Mammals

Dlaka je kožna tvorba in kot kožuh pri vecini sesalcev na gosto prerašca kožo. Ta pridobitev sesalcem prinaša dolocene prednosti: kožuh upocasnuje izmenjavo toplote z okolico, šciti telo pred mocnimi soncnimi žarki in odrgninami, pri vodnih sesalcih je nepremocljiv in jih ohranja suhe, rabi za sporazumevanje (npr. naježena dlaka), z varovalno barvo ali barvnimi vzorci omogoca prikrivanje, pomaga jim pri obrambi pred plenilci (bodice), specializirane dlake ali vibrise pa imajo cutilno vlogo.

Prirodoslovni muzej Slovenije izhaja neposredno iz leta 1821 ustanovljenega Kranjskega deželnega muzeja, kjer je kot prvi kustos služboval Henrik Freyer (v letih 1832 – 1853). Na našem ozemlju je prvi sistematicno zbiral vretencarje, zbirka pa mu je bila osnova za pripravo Favne na Kranjskem živecih sesalcev, pticev, plazilcev in rib (Ljubljana 1842), ki je temeljno delo za poznavanje naših vretencarjev. Navedel je 50 vrst sesalcev (»dojivne shivali«), pri nekaterih od njih je navedel podatke o habitatu ali celo konkretna nahajališca. Freyer je živali prepariral kot dermoplasticne preparate, namenjene razstavljanju. Od Freyerjeve zbirke sesalcev sta se do danes ohranila le dva dermoplasticna preparata avtohtonega risa, ki pa sta brez ustrezne dokumentacije. Poleg razstavnih zbirk sesalcev so se v drugi polovici 19. stoletja po svetu zacele pojavljati tudi študijske zbirke sesalcev. V teh zbirkah sta od posameznega osebka shranjeni predvsem lobanja in koža, namenjene pa so znanstvenemu preucevanju gradiva in so nenadomestljiv referencni vir. Pri nas takrat do ustanavljanja študijskih zbirk ni prišlo in je na podrocju zbiranja in preucevanja sesalcev za dolgo casa zavladalo mrtvilo. V obdobju med svetovnima vojnama so na slovenskem ozemlju zbirali sesalce vecinoma tuji naravoslovci, redki domaci pa so material pošiljali muzejem v tujini. Prirodoslovni muzej Slovenije v svoji študijski zbirki sesalcev hrani nekaj lobanj divjadi, ki jih je takrat zbiral S. Bevk. V muzeju sta se v povojnem obdobju s preucevanjem sesalcev zacasno ukvarjala S. Brelih in J. Gregori. (Povzeto po: Sesalci Slovenije, B. Kryštufek, 1991). Leta 1978 je z intenzivnim terenskim zbiranjem sesalcev pricel B. Kryštufek. Plod njegovega zbiranja in sodelovanja muzejskih sodelavcev ter zoologov iz Slovenije in držav na ozemlju bivše Jugoslavije, je bogata študijska zbirka sesalcev. Zbirka vkljucuje tudi material, ki je bil zbran pred letom 1978, od katerega najstarejši primerki datirajo v zacetek 20. stoletja. Na osnovi preucevanja in dela v zbirki je med drugim izšla tudi knjiga B. Kryštufka Sesalci Slovenije (1991), deloma pa je na osnovi študijske zbirke nastal Kljuc za dolocanje vretencarjev Slovenije (Kryštufek in Janžekovic, 1999). To kaže na pomen zbirke za temeljne naravoslovne raziskave slovenskega ozemlja. S pomocjo gradiva iz študijske zbirke sesalcev PMS so nastale številne diplomske in magistrske naloge, objave v domacih in tujih strokovnih revijah, material iz zbirke se je uporabljal tudi pri projektu vzpostavitve omrežij Natura 2000. V zadnjih nekaj letih se zbirka intenzivno ureja glede na taksonomsko pripadnost in geografsko obmocje, katalogizira se tudi digitalno, gradivo za zbirko muzej pridobiva tudi zaradi sprejete zakonodaje o ogroženih živalskih vrstah.

V zadnjih desetletjih se je zaradi hitrega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst ter unicevanja njihovega življenjskega okolja pomen študijskih zbirk še povecal. Študijske zbirke po svetu tako hranijo mnogo preparatov danes že izumrlih ali pa ogroženih vrst, ki so žal zadnji dokazi o obstoju vrste in hkrati ves material, ki je na voljo za raziskovanje. Pravilno prepariranje in ohranjanje teh primerkov je zato izjemnega pomena.

Tudi v naši študijski zbirki hranimo nekaj ogroženih in redkih vrst sesalcev:

Za prepoznavanje sesalcev je poleg zunanjih telesnih znacilnosti zelo pomembna lobanja z zobovjem, saj ima veliko število diagnosticnih znakov. Razlike v zobovju nam poleg sistematskega uvršcanja pomagajo tudi pri ugotavljanju nacina prehranjevanja živali. Tako imajo rastlinojedi meljake s široko površino za mletje rastlinske hrane, mesojedi z ostrimi grebeni za trganje mesa, žužkojedi pa s konicastimi, ostrimi grbicami, s katerimi lahko predrejo hitinski oklep žuželk.

Lobanje predstavnikov naših redov sesalcev: velikosti niso v sorazmerju, navedene dolžine lobanj (DL) so povzete po Kljucu za dolocanje vretencarjev Slovenije (Kryštufek in Janžekovic, 1999):

Balkanskega risa je na vecjem obmocju njegove nekdanje razširjenosti iztrebil clovek v 19. stoletju. Danes je v naravi maloštevilcen in omejen na majhno obmocje.

Zaradi redkosti v naravi, je balkanski ris redek tudi v naravoslovnih muzejih. Vecina muzejskih primerkov izvira iz današnjega obmocja razširjenosti, zbrana pa je bila v prejšnjem stoletju.

Prirodoslovni muzej Slovenije se zahvaljuje posameznikom, društvom in ustanovam, ki so posredovali informacijo in fotografije za pricujoco razstavo:

mag. Dime Melovski in ostali clani projekta Balkan Lynx Recovery Programme, ki deluje v okviru nevladne organizacije Macedonian Ecological Society, so prispevali posnetke balkanskega risa iz naravnega okolja in informacijo o projektu;

ostale fotografije so prispevali:
dr. Ferdinand Bego iz Muzeja naravoslovnih znanosti v Tirani,
mag. Janez Cernac, Kocevje,
mag. Milan Paunovic iz Prirodoslovnega muzeja Beograd,
dr. Svetozar Petkovski in dr. Vesna Sidorovska iz Prirodoslovnega muzeja Makedonije, Skopje,
Janez Gregori in Ciril Mlinar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije;
uredništvo revije Lovec je dovolilo uporabo fotografij naselitve risov v Slovenijo;
ozadje panojev je prirejeno po sliki mag. Janeza Cernaca (»Risove stopinje v snegu«; akril na platnu);
prof. dr. Bojan Zorko, doc. dr. Modest Vengušt in Fahrudin Botonjic z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani so opravili rentgensko slikanje dermoplasticnih preparatov;

razstavo dveh eksponatov sta omogocila:
dr. Romana Erhatic Širnik iz Tehniškega muzeja Slovenije (dermoplasticni preparat karpatskega risa)
mag. Matija Križnar s Kustodiata za geologijo Prirodoslovnega muzeja (spodnja celjustnica barjanskega risa)

Ob otvoritvi razstave je mag. Janez Cernac poklonil Prirodoslovnemu muzeju Slovenije razstavljeno lobanjo avtohtonega balkanskega risa s Šar planine. Za to pomembno obogatitev muzejske zbirke sesalcev se mu posebej zahvaljujemo.

Avtorja razstave: prof. dr. Boris Kryštufek, Mojca Jernejc Kodric

Avtorji fotografij: prof. dr. Ferdinand Bego, arhiv mag. Janeza Cernaca, Janez Gregori, Macedonian Ecological Socity / Balkan Lynx Recovery Programme, Ciril Mlinar, mag. Milan Paunovic, dr. Svetozar Petkovski, dr. Vesna Sidorovska

Priprava kartografskih osnov: Peter Glasnovic

Oblikovanje: Mia Sivec

Tisk: Mojmir Štangelj

Izvedba: Tehnicna služba Prirodoslovnega muzeja Slovenije

Šakali so prilagodljive živali, ki izrabljajo raznolike prehranske vire v najrazlicnejših življenjskih okoljih. Naseljujejo savane, polpušcave, stepe, gozdove, mangrove, mocvirja, makijo ter poljedelske in polurbane predele. Obsežno obmocje razširjenosti zlatega šakala sega od severne in vzhodne Afrike ter jugovzhodne Evrope, Arabskega polotoka in Bližnjega Vzhoda, prek južne Azije vse do Tajske in Burme.

V prehranjevanju je šakal oportunist. V Evropi živi predvsem na racun mrhovine in klavnicnih odpadkov domacih živali. Ceprav je tudi rastlinsko hrano in lovi manjše vretencarje (glodavce, žabe ipd.) ter žuželke, pa vse to tvori le majhen del prehrane.

Šakali navadno živijo v parih ali pa v družinskih skupnostih (družinah), ki jih tvorijo odrasla samec in samica ter njuni mladici razlicnih generacij. Kjer je hrane v obilju (npr. na smetišcih blizu naselij), se lahko šakali družijo v vecja krdela, ki štejejo do 20 osebkov. Med clani družine se vzpostavijo mocne vezi, samica in samec živita v dolgotrajnem partnerstvu. Skupaj vzrejata mladice, oznacujeta in branita teritorij, pogosto pa tudi skupaj išceta hrano in lovita plen. Ceprav mladici spolno dozorijo pri enajstih mesecih, pogosto ostanejo do starosti dveh let s starši kot pomocniki.

Po videzu sta bobru podobni še dve, vodnemu okolju dobro prilagojeni vrsti glodavcev, nutrija in pižmovka. Ljudje ju pogosto zamenjujejo z bobrom, prepoznavanje je težje predvsem pri plavanju. Se pa od bobra že na prvi pogled razlikujeta po telesni velikosti in obliki repa. Pižmovka (Ondatra zibethicus) je precej manjša in lažja kot bober, tehta najvec do 1,5 kilograma, trup z glavo meri do 350 mm. Med prsti zadnjih nog nima plavalne kožice, stopala ima obrasla s plavalnimi šcetinami. Nutrija (Myocastor coypus) tehta do 10 kilogramov, v dolžino pa meri do 635 mm. Za razliko od bobra, ki ima plavalno kožico razprto med vsemi petimi prsti zadnjih nog, je nutrija med palcem in kazalcem nima. Ima v prerezu ovalen rep medtem ko je pri pižmovki bocno, pri bobru pa hrbtno – trebušno splošcen.

Nutrija izvira iz Južne, pižmovka pa iz Severne Amerike, obe vrsti pa je clovek zaradi kakovostnega krzna zanesel v Evropo. V preteklosti so na farmah gojili nutrije tudi pri nas. Vzrejali so vec barvnih razlickov nutrij, med drugim belicne. Iz ujetništva pobegle živali so ponekod osnovale prosto živece populacije.

V Habitatni direktivi, ki je za Slovenijo zavezujoca, je bober uvršcen v dodatka II in IV. Ministrstvo za okolje in prostor je vrsti dolžno zagotoviti ugodne možnosti za njen dolgorocni obstoj, med drugim tudi prek vzpostavitve obmocij Natura 2000.

Temeljne biološke in ekološke zahteve bobra glede habitata so:

Izhodišca strategije za dolgorocno ohranjanje bobra v Sloveniji so: