25% vrst sesalcev, torej je na robu preživetja vsaj vsaka cetrta vrsta.
Mlecne žleze
Sesalci so edine živali z mlecnimi žlezami. Mleko je zelo bogato s hranilnimi snovmi, saj vsebuje beljakovine, mašcobe in ogljikove hidrate. Dojenje sesalcem prinaša pomembne prednosti: mladici sesalcev po rojstvu zelo hitro rastejo in imajo vecje možnosti za preživetje, ker jim ni treba samostojno iskati hrane.
-

Mara ali pampski zajec; mladic sesa pri samici. (Foto: M. Jernejc Kodric)
Dlaka
Dlaka je kožna tvorba in kot kožuh pri vecini sesalcev na gosto prerašca kožo. Ta pridobitev sesalcem prinaša dolocene prednosti: kožuh upocasnuje izmenjavo toplote z okolico, šciti telo pred mocnimi soncnimi žarki in odrgninami, pri vodnih sesalcih je nepremocljiv in jih ohranja suhe, rabi za sporazumevanje (npr. naježena dlaka), z varovalno barvo ali barvnimi vzorci omogoca prikrivanje, pomaga jim pri obrambi pred plenilci (bodice), specializirane dlake ali vibrise pa imajo cutilno vlogo.
-

Medvedov kožuh ucinkovito zadržuje telesno toploto. Navadno je v rjavih odtenkih, lahko pa je tudi rumenkast ali skoraj crn. Daljša in resasta dlaka prekriva gosto in mehko podlanko. (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Jež ima hrbtno stran telesa porašceno z bodicami, trebušno pa z dolgo šcetinasto dlako. Bodice so preobražene dlake, z njimi se žival brani pred plenilci. (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Vidrin kožuh: gosto in nepremocljivo podlanko prekriva daljša rjavkasta dlaka, ki je na trebušni strani svetlejša. (Foto: M. Jernejc Kodric)
Lobanja
Lobanja lisice (Vulpes vulpes). Zobovje sesalcev je izoblikovano v štiri osnovne tipe: sekalce (1), podocnike (2), predmeljake (3) in meljake (4). Zadnja dva tipa zob skupno imenujemo kocniki. Spodnjo celjust tvori le ena kost (spodnja celjustnica), ki je neposredno sklenjena z ostalo lobanjo.
-

Foto: C. Mlinar Cic
Kopno, vodno in zracno okolje
Kopenski sesalci prebivajo v najrazlicnejših habitatih: na odprtih travnatih obmocjih, v skalnatem svetu, pušcavah, gosti podrasti, drevesnih krošnjah, rovih pod zemljo, v tleh si izkopljejo le zatocišca itd.
-

Vodni sesalci imajo hidrodinamicno oblikovano telo. Kit grbavec (Megaptera novaeangliae) pred slovensko obalo. (Foto: T. Genov / Morigenos)
-

Sposobnost aktivnega letenja so med sesalci razvili le netopirji. (Foto: I. Božic)
-

Navadna veverica (Sciurus vulgaris) vecino casa preživi na drevju, kjer si zgradi tudi gnezdo. Na tleh se giblje z dolgimi skoki. (Foto: D. Šere)
-

Alpski svizec (Marmota marmota) živi na gorskih pašnikih, kjer si izkoplje podzemna bivališca. V njih svizci prezimujejo, prenocujejo in se vanje zatekajo ob nevarnosti. (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Vhod v rov. (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Podlesek (Muscardinus avellanarius) se najbolje pocuti v grmovni podrasti. (Foto: I. Božic)
-

Pižmovka (Ondatra zibethicus) prebiva ob pocasi tekocih in stojecih nižinskih vodah. Izvrstno plava in se potaplja. (Foto: I. Božic)
-

Siva podgana (Rattus norvegicus) je vecinoma vezana na bivališca cloveka (sinantropna vrsta). V mestih in naseljih prebiva v zgradbah, kanalizaciji, skladišcih, na smetišcih itd. (Foto: M. Jernejc Kodric)
Zgodovinska predstavitev
Prirodoslovni muzej Slovenije izhaja neposredno iz leta 1821 ustanovljenega Kranjskega deželnega muzeja, kjer je kot prvi kustos služboval Henrik Freyer (v letih 1832 – 1853). Na našem ozemlju je prvi sistematicno zbiral vretencarje, zbirka pa mu je bila osnova za pripravo Favne na Kranjskem živecih sesalcev, pticev, plazilcev in rib (Ljubljana 1842), ki je temeljno delo za poznavanje naših vretencarjev. Navedel je 50 vrst sesalcev (»dojivne shivali«), pri nekaterih od njih je navedel podatke o habitatu ali celo konkretna nahajališca. Freyer je živali prepariral kot dermoplasticne preparate, namenjene razstavljanju. Od Freyerjeve zbirke sesalcev sta se do danes ohranila le dva dermoplasticna preparata avtohtonega risa, ki pa sta brez ustrezne dokumentacije. Poleg razstavnih zbirk sesalcev so se v drugi polovici 19. stoletja po svetu zacele pojavljati tudi študijske zbirke sesalcev. V teh zbirkah sta od posameznega osebka shranjeni predvsem lobanja in koža, namenjene pa so znanstvenemu preucevanju gradiva in so nenadomestljiv referencni vir. Pri nas takrat do ustanavljanja študijskih zbirk ni prišlo in je na podrocju zbiranja in preucevanja sesalcev za dolgo casa zavladalo mrtvilo. V obdobju med svetovnima vojnama so na slovenskem ozemlju zbirali sesalce vecinoma tuji naravoslovci, redki domaci pa so material pošiljali muzejem v tujini. Prirodoslovni muzej Slovenije v svoji študijski zbirki sesalcev hrani nekaj lobanj divjadi, ki jih je takrat zbiral S. Bevk. V muzeju sta se v povojnem obdobju s preucevanjem sesalcev zacasno ukvarjala S. Brelih in J. Gregori. (Povzeto po: Sesalci Slovenije, B. Kryštufek, 1991). Leta 1978 je z intenzivnim terenskim zbiranjem sesalcev pricel B. Kryštufek. Plod njegovega zbiranja in sodelovanja muzejskih sodelavcev ter zoologov iz Slovenije in držav na ozemlju bivše Jugoslavije, je bogata študijska zbirka sesalcev. Zbirka vkljucuje tudi material, ki je bil zbran pred letom 1978, od katerega najstarejši primerki datirajo v zacetek 20. stoletja. Na osnovi preucevanja in dela v zbirki je med drugim izšla tudi knjiga B. Kryštufka Sesalci Slovenije (1991), deloma pa je na osnovi študijske zbirke nastal Kljuc za dolocanje vretencarjev Slovenije (Kryštufek in Janžekovic, 1999). To kaže na pomen zbirke za temeljne naravoslovne raziskave slovenskega ozemlja. S pomocjo gradiva iz študijske zbirke sesalcev PMS so nastale številne diplomske in magistrske naloge, objave v domacih in tujih strokovnih revijah, material iz zbirke se je uporabljal tudi pri projektu vzpostavitve omrežij Natura 2000. V zadnjih nekaj letih se zbirka intenzivno ureja glede na taksonomsko pripadnost in geografsko obmocje, katalogizira se tudi digitalno, gradivo za zbirko muzej pridobiva tudi zaradi sprejete zakonodaje o ogroženih živalskih vrstah.
Zanimivosti iz študijske zbirke sesalcev
V zadnjih desetletjih se je zaradi hitrega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst ter unicevanja njihovega življenjskega okolja pomen študijskih zbirk še povecal. Študijske zbirke po svetu tako hranijo mnogo preparatov danes že izumrlih ali pa ogroženih vrst, ki so žal zadnji dokazi o obstoju vrste in hkrati ves material, ki je na voljo za raziskovanje. Pravilno prepariranje in ohranjanje teh primerkov je zato izjemnega pomena.
Tudi v naši študijski zbirki hranimo nekaj ogroženih in redkih vrst sesalcev:
Ris je ena izmed najbolj ogroženih živalskih vrst pri nas, saj je trenutno na pragu ponovnega izumrtja (v Sloveniji je bil iztrebljen v 19. stoletju, leta 1973 pa ga je Lovska zveza Slovenije ponovno naselila k nam). Najverjetnejša vzroka za drasticno upadanje populacije sta parjenje v sorodstvu (celotna populacija izvira iz majhnega števila ponovno naseljenih živali) in nezakoniti lov, svoje pa verjetno doda še unicevanje njegovega življenjskega prostora, pomanjkanje plena itd.
-

V študijski zbirki hranimo le eno lobanjo risa (Bela krajina, 1985). (Foto: C. Mlinar Cic)
-

Lobanja dinarske voluharice (Dinaromys bogdanovi); gledano s hrbtne in bocne strani. (Foto: T. Klenovšek)
Dinarska voluharica (Dinaromys bogdanovi) je redka in ogrožena vrsta glodavcev. Je endemicna za zahodni del Balkanskega polotoka in v procesu izumiranja. Vrsta je v naravoslovnih muzejih v tujini zelo redko zastopana; Prirodoslovni muzej Slovenije hrani vec študijskega materiala te vrste kot vsi drugi muzeji skupaj. Na nekaterih nahajališcih, s katerih imamo v zbirki shranjen material, je vrsta v zadnjih desetletjih izumrla.
Bober (Castor fiber) je bil na slovenskem ozemlju iztrebljen v 17. – 18. stoletju. Kot posledica naselitev na Hrvaškem se je po naravni poti naselil v Sloveniji. Tako od leta 1998 dalje spet živi pri nas. V študijski zbirki hranimo nekaj lobanj kot tudi celotnih okostij bobrov.
-

Lobanja bobra, najdena leta 2005 v pritoku Sotle pri Podcetrtku (levo) in lobanja bobra, povoženega 2006 v Dobruški vasi (desno). (Foto: C. Mlinar Cic)
-

Lobanja vidre (Lutra lutra). (Foto: C. Mlinar Cic)
Danes pri nas precej redko, v preteklosti pa pogosto in splošno razširjeno vidro (Lutra lutra) je neusmiljeno preganjal clovek, mocan vpliv na upadanje njene populacije je imelo tudi onesnaževanje voda.
Veliki hrcek (Cricetus cricetus) je zaradi sprememb v okolju v srednji in zahodni Evropi že zelo ogrožen. Pri nas je razširjen le v okolici Središca ob Dravi. V študijski zbirki sta shranjena dva primerka iz Slovenije.
-

Lobanja velikega hrcka (Cricetus cricetus). (Foto: C. Mlinar Cic)
-

Preparirana koža in lobanja tipskega primerka podvrste ilirske voluharice (Microtus liechtensteini petrovi). (Foto: M. Jernejc Kodric)
Veliko znanstveno vrednost v študijskih zbirkah imajo tipski primerki. To so primerki, na osnovi katerih so opisani in poimenovani taksoni, npr. nove vrste in podvrste. So torej dokument taksona in se uporabljajo kot referencni material za determinacijo.
V študijski zbirki hranimo tudi nekaj belicnih ali albino primerkov sesalcev. Albinizem je dedno pomanjkanje pigmenta v koži, dlaki in oceh.
-

Belicni krt. (Foto: C. Mlinar Cic)
-

Lobanja tigra (Panthera tigris) iz Bengalije. (Foto: M. Jernejc Kodric)
Primerki neevropskih vrst velikih sesalcev so v zbirki le maloštevilni.
Sesalci Slovenije
Naše sesalce taksonomsko uvršcamo v osem lahko prepoznavnih redov (Wilson & Reeder, 2005): pravi ježi in podganji ježi (Erinaceomorpha), rovke, krti in ploskorili (Soricomorpha), netopirji (Chiroptera), zajci in žvižgaci (Lagomorpha), glodavci (Rodentia), kiti (Catacea), zveri (Carnivora) in sodoprsti kopitarji ali parkljarji (Artiodactyla). Redove delimo na nižje sistematske kategorije, družine, le te pa naprej na rodove in vrste. Za število slednjih pri nas so navedbe od približno 85 (Živalstvo Slovenije, 2003) do 93 (Kljuc za dolocanje vretencarjev Slovenije, 1999). Nekatere vrste namrec zaidejo k nam izjemno redko (npr. vecina kitov), ali pa so bile opažene le po enkrat (npr. rakunasti pes: verjetno kot posledica clovekovega vnosa), dolocene vrste pa v prosti naravi razvijejo samo zacasne populacije (npr. pobegi iz umetne reje).
Publikacija sesalci slovenije.
Predstavniki naših redov sesalcev
-

Navadni krt (Talpa europaea). (Foto: B. Kryštufek)
-

Beloprsi jež (Erinaceus roumanicus). (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Mali netopir (Pipistrellus pipistrellus). (Foto: J. Gregori)
-

Podlesek (Muscardinus avellanarius). (Foto: I. Božic)
-

Poljski zajec (Lepus europaeus). (Foto: D. Šere)
-

Kit grbavec (Megaptera novaeangliae) je pri nas izjemen gost. Edini dokumentiran primer pojavljanja te vrste v slovenskem morju je iz l. 2009. (Foto: Tilen Genov / Morigenos)
-

Velika podlasica ali hermelin (Mustela nivalis). (Foto: I. Božic)
-

Srnjak (Capreolus capreolus). (Foto: D. Šere)
Za prepoznavanje sesalcev je poleg zunanjih telesnih znacilnosti zelo pomembna lobanja z zobovjem, saj ima veliko število diagnosticnih znakov. Razlike v zobovju nam poleg sistematskega uvršcanja pomagajo tudi pri ugotavljanju nacina prehranjevanja živali. Tako imajo rastlinojedi meljake s široko površino za mletje rastlinske hrane, mesojedi z ostrimi grebeni za trganje mesa, žužkojedi pa s konicastimi, ostrimi grbicami, s katerimi lahko predrejo hitinski oklep žuželk.
Lobanje predstavnikov naših redov sesalcev: velikosti niso v sorazmerju, navedene dolžine lobanj (DL) so povzete po Kljucu za dolocanje vretencarjev Slovenije (Kryštufek in Janžekovic, 1999):
-

Navadni krt (Talpa europaea), DL: 31,9 - 36,4 mm. (Foto: Ciril Mlinar Cic)
-

Beloprsi jež (Erinaceus roumanicus), DL: 54,6 - 60,7 mm. (Foto: Ciril Mlinar Cic)
-

Navadni mracnik (Nyctalus noctula), DL: 17,9 – 19,1 mm. (Foto: Ciril Mlinar Cic)
-

Snežna voluharica (Chionomys nivalis), DL: 27,3 – 30,7 mm. (Foto: Ciril Mlinar Cic)
-

Poljski zajec (Lepus europaeus), DL: 85 - 92,1 mm. (Foto: Ciril Mlinar Cic)
-

Velika pliskavka (Tursiops truncatus), DL: 50 - 58 cm. (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Lisica (Vulpes vulpes), DL: 122,5 - 148,3 mm. (Foto: Ciril Mlinar Cic)
-

Srnjak (Capreolus capreolus), DL: 176,5 - 200,5 mm. (Foto: Ciril Mlinar Cic)
Oglašanje sesalcev
Ruk ali paritveno obdobje jelenov se pri nas zacne septembra. Samci v ruku tekmujejo za košute in se znacilno oglašajo, rukajo. Jelen z dalec slišnim rukanjem oznacuje svoj paritveni teritorij, razglaša svoj družbeni položaj in privablja samice.
Clani volcjega krdela se sporazumevajo z vonjavnimi sporocili, obrazno mimiko, telesno držo in tudi z oglašanjem. Vsem dobro znano volcje tuljenje ima vec pomenov. S tuljenjem oznanjajo lastništvo nad teritorijem, vzdržujejo medsebojni stik kadar so razkropljeni, ali pa se sklicejo pred ali po skupnem lovu. Tuljenje volkov se lahko sliši tudi do 10 km dalec.
Visokofrekvencni eholokacijski klici netopirjev segajo izven slušnega obmocja cloveka. Poslušamo jih lahko s pomocjo posebne elektronske naprave, imenovane ultrazvocni detektor. Tako lahko ugotovimo navzocnost in vrsto netopirja, saj se eholokacijski klici med vrstami razlikujejo. Na zvocnem posnetku so predvajani eholokacijski klici malega netopirja (Pipistrellus pipistrellus), ki se približuje svojemu plenu. Za cim natancnejšo dolocitev lokacije plena se število oddanih klicev v zadnjih trenutkih lova mocno poveca, skrajša pa se trajanje posameznega klica.
Rukajoci jelen - (Zvocni posnetek: T. Trilar)
Volk - (Zvocni posnetek: U.S. Fish and Wildlife Service)
Mali netopir - (Zvocni posnetek: T. Trilar)
-

Rukajoci jelen. (Foto: I. Božic)
-

Volk (Canis lupus). (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Eholokacija. (Risba: J. Mikuletic)
-

Mali netopir (Pipistrellus pipistrellus). (Foto: Janez Gregori)
Avtohtoni balkanski ris
Evrazijski ris (Lynx lynx) je srednje velika macka, eden od štirih vrst rodu Lynx. Poseljujuje obsežna obmocja Evrazije, vendar je njegov življenjski prostor v Evropi razdrobljen.
Pri risu zoologi razlikujejo vec podvrst (geografskih ras). Balkanska podvrsta (Lynx lynx balcanicus) je maloštevilcna in ogrožena. Razvila se je tekom poledenitev v osami balaknskega ledenodobnega zatocišca.
Po merilih rdece knjige Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN)
- evrazijski ris globalno ni ogrožena vrsta (IUCN kategorija LC)
- na nivoju Evrope je ris potencialno ogrožena vrsta (IUCN kategorija NT)
- na obmocju Sredozemlja je navadni ris ogrožena vrsta (IUCN kategorija EN).
|
Balkanski ris je poseben po manjši rasti in po genetskem zapisu.
Najtemeljitejši pregled balkanskega risa je objavil dr. Ðorde Miric, pokojni kustos zbirke sesalcev v Prirodoslovnem muzeju Beograd. Foto: arhiv Prirodoslovnega muzeja Beograd
-

Razširjenost evrazijskega risa
-

Foto: Macedonian Ecological Society – Balkan Lynx Recovery Programme
Slovenci o balkanskem risu
Slovenci smo v preteklosti pisali o avtohtonem balkanskem risu, nekaj pomembnih del pa je nastalo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Henrik Freyer (1802-1866), prvi kustos Kranjskega deželnega muzeja (danes Prirodopisni muzej Slovenije), je zbral material za favno vretencarjev tedanje Kranjske, ki ga je objavil 1842. V tem delu je risa navedel za Dolenjsko.
-

Langusov portret Henrika Freyerja, Narodni muzej Slovenije. Foto: C. Mlinar
-
Fran Kos (1885-1956) je delal kot kustos in kasneje kot direktor tedanjega Prirodopisnega oddelka muzeja. Njegovo delo »Ris na ozemlju etnografske Slovenije« (1929) je najtemeljitejša študija izumiranja živalske vrste na Slovenskem. Iz nje so crpali si kasnejši raziskovalci avtohtonega risa v jugovzhodni Evropi. Kos je tudi rekonstruiral najverjetnejši izvor dveh muzejskih primerkov risa.
-

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Kos
-
Fran Erjavec (1834-1887), znameniti slovenski naravoslovec, je še leta 1869 zapisal, da je ris stalna zver notranjskih gozdov. Kljub temu so trije risi, ubiti »v zimi na leto 1855.« v borovniških gozdovih, ki jih je Erjavec sam videl, zadnje nedvoumno pricevanje o tej vrsti v Sloveniji.
-

Foto: arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije
-
V Kraljevini Jugoslaviji so si mnogi Slovenci našli možnosti preživetja v južnih obmocjih države, ali pa so bili tja premešceni iz razlicnih razlogov. Nekateri so bili lovci in po duši naravoslovci. Zapustili so nam izjemno pomembno pricevanje o lovni divjadi v tedanji Vardarski banovini, ki je obsegala vso današnjo Makedonijo s sosednjimi deli Kosova in južne Srbije. Eden njih je bil Tone Kappus
Primorski Slovenec in Tigrovec Tone Cernac (1905-1984) je z družino pobegnil iz fašisticne Italije in kot logar služboval v Kacaniku na severnih pobocjih Šar planine. Kot dober lovec je domacinom pomagal varovati ovce pred volkovi. Dne 21.9.1940 je na takšni dolžnosti ustrelil risa, za katerega je v mraku sicer mislil, da je volk. Ob izbruhu vojne se je Tone Cernac peš vrnil v Slovenijo in se na Travni gori prikljucil Ribniški partizanski ceti.
-

Dom družine Cernac pod vrhovi Šar planine tik pred 2. Svetovno vojno. Foto: arhiv J. Cernaca
-

Lobanja balkanskega risa, uplenjenega leta 1940 pri Kacaniku v tedanji Vardarski banovini. Ob razstavi je mag. Janez Cernac eksponat podaril Prirodoslovnemu muzeju Slovenije.
Balkanski ris v naravoslovnih muzejih
Balkanskega risa je na vecjem obmocju njegove nekdanje razširjenosti iztrebil clovek v 19. stoletju. Danes je v naravi maloštevilcen in omejen na majhno obmocje.
Zaradi redkosti v naravi, je balkanski ris redek tudi v naravoslovnih muzejih. Vecina muzejskih primerkov izvira iz današnjega obmocja razširjenosti, zbrana pa je bila v prejšnjem stoletju.
Muzejska preparata avtohtonega balkanskega risa iz prve polovice 19. stoletja potrebujeta restavratorske posege. Za zacetek smo preiskali njuno notranjost z rentgenskimi žarki. Presenetilo nas je, da je lobanja vgrajena v oba preparata, manjši primerek pa ima celo ohranjene vse dolge kosti okoncin. Kostno tkivo je izvrsten vir "starinske" DNK, ki nam bo lahko odgovorila na pomembno vprašanje o identiteti risov, ki smo jih na Slovenskem iztrebili v drugi polovici 19. stoletja.
-

Foto: C. Mlinar
-

Foto: C. Mlinar
-

Rentgenski posnetek: M. Vengušt, Foto: C. Mlinar
-

Muzej naravoslovnih znanosti, Berlin, vir: Ð. Miric (The Lynx populations of the Balkan peninsula, 1981)
-

Prirodoslovni muzej Beograd, foto: M. Paunovic
-

Muzej Kosova, Priština, vir: Ð. Miric (The Lynx populations of the Balkan peninsula, 1981)
-

Muzej naravoslovnih znanosti, Tirana, foto: F. Bego
-

Prirodoslovni muzej Makedonije, Skopje, foto: S. Petkovski
-

Nacionalni naravoslovni muzej, Sofija (vecina materiala unicena v 2. svetovni vojni) , vir: Ð. Miric (Razprostranjenje risa na Balkanskom poluostrvu u istorijsko vreme i danas, 1974)
Balkanski ris v naravi
Balkanski ris je preživel samo v odrocnih gorskih obmocjih na meji med Makedonijo in Albanijo, in v sosednjih obmocij Albanije, Kosova in Crne Gore. Celotna populacija je ocenjena na približno 100 živali, kar je premalo za dolgorocno preživetje.
Leta 2006 sta Makedonija in Albanija pristopili k dvostranskemu sodelovanju pri ohranjanju balkanskega risa. V tem letu se izteka 2. faza projekta. Sodelavci projekta so s fotografskimi pastmi prvic v zgodovini posneli balkanskega risa v naravi. Priceli so tudi s telemetricnim spremljanjem živali in razvojem ohranitvene strategije.
Karpatski ris na Balkanu
Lovska zveza Slovenije je 3. marca 1973 izvedla projekt ponovne naselitve risa v Slovenijo. Pobudnik in placnik je bil švicarski državljan Karl Weber, projekt pa je strokovno vodil Janez Cop, univ. dipl. biol. Na Kocevskem Rogu so izpustili tri samce in tri samice. Naselitev je bila izjemno uspešna, risi pa so se po Dinaridih razširili vse do Crne Gore.
-

Preden so rise izpustili v naravo, so jih nekaj casa držali zaprte v karanteni. Foto: J. Gregori
-

Karel Weber, pobudnik ponovne naselitve risov v Sloveniji (vir: Lovec, LXXIX. letnik, št. 4/1996.)
-

Janez Cop, strokovni vodja naselitve risov na Kocevsko, ob kletki z risom (vir: Lovec, LXXIX. letnik, št. 4/1996.)
Veliko let po naselitvi se je pokazalo, da so si bili naseljeni risi med seboj v sorodu, tako da so njihovi potomci obremenjeni z osiromašeno genetsko raznovrstnostjo. To naj bi bil vzrok za njihovo (ponovno) ogroženost v Sloveniji.
-

Ris le še korak do vnovicnega izumrtja. Edina možnost za preživetje populacije je hiter uvoz risov iz tujine http://www.dnevnik.si/slovenija/lokalno/osrednja-slovenija/ris-le-se-korak-do-vnovicnega-izumrtja-
Danes vemo, da sta se karpatski in balkanski ris vec stotisoc let razvijala samostojno, zaradi cesar ju uvršcamo v razlicni podvrsti. Ko bosta v Crni Gori prišla v stik, bo med njima najverjetneje prihajalo do križanja. Ponovila se bo zgodba, kakršno poznamo npr. pri soški in potocni postrvi. Edinstvenemu genskemu zapisu balkanskega risa bo grozilo unicenje. Je karpatski ris v Sloveniji alohtona invazivna podvrsta?
Tam, kjer je v jugovzhodni Evropi še pred nekaj stoletji živel balkanski ris, je danes prisoten (naseljeni) karpatski ris. Kakšna bo slika cez nekaj desetletij?
Od avtohtonih balkanskih risov iz Bosne in Slovenije so se ohranile tri lobanje (Muzej naravoslovnih znanosti v Berlinu) in dva dermoplasticna preparata v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Njihov življenjski prostor je zasedel naseljeni karpatski ris.
Zahvale in kolofon
Zahvale
Prirodoslovni muzej Slovenije se zahvaljuje posameznikom, društvom in ustanovam, ki so posredovali informacijo in fotografije za pricujoco razstavo:
mag. Dime Melovski in ostali clani projekta Balkan Lynx Recovery Programme, ki deluje v okviru nevladne organizacije Macedonian Ecological Society, so prispevali posnetke balkanskega risa iz naravnega okolja in informacijo o projektu;
ostale fotografije so prispevali:
dr. Ferdinand Bego iz Muzeja naravoslovnih znanosti v Tirani,
mag. Janez Cernac, Kocevje,
mag. Milan Paunovic iz Prirodoslovnega muzeja Beograd,
dr. Svetozar Petkovski in dr. Vesna Sidorovska iz Prirodoslovnega muzeja Makedonije, Skopje,
Janez Gregori in Ciril Mlinar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije;
uredništvo revije Lovec je dovolilo uporabo fotografij naselitve risov v Slovenijo;
ozadje panojev je prirejeno po sliki mag. Janeza Cernaca (»Risove stopinje v snegu«; akril na platnu);
prof. dr. Bojan Zorko, doc. dr. Modest Vengušt in Fahrudin Botonjic z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani so opravili rentgensko slikanje dermoplasticnih preparatov;
razstavo dveh eksponatov sta omogocila:
dr. Romana Erhatic Širnik iz Tehniškega muzeja Slovenije (dermoplasticni preparat karpatskega risa)
mag. Matija Križnar s Kustodiata za geologijo Prirodoslovnega muzeja (spodnja celjustnica barjanskega risa)
Ob otvoritvi razstave je mag. Janez Cernac poklonil Prirodoslovnemu muzeju Slovenije razstavljeno lobanjo avtohtonega balkanskega risa s Šar planine. Za to pomembno obogatitev muzejske zbirke sesalcev se mu posebej zahvaljujemo.
Kolofon razstave
Avtorja razstave: prof. dr. Boris Kryštufek, Mojca Jernejc Kodric
Avtorji fotografij: prof. dr. Ferdinand Bego, arhiv mag. Janeza Cernaca, Janez Gregori, Macedonian Ecological Socity / Balkan Lynx Recovery Programme, Ciril Mlinar, mag. Milan Paunovic, dr. Svetozar Petkovski, dr. Vesna Sidorovska
Priprava kartografskih osnov: Peter Glasnovic
Oblikovanje: Mia Sivec
Tisk: Mojmir Štangelj
Izvedba: Tehnicna služba Prirodoslovnega muzeja Slovenije
Šakali v Sloveniji
Obmocje razširjenosti šakala se je v casu širilo in krcilo. Kolikor lahko sodimo po zgodovinskih dokumentih, je bil v zadnjih stoletjih najbrž stalno prisoten v ozkem obalnem pasu Balkanskega polotoka, kamor ga je potisnil veliko bolj razširjeni volk. V 20. stoletju se je postopno širil iz južne in srednje Dalmacije v severno Dalmacijo, v zacetku 80-ih let pa se je pricel stalno pojavljati v Istri. Ta širitveni val, ki je dosegel tudi Italijo in srednjo Evropo (Avstrija, Nemcija, Ceška, Slovaška), se je kasneje umiril. Nekako v tem casu so se šakali zaceli širiti tudi v vzhodnem delu Balkanskega polotoka (Bolgarija, vzhodna Srbija) in v Panonski nižini, kjer danes živi vecina evropskih šakalov.
Prvi klateški šakali so prišli v Slovenijo že leta 1953, verjetno kot spremljevalci nomadskih pastirjev, ki so v sušnem letu 1952 k nam prignali veliko credo ovac iz Makedonije. Ko so ovce razprodali, so se šakali raztepli naokrog in prišli celo do Kobarida. V zadnjih 20-30 letih so se sporadicno pojavljali v raznih obmocjih države, v zahodni in osrednji Sloveniji pa so danes že stalna vrsta, ki se tudi razmnožuje.
-

Dermoplasticni preparat šakala, uplenjenega januarja 2010 na Hrvaškem. Koža je bila pri poskusu vnosa v Slovenijo zasežena zaradi kršitve Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živecimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). (Foto: C. Mlinar Cic)
-

Pojavljanje šakala (Canis aureus) v Sloveniji v zadnjega pol stoletja. ( ? – dvomljiv podatek, Vir: Sesalci Slovenije, 1999; z dopolnili po razlicnih virih)
-

Lobanja mlade samice, ki je bila avgusta 2010 povožena na Ljubljanskem barju, med Podpecjo in Notranjimi Goricami. (Foto: C. Mlinar Cic)
O šakalih
Navadni šakal je srednje velik predstavnik družine psov. Po zunanjem videzu je podoben volku, le da je manjši. Hrbet in rep sta rdeckastorjava z rumenimi odtenki, mocno pa pridejo do izraza tudi posamezne crne dlake. Trebuh je umazano bel. Obarvanost se spreminja tudi glede na starost in letni cas. Tehtajo do 16,5 kg, samci pa so za približno desetino težji od samic.
Šakali so prilagodljive živali, ki izrabljajo raznolike prehranske vire v najrazlicnejših življenjskih okoljih. Naseljujejo savane, polpušcave, stepe, gozdove, mangrove, mocvirja, makijo ter poljedelske in polurbane predele. Obsežno obmocje razširjenosti zlatega šakala sega od severne in vzhodne Afrike ter jugovzhodne Evrope, Arabskega polotoka in Bližnjega Vzhoda, prek južne Azije vse do Tajske in Burme.
V prehranjevanju je šakal oportunist. V Evropi živi predvsem na racun mrhovine in klavnicnih odpadkov domacih živali. Ceprav je tudi rastlinsko hrano in lovi manjše vretencarje (glodavce, žabe ipd.) ter žuželke, pa vse to tvori le majhen del prehrane.
Šakali navadno živijo v parih ali pa v družinskih skupnostih (družinah), ki jih tvorijo odrasla samec in samica ter njuni mladici razlicnih generacij. Kjer je hrane v obilju (npr. na smetišcih blizu naselij), se lahko šakali družijo v vecja krdela, ki štejejo do 20 osebkov. Med clani družine se vzpostavijo mocne vezi, samica in samec živita v dolgotrajnem partnerstvu. Skupaj vzrejata mladice, oznacujeta in branita teritorij, pogosto pa tudi skupaj išceta hrano in lovita plen. Ceprav mladici spolno dozorijo pri enajstih mesecih, pogosto ostanejo do starosti dveh let s starši kot pomocniki.
-

»Portret šakala«: podobno kot pri vecini psov družine psov, so tudi za šakale znacilni pokoncni uhlji in konicast gobcek. (Foto: J. Lanszki)
-

Obmocje razširjenosti navadnega šakala. (Vir: IUCN 2010. IUCN Red List of Threatened Species. Version 2010.4. www.iucnredlist.org)
-

V Evropi šakal v glavnem preživi na racun mrhovine in klavnicnih odpadkov. Na sliki je vsebina želodca z ostanki zaklane svinje. (Foto: D. Cirovic)
-

Šakali si pogosto izkopljejo lastni brlog. Lahko zasedejo tudi opušcen brlog kake druge živali, ali pa se skrivajo v skalnih razpokah in votlinah. (Foto: J. Lanszki)
-

V varnem zavetju brloga samica enkrat letno povrže od 2 do 10 mladicev. (Foto: J. Lanszki)
Življenjski prostor šakala v Sloveniji
-

Ljubljansko barje. (Foto: D. Šere)
-

Slovenska Istra. V Secoveljskih solinah je bilo v letu 1985 zabeleženo kotenje mladicev.
Bobri so se vrnili v Slovenijo
-

Slika bobra, uplenjenega 1643 pri Vurberku in domnevno zadnjega svoje
-

Dermolastika samice bobra, ki so jo našli poginulo v Dvoru pri Žužemberku marca 2008. Foto: Ciril Mlinar Cic
Bober spreminja okolje
-

Podrto drevo ob Radulji; sled bobrove dejavnosti. Foto: A. Kryštufek
-

Bobrov jez na rokavu Mure. Foto: R. Göncz
-

Bobrov jez na rokavu Mure. Foto: R. Göncz
-

Na obglodanem deblu so lepo vidni sledovi spodnjih glodacev (sekalcev). Foto: M. Jernejc Kodric
-

Kanal, ki ga je bober izkopal na Muri. Foto: A. Kryštufek
-

V Sloveniji bober vecinoma podira tanke vrbe. Foto: A. Kryštufek
Bobru podobni glodavci
Po videzu sta bobru podobni še dve, vodnemu okolju dobro prilagojeni vrsti glodavcev, nutrija in pižmovka. Ljudje ju pogosto zamenjujejo z bobrom, prepoznavanje je težje predvsem pri plavanju. Se pa od bobra že na prvi pogled razlikujeta po telesni velikosti in obliki repa. Pižmovka (Ondatra zibethicus) je precej manjša in lažja kot bober, tehta najvec do 1,5 kilograma, trup z glavo meri do 350 mm. Med prsti zadnjih nog nima plavalne kožice, stopala ima obrasla s plavalnimi šcetinami. Nutrija (Myocastor coypus) tehta do 10 kilogramov, v dolžino pa meri do 635 mm. Za razliko od bobra, ki ima plavalno kožico razprto med vsemi petimi prsti zadnjih nog, je nutrija med palcem in kazalcem nima. Ima v prerezu ovalen rep medtem ko je pri pižmovki bocno, pri bobru pa hrbtno – trebušno splošcen.
Nutrija izvira iz Južne, pižmovka pa iz Severne Amerike, obe vrsti pa je clovek zaradi kakovostnega krzna zanesel v Evropo. V preteklosti so na farmah gojili nutrije tudi pri nas. Vzrejali so vec barvnih razlickov nutrij, med drugim belicne. Iz ujetništva pobegle živali so ponekod osnovale prosto živece populacije.
-

Nutrije so dokaj pogoste na Ljubljanskem barju in ob naši obali. Foto: I. A. Božic
-

Nutrija na Ljubljanskem barju. Foto: D. Šere
-

Tudi pižmovka izvrstno plava in se potaplja. Prebiva ob vodah v nižinskem svetu. Foto: I. A. Božic
-

Primerjava med (a) bobrom, (b) nutrijo in (c) pižmovko. Živali so narisane v sorazmerju. Prerezi repov (crno) niso v sorazmerju. Vir: Lovec, LXXXII. letnik, št. 9/1999; uporabljeno z dovoljenjem.
Bobrova vrnitev v Slovenijo
- V zgodovinskem casu je bil bober v Sloveniji splošno razširjen.
- Clovek ga je v 17. – 18. stoletju iztrebil.
- Leta 1992 je M. Jež (Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine Maribor) sprožil pobudo za ponovno naselitev bobra v Slovenijo,
vendar zaradi pomanjkanja sredstev ni zaživela.
- V letih 1996 do 1998 je Gozdarska fakulteta Univerze v Zagrebu v hrvaško Posavino naselila 85 bobrov, odlovljenih na Bavarskem.
- Kot posledica naselitev na Hrvaškem, se je leta 1998 bober po naravni poti naselil v Slovenijo.
- Pri nas se je najprej pojavil na Krki in Radulji in je na tem obmocju od leta 1998 naprej stalno prisoten. V letu 2002 se je naselil na Doblicici
v Beli Krajini, pozimi 2003/2004 pa na zgornji Krki. V zadnjih letih se je pojavil še na Muri in Sotli (2005) ter na Dravi (2006).
- V Sloveniji je bober v zacetni fazi kolonizacije. Pri nas živeci bobri predstavljajo obrobje hrvaške populacije.
|
-

Zgodovinska prisotnost bobra v Sloveniji, kot je razvidno iz kostnih ostankov, zgodovinskih elementov in toponimov (zemljepisnih imen, ki so domnevno izpeljana iz besede bober). 1 - pleistocen; 2 - holocen (do dobe Rimljanov in nedatirano); 3 - zgodovinski zapisi iz 17. in 18. stoletja; 4 - toponimi. Vir: Scopolia, št. 59, 2006.
-

Današnja prisotnost bobra v Sloveniji. Vir: Scopolia, št. 59, 2006; z dopolnili.
-

Bober ob Radulji, slikan s fotopastjo junija 2001. Foto: D. Pavlin
-

Lobanja bobra, najdena leta 2005 v pritoku Sotle pri Podcetrtku (levo) in lobanja bobra, povoženega 2006 v Dobruški vasi (desno). Iz zbirke PMS. Foto: Ciril Mlinar Cic
-

Bobrišce ob Radulji pozimi 2006. Foto: M. Jernejc Kodric
Prihodnost bobra v Sloveniji
V Habitatni direktivi, ki je za Slovenijo zavezujoca, je bober uvršcen v dodatka II in IV. Ministrstvo za okolje in prostor je vrsti dolžno zagotoviti ugodne možnosti za njen dolgorocni obstoj, med drugim tudi prek vzpostavitve obmocij Natura 2000.
Temeljne biološke in ekološke zahteve bobra glede habitata so:
- Voda mora biti prisotna celo leto. Globoka mora biti najmanj 0,5 m, po možnosti širša od 2 m in s stalno gladino. Ugoden življenjski prostor so stojeca vodna telesa (jezera, ribniki) z razgibano topografijo (manjši otoki, zalivi, zamocvirjeni rokavi). To nudi bobru boljšo prehransko osnovo in mu omogoca razviti sistem vec manjših teritorijev.
- Lesna ali zelišcna vegetacija mora biti prisotna celo leto. Hrana mora biti razpoložljiva blizu brežine (do 6 m) in manj kot 400 m od brloga. Najpomembnejša drevesa so vrbe in trepetlika. Primerni so še topol, breza, leska, cešnja in hrasti. Bezga bober ne uživa.
- Habitat mora biti z vodnimi potmi povezan z drugimi ustreznimi habitati, kar omogoca selitve mladicev in preseljevanje kolonije v primeru porabe prehranske osnove.
- Habitat naj bo po možnosti v zavarovanem obmocju.
|
Izhodišca strategije za dolgorocno ohranjanje bobra v Sloveniji so:
- Bober je v ekosistemu kljucna vrsta, ki s svojo dejavnostjo vzdržuje in uravnava vodni sistem in mokrišca.
- Bobrova prisotnost in dejavnost zvišujeta ekosistemsko in vrstno diverziteto.
- V Sloveniji se bober nahaja v zacetni fazi kolonizacije. Hitrega povecanja populacije ne moremo pricakovati. Rekolonizacija Slovenije bo pocasen proces. V tej fazi je treba omogociti vsaki družini, da se ustali in realizira razmnoževalni potencial.
|
-

Bobrov habitat v zgornjem toku Krke. Foto: A. Hudoklin
-

Bobrov habitat ob Radulji. Foto: M. Jernejc Kodric
-

Bobrov habitat ob Doblicici. Foto: A. Hudoklin
Lisica
Mojstrica prilagajanja
Lisico (Vulpes vulpes), imenovano tudi navadna ali rdeca lisica, uvršcamo v družino psov in red zveri. Že od nekdaj velja za zvito in iznajdljivo žival. Je namrec izjemno prilagodljiva, tako glede prehrane kot izbire življenjskega prostora in je izmed vseh zveri najbolj razširjena po svetu. Naseljuje skoraj celotno severno poloblo (Evropo, vecino Azije in Severno Ameriko), severno Afriko, v Avstralijo pa jo je naselil clovek. Prebiva v najrazlicnejših habitatih; od gozdov, tundre, prerij in pušcav, do urbanih obmocij. V Sloveniji je splošno razširjena od obale do Prekmurja, v gorah prebiva do gozdne meje, obcasno tudi višje. Najbolj ji ustreza pokrajina, kjer se prepletajo gozdovi, travniki in obdelovalne površine.
-

Razširjenost navadne lisice. (Vir: Labhardt, F., 1990. Lisica. LZS, Ljubljana)
-

Lisici najbolj ustreza raznolika pokrajina. (Foto: M. Jernejc Kodric)
Lisicin videz
Njeno telo je podolgovato in vitko, noge pa razmeroma kratke. Znacilni so dolg in košat rep, konicast gobcek in veliki, pokoncni ter zelo gibljivi uhlji. Kožuh je na hrbtni strani rdece rjav, na trebušni pa umazano bel. Rep ima ponavadi belo konico, hrbtna stran uhljev in deloma noge so crni. Znane so tudi druge barvne razlicice kožuha (npr. »srebrna«). Zimski kožuh je gostejši in z izrazitejšimi sivimi toni. Lisica tehta 4 – 8 kg, dolžina od glave do koca trupa znaša 45-90cm, rep pa meri 30-50 cm. Samci so vecji od samic.
-

Lisica je predstavnik zveri iz družine psov. (Foto: T. Trilar)
Iz življenja lisice
Glede prehrane lisica res ni izbircna. Najpogosteje pleni glodavce kot so voluharice in miši, na njenem jedilniku pa so tudi zajci, razlicni nevretencarji (deževniki, žuželke), mrhovina, plazilci, ribe, žabe, ptici in jajca. Rada poseže po jagodicevju in sadju, v naseljih pa tudi po odpadkih. V razlicnih obmocjih in letnih casih jedo lisice pac tisto, kar jim ponuja okolje. Za lov plena je lisica dobro opremljena; je hitra, izvrstno sliši ter voha. Glodavce lovi z znacilnim lisicjim skokom; odžene se visoko v zrak, od doskoku pa zgrabi plen s prednjimi šapami. Odvecen plen si lisica zakoplje in si takšne shrambe dobro zapomni za »hude case«. Dejavna je predvsem ob mraku in ponoci, srecamo pa jo lahko tudi podnevi. Brlog (lisicino) si izkoplje sama ali pa zasede jazbeceve rove. Svoje ozemlje ali teritorij oznacuje z vonjavnimi markacijami: z urinom, iztrebki in izlocki vonjavnih žlez. Vecino leta preživi samotarsko. Lisice se sporazumevajo z vonjavnimi oznakami, oglašanjem in tudi z telesnimi držami. Parijo se pozimi, samica pa je breja malo vec kot 7 tednov. Spomladi v lisicini skoti navadno 4 do 7 nebogljenih mladicev in jih v prvih treh tednih le redko zapusti, hrano pa prinaša lisjak. Ko mladici dopolnijo mesec dni, prvic zapustijo brlog, jeseni isto leto pa se že osamosvojijo. Življenjska doba lisic v naravi znaša povprecno tri do štiri leta, v ujetništvu pa tudi do dvanajst. Njeni naravni sovražniki so volk, ris, pes in planinski orel. Lisica je med glavnimi prenašalkami in žrtvami stekline in s to boleznijo lahko okuži druge sesalce, tudi cloveka.
-

Lobanja lisice. (Foto: C. Mlinar-Cic)
-

Lisicji brlog ali lisicina. (Foto: M. Jernejc Kodric)
-

Lisica z mladicem v zavetju lisicine. (Foto: iz filma Deklica in lisica)
»Zvitorepka« in clovek
Kot pregovorno zvita, lisica nastopa v številnih svetovnih in tudi slovenskih pripovedkah, basnih, pravljicah in pesmih. Kljub tej priljubljenosti, pa ji clovek ne prizanaša. Že stoletja jo preganja in lovi, nekdaj predvsem zaradi njenega kožuha in kot »škodljivca«, v zadnjih desetletjih pa kot prenašalko stekline. Da je zelo koristna žival, saj uravnava populacijo glodavcev in »pospravlja« mrhovino in bolne živali, pa se vse preveckrat pozabi.