Current exhibition

Visit the exhibition OUR LITTLE BIG SEA

Do not miss the exciting, fun and interactive exhibition

More

Mammals

Sesalci (Mammalia) so visoko razvit in nadvse uspešen razred vretencarjev. Razvili so se iz izumrlih plazilcev iz skupine zverozobcev (Therapsida). Le sesalcem lastne znacilnosti so:

  • pri samicah razvite mlecne žleze, v katerih nastaja mleko za hranjenje mladicev,
  • dlaka in
  • nekatere posebnosti v zgradbi lobanje (tri slušne košcice v srednjem ušesu, spodnjo celjust tvori le ena kost; spodnja celjustnica, ki je neposredno sklenjena z ostalo lobanjo, zobje se navadno razlikujejo po obliki; heterodontno zobovje).

Sesalci imajo izredno razvite velike možgane, ucinkovit krvožilni sistem s štiridelnim srcem, notranjo oploditev in so živorodni (razen stokovcev, ki ležejo jajca). S fiziološkimi procesi v telesu proizvajajo toploto in vzdržujejo telesno temperaturo na stalni ravni, neodvisno od temperature okolja. To jim omogoca nocno dejavnost in življenje v najrazlicnejših okoljih. Razširjeni so na vseh celinah in v vseh oceanih ter morjih. Trenutno je poznanih cez 5480 vrst sesalcev. Ceprav vrstno niso tako bogati kot mnoge druge skupine živali, so izredno raznoliki glede velikosti, telesne zgradbe, nacina prehranjevanja, vedenja in izbire habitata. Med sesalci tako najdemo najvecje kdajkoli živece živali na našem planetu (sinji kit z dolžino cez 20 metrov in maso do 160 ton), kot tudi le malo vec kot gram in pol težke predstavnike nekaterih vrst netopirjev in rovk. Sesalci so osvojili kopno, vodno in zracno okolje. Clovek, tudi sam sesalec, jih najbolj ogroža z unicevanjem in drobljenjem habitatov, prekomernim lovom in vnosom tujerodnih vrst. Glede na Rdeci seznam ogroženih vrst (IUCN, 2009) grozi izumrtje najmanj 25% vrst sesalcev, torej je na robu preživetja vsaj vsaka cetrta vrsta.

Mlecne žleze

Dlaka

Lobanja

Kopno, vodno in zracno okolje

Zgodovinska predstavitev

Zanimivosti iz študijske zbirke sesalcev

Sesalci Slovenije

Naše sesalce taksonomsko uvršcamo v osem lahko prepoznavnih redov (Wilson & Reeder, 2005): pravi ježi in podganji ježi (Erinaceomorpha), rovke, krti in ploskorili (Soricomorpha), netopirji (Chiroptera), zajci in žvižgaci (Lagomorpha), glodavci (Rodentia), kiti (Catacea), zveri (Carnivora) in sodoprsti kopitarji ali parkljarji (Artiodactyla). Redove delimo na nižje sistematske kategorije, družine, le te pa naprej na rodove in vrste. Za število slednjih pri nas so navedbe od približno 85 (Živalstvo Slovenije, 2003) do 93 (Kljuc za dolocanje vretencarjev Slovenije, 1999). Nekatere vrste namrec zaidejo k nam izjemno redko (npr. vecina kitov), ali pa so bile opažene le po enkrat (npr. rakunasti pes: verjetno kot posledica clovekovega vnosa), dolocene vrste pa v prosti naravi razvijejo samo zacasne populacije (npr. pobegi iz umetne reje).

Publikacija sesalci slovenije.

Predstavniki naših redov sesalcev

Oglašanje sesalcev

Ruk ali paritveno obdobje jelenov se pri nas zacne septembra. Samci v ruku tekmujejo za košute in se znacilno oglašajo, rukajo. Jelen z dalec slišnim rukanjem oznacuje svoj paritveni teritorij, razglaša svoj družbeni položaj in privablja samice.

Clani volcjega krdela se sporazumevajo z vonjavnimi sporocili, obrazno mimiko, telesno držo in tudi z oglašanjem. Vsem dobro znano volcje tuljenje ima vec pomenov. S tuljenjem oznanjajo lastništvo nad teritorijem, vzdržujejo medsebojni stik kadar so razkropljeni, ali pa se sklicejo pred ali po skupnem lovu. Tuljenje volkov se lahko sliši tudi do 10 km dalec.

Visokofrekvencni eholokacijski klici netopirjev segajo izven slušnega obmocja cloveka. Poslušamo jih lahko s pomocjo posebne elektronske naprave, imenovane ultrazvocni detektor. Tako lahko ugotovimo navzocnost in vrsto netopirja, saj se eholokacijski klici med vrstami razlikujejo. Na zvocnem posnetku so predvajani eholokacijski klici malega netopirja (Pipistrellus pipistrellus), ki se približuje svojemu plenu. Za cim natancnejšo dolocitev lokacije plena se število oddanih klicev v zadnjih trenutkih lova mocno poveca, skrajša pa se trajanje posameznega klica.

Rukajoci jelen - (Zvocni posnetek: T. Trilar)
Volk - (Zvocni posnetek: U.S. Fish and Wildlife Service)
Mali netopir - (Zvocni posnetek: T. Trilar)

  • Rukajoci jelen. (Foto: I. Božic)
    Rukajoci jelen. (Foto: I. Božic)
  • Volk (Canis lupus). (Foto: M. Jernejc Kodric)
    Volk (Canis lupus). (Foto: M. Jernejc Kodric)
  • Eholokacija. (Risba: J. Mikuletic)
    Eholokacija. (Risba: J. Mikuletic)
  • Mali netopir (Pipistrellus pipistrellus). (Foto: Janez Gregori)
    Mali netopir (Pipistrellus pipistrellus). (Foto: Janez Gregori)

Avtohtoni balkanski ris

Evrazijski ris (Lynx lynx) je srednje velika macka, eden od štirih vrst rodu Lynx. Poseljujuje obsežna obmocja Evrazije, vendar je njegov življenjski prostor v Evropi razdrobljen.

Pri risu zoologi razlikujejo vec podvrst (geografskih ras). Balkanska podvrsta (Lynx lynx balcanicus) je maloštevilcna in ogrožena. Razvila se je tekom poledenitev v osami balaknskega ledenodobnega zatocišca.

Po merilih rdece knjige Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN)

  • evrazijski ris globalno ni ogrožena vrsta (IUCN kategorija LC)
  • na nivoju Evrope je ris potencialno ogrožena vrsta (IUCN kategorija NT)
  • na obmocju Sredozemlja je navadni ris ogrožena vrsta (IUCN kategorija EN).

Balkanski ris je poseben po manjši rasti in po genetskem zapisu.

Najtemeljitejši pregled balkanskega risa je objavil dr. Ðorde Miric, pokojni kustos zbirke sesalcev v Prirodoslovnem muzeju Beograd. Foto: arhiv Prirodoslovnega muzeja Beograd

  • Razširjenost evrazijskega risa
    Razširjenost evrazijskega risa
  • Foto: Macedonian Ecological Society – Balkan Lynx Recovery Programme
    Foto: Macedonian Ecological Society – Balkan Lynx Recovery Programme

Slovenci o balkanskem risu

Balkanski ris v naravoslovnih muzejih

Balkanski ris v naravi

Karpatski ris na Balkanu

Zahvale in kolofon

Šakali v Sloveniji

Obmocje razširjenosti šakala se je v casu širilo in krcilo. Kolikor lahko sodimo po zgodovinskih dokumentih, je bil v zadnjih stoletjih najbrž stalno prisoten v ozkem obalnem pasu Balkanskega polotoka, kamor ga je potisnil veliko bolj razširjeni volk. V 20. stoletju se je postopno širil iz južne in srednje Dalmacije v severno Dalmacijo, v zacetku 80-ih let pa se je pricel stalno pojavljati v Istri. Ta širitveni val, ki je dosegel tudi Italijo in srednjo Evropo (Avstrija, Nemcija, Ceška, Slovaška), se je kasneje umiril. Nekako v tem casu so se šakali zaceli širiti tudi v vzhodnem delu Balkanskega polotoka (Bolgarija, vzhodna Srbija) in v Panonski nižini, kjer danes živi vecina evropskih šakalov.

Prvi klateški šakali so prišli v Slovenijo že leta 1953, verjetno kot spremljevalci nomadskih pastirjev, ki so v sušnem letu 1952 k nam prignali veliko credo ovac iz Makedonije. Ko so ovce razprodali, so se šakali raztepli naokrog in prišli celo do Kobarida. V zadnjih 20-30 letih so se sporadicno pojavljali v raznih obmocjih države, v zahodni in osrednji Sloveniji pa so danes že stalna vrsta, ki se tudi razmnožuje.

  • Dermoplasticni preparat šakala, uplenjenega januarja 2010 na Hrvaškem. Koža je bila pri poskusu vnosa v Slovenijo zasežena zaradi kršitve Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živecimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). (Foto: C. Mlinar Cic)
    Dermoplasticni preparat šakala, uplenjenega januarja 2010 na Hrvaškem. Koža je bila pri poskusu vnosa v Slovenijo zasežena zaradi kršitve Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živecimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). (Foto: C. Mlinar Cic)
  • Pojavljanje šakala (Canis aureus) v Sloveniji v zadnjega pol stoletja. ( ? – dvomljiv podatek, Vir: Sesalci Slovenije, 1999; z dopolnili po razlicnih virih)
    Pojavljanje šakala (Canis aureus) v Sloveniji v zadnjega pol stoletja. ( ? – dvomljiv podatek, Vir: Sesalci Slovenije, 1999; z dopolnili po razlicnih virih)
  • Lobanja mlade samice, ki je bila avgusta 2010 povožena na Ljubljanskem barju, med Podpecjo in Notranjimi Goricami. (Foto: C. Mlinar Cic)
    Lobanja mlade samice, ki je bila avgusta 2010 povožena na Ljubljanskem barju, med Podpecjo in Notranjimi Goricami. (Foto: C. Mlinar Cic)

O šakalih

Življenjski prostor šakala v Sloveniji

Bobri so se vrnili v Slovenijo

  • Slika bobra, uplenjenega 1643 pri Vurberku in domnevno zadnjega svoje
    Slika bobra, uplenjenega 1643 pri Vurberku in domnevno zadnjega svoje
  • Dermolastika samice bobra, ki so jo našli poginulo v Dvoru pri Žužemberku marca 2008. Foto: Ciril Mlinar Cic
    Dermolastika samice bobra, ki so jo našli poginulo v Dvoru pri Žužemberku marca 2008. Foto: Ciril Mlinar Cic

Bober spreminja okolje

Bobru podobni glodavci

Bobrova vrnitev v Slovenijo

Prihodnost bobra v Sloveniji

Lisica

Mojstrica prilagajanja

Lisicin videz

Iz življenja lisice

»Zvitorepka« in clovek