Current exhibition

Visit the exhibition from 20th October 2016

Do not miss the exciting, fun and interactive exhibition

More

Karst (in Slovene)

Slovenija premore mnoge naravne znamenitosti in obmocja z dobro ohranjeno naravo, ki so zatocišca mnogih redkih in ogroženih rastlin in živali. Ta obmocja so pomembna tudi kot cilj izletov in clovekove sprostitve ob koncih tedna. Za mnoga od njih se nacrtuje zašcita v obliki regijskih ali krajinskih parkov, naravnih rezervatov ali spomenikov. Z razstavo bi radi bogastva teh obmocij prikazali tudi ljudem, ki jih še ne poznajo in prispevali k boljšemu vedenju o njihovi neprecenljivi vrednosti.

V preteklosti so bila naravovarstvena prizadevanja v Sloveniji usmerjena predvsem v alpski svet s Triglavskim narodnim parkom, toda vsaka izmed slovenskih pokrajin premore svoja naravna bogastva in posebnosti, s katerimi bogati naravno raznovrstnost v deželi. Vrsto fotografskih razstav o slovenski naravi zacenjamo s predstavitvijo najtoplejšega in najbolj mediteranskega predela države, slovenskega dela Istre in maticnega oziroma Krasa z veliko zacetnico. Clovekova prisotnost na tem obmocju je izpricana od pradavnine. Clovek je s svojim kmetovanjem mocno preoblikoval naravo in vplival na sestav favne in flore. Ko je v zadnjih desetletjih mocno omejil svojo dejavnost na kamnitem, skopem svetu, je narava znova zavzela podeželje. Povecuje pa se urbanizacija, ki grozi, da bo požrla še zadnje koticke divjine.

Življenje se je razvilo na toplem, zato je naravna raznovrstnost še vedno najvecja v toplih predelih sveta. V Evropi je to Sredozemlje, v Sloveniji pa Primorska oziroma submediteransko obmocje. Bogastvo vrst je tu tako veliko, da si niti ne drznemo predstaviti vseh posebnosti favne in flore. Izbrali smo le po nekaj predstavnikov rastlin in živali, osnova vsemu živemu pa sta kamninska podlaga in klimatske razmere, mimo katerih ne moremo.

Kamen

Ime za Kras se je s prilagajanjem jezikom novih prišlekov ohranilo iz pradavnine in izvira iz besede za kamen – kar. Danes le težko verjamemo, da je bila skoraj povsem porasla pokrajina še pred dobrega pol stoletja povsem gola in kamnita. Le redkokje še lahko najdemo golo kamnito površje, kjer lahko zaslutimo, kakšna je bila pokrajina v skoraj vsem obdobju cloveške poselitve.

Kras so ogolili že davni pastirji ovcjih in kozjih cred in si s tem ustvarili pašnike za svoje živali. Danes se moramo potruditi in s poti zaviti med grmovje ter po stecinah srn in divjih svinj odkrivati pokrajino, ki je prepredena s kamnitimi zidovi. Ti od nekdaj razmejujejo posesti. Ljudje so v svojem tisocletnem gospodarjenju s kamnito pokrajino prestavili neznanske kolicine kamenja in ga zložili v zidove, ki jih moramo premagovati ob hoji po Krasu. Tu in tam lahko še vedno najdemo kamnite griže, golo kamnito površje, razjedeno od vremenskih vplivov, ki na kamen delujejo vse od njegovega davnega dviga izpod morske gladine. Ponekod so kamniti ostanki videti kot ruševine davnega mesta. Drugod žlebici in škraplje brazdajo kamnite sklade, da so videti kot zgubana koža starca in spominjajo na starodavnost dežele.

Pritisk afriške tektonske plošce na Evropo, ki je povzrocil dviganje Alp, je iz morja dvignil tudi današnjo Kraško planoto. Zaradi pritiskov so se kamninske plasti gubale, lomile in marsikje naložile druga cez drugo, kar je lepo videti na obmocju Kraškega roba. Starejši apnenci marsikje ležijo na pozneje odloženih flišnih plasteh. Ker fliš hitreje prepereva kot apnenec, ga je voda na dvignjenih obmocjih izprala. Na vrhu so ostale apnencaste stene, fliš pa prepereva naprej v mnogih žepih pod njimi. Ker se kruši, nastajajo gola melišca, ki jih voda brazda ob nalivih in na katerih se rastline težko obdržijo. Proti soncu obrnjeni stopnicasti prag Krasa je dom mnogim toploljubnim rastlinam in živalim. Previsne skalne stene zaklanjajo sredozemske rastline pred burjo in varujejo gnezda ptic pred plenilci. Na skalnem robu je clovek postavil celo vrsto utrdb in gradov, od katerih so vecinoma ostali le skromni zidni ostanki. Grad oziroma trdnjava je stala tudi v jami pod previsno Osapsko steno, ki danes nudi užitke premnogim plezalcem.

Kras je bil kljub navidezni negostoljubnosti kamnitih tal dokaj gosto poseljen že pred prihodom Rimljanov. Naselbine so bile zaradi varnosti zgrajene na krajih, od koder je bil dober razgled. Mogocna obzidja so varovala naselja v nemirnih casih, ko je moral vsak skrbeti za lastno varnost. Gradišca so bila vecinoma opušcena v casu rimske zasedbe, a nedalec od njih so zrasle nove vasi, ki živijo še danes. Ob potepanju po Krasu se ne moremo izogniti obisku skrivnostnih kamnitih grobelj razvaljenih obzidij, ki razvnemajo domišljijo. Zgradili so jih ljudje, ki so oblikovali kraško kulturno krajino in se naucili živeti na skopem svetu.

Kamnito površje

Ostanki prednikov

Uporaba kamenja

Kraški rob

Voda

Tekoco vodo lahko najdemo na površju le na obrobju krasa. S flišnih Brkinov tece v številnih potokih, ki pa se jim njihova nadzemna pot konca v slepih dolinah na kraškem Matarskem podolju. Tu izginejo v podzemlje in napajajo talnico, skrito v kraških globinah.

Reka Reka, ki izvira pod Snežnikom, tece po flišni dolini, dokler pri Gornjih Vremah ne pritece na apnenec. Vanj je vrezala slikovito sotesko, ki se konca pod vasjo Škocjan, kjer prvic izgine pod zemljo. Izginotje tako velike reke v podzemlje je od nekdaj burilo cloveško domišljijo, zato so bila že od pradavnine nad ponori svetišca, ljudje pa so tu, ob vhodu v onostranstvo, pokopavali mrtve.

Skupaj z vodo so se pod zemljo preselile mnoge živali in se postopoma prilagodile vecni temi in bornim virom hrane. Izgubile so oci in barvila, ki jih ne potrebujejo, da bi izostrile ostale cute. Rakci, pajkovci, hrošci in tudi najvecja, dvoživka cloveška ribica, naseljujejo podzemni svet slovenskega krasa. V jamah domujejo tudi netopirji, ki s svojimi iztrebki zagotavljajo pomemben vir hranilnih snovi, ki vzdržuje jamsko favno. Ta je sicer odvisna le od vode, ki jim hranila nosi s površja.

Kraško površje se zaradi preperevanja in izpiranja stalno znižuje. Kadar se kraške vrtace znižajo vse do talnice ali vodnih tokov, jih voda poplavi ob visokem vodostaju. Nastanejo presihajoca jezera, ki imajo vodo le del leta, ko ta odtece, pa zacvetijo rastline, ki to obdobje uspešno preživijo pod vodo. Takih rastlin je malo, zato lahko obcudujemo preproge istovrstnih cvetov na nekdanjem jezerskem dnu. Na Pivškem je veliko manjših presihajocih jezer pod Javorniki. Najvecja med njimi sta Petelinjsko in Palško jezero, na drugi strani Javornikov pa je najznamenitejše presihajoce Cerkniško jezero.

Na osrednjem Krasu površinske vode ni, saj kljub dokaj obilnim padavinam v jesenskem in pomladnem casu vsa ponikne pod zemljo. Ljudje so bili zato odvisni od kapnice, ki so jo zbirali v vodnjakih, v vsaki vasi pa so imeli tudi kale, plitve kotanje z neprepustnim dnom, v katerih se je zadrževala voda, s katero se je napajala živina. Vodo iz globljih vodnih zbiralnikov, imenovanih lokve, so nekoc uporabljali celo za pitje.

Voda na Krasu

Škocjanske jame

Presihajoca jezera

Veter

Po prehodu hladne fronte nastanejo velike razlike v temperaturi zraka ob morju in na hladnih gorskih planotah. Hladen zrak je gostejši in težji od toplega, zato ga izpodrine in pade z gora cez Kras proti morju. Vcasih njegovi sunki dosežejo orkanske hitrosti, zato so kraške hiše obrnjene s hrbtom proti njemu in tesno stisnjene skupaj. Domacini imajo burjo radi, saj prinese svež zrak in lepo vreme, pa tudi suši pršute, panceto, salame in druge kraške dobrote. Ko mrzel zrak, poln vodnih kapljic, zapiha s Trnovskega gozda in Nanosa v toplo dolino, se segreje in vsrka vlago. Kapljice izparijo, oblaki izpuhtijo. Kadar piha mocna burja, vidimo razpotegnjene oblake na gorskih grebenih, medtem ko na Krasu sije sonce. Mrzla burja preprecuje, da bi na Krasu in ob obali rasli vecji sestoji pravega sredozemskega rastlinja. Ime za burjo je preoblikovan latinski izraz borea, kar pomeni severni veter.

Sneg na Krasu redko zapade in se nikoli ne obdrži dolgo. Vsaj cez dan sonce toliko segreje tla, da se sneg stopi, ali pa ga spiha burja. Hladna burja pa mocno ohladi zemljo v mrzlih zimskih noceh. Zato ni redek žled, ki nastane, ko dež pada na mrzla tla in zamrzne, ter vse rastlinje odene v leden oklep.

  • Oblak burje iznad Nanosa izpuhti, ko pade v nižino. Mirno stati ob fotografiranju tega prizora je zaradi sunkov vetra skoraj nemogoce. Dolenja vas, januarja 2000.
    Oblak burje iznad Nanosa izpuhti, ko pade v nižino. Mirno stati ob fotografiranju tega prizora je zaradi sunkov vetra skoraj nemogoce. Dolenja vas, januarja 2000.
  • Megla, ki pozimi nastaja nad mrzlim morjem, v brezvetrju ovije tudi vinograde na Krasu. Ob njih rastejo beke, saj se vrbovo šibje po starem uporablja za vezanje trt. Ko zapiha burja, megla izgine. Brje pri Komnu, januarja 2002.
    Megla, ki pozimi nastaja nad mrzlim morjem, v brezvetrju ovije tudi vinograde na Krasu. Ob njih rastejo beke, saj se vrbovo šibje po starem uporablja za vezanje trt. Ko zapiha burja, megla izgine. Brje pri Komnu, januarja 2002.

Prevetreni travniki

Življenje

Ko danes s kakšnega hriba zremo na Kras, vidimo gozdnato pokrajino, iz katere gledajo le kraške vasice, ki cepijo vrh vzpetin. Od blizu Kras vendarle razkrije svoje travnike in pašnike, ki so kot cipke prepleteni z mladim gozdom. A iz leta v leto jih je manj, gozd nenehoma prodira in zarašca travnate ostanke.

Kras je dolgo veljal za negostoljubno kamnito pušcavo, kjer gospodari burja. S pogozdovanjem so v 19. stoletju zaceli Avstrijci, ki so bili tedaj gospodarji. Domacinom ni bilo po volji, saj jim je jemalo prostor in spreminjalo podnebje, ki je postajalo vlažnejše, burja pa je izgubljala moc. Pogozdovanje je bilo težavno, drevesa so se le težko vkoreninila na kamnitih pobocjih. Kot najuspešnejše se je pokazalo sajenje crnega bora, ki na Krasu ni samonikel. Le dobrih petdeset let stare fotografije še prikazujejo golo kamnito površje, kjer danes zelenijo gozdovi. Prelomnico v razvoju je pomenila prepoved reje ovc in koz po drugi svetovni vojni. Tedaj se je gozd zacel zarašcati po naravni poti in se še vedno širi. V samoniklih gozdovih na Krasu prevladujejo crni gaber, puhasti hrast in mali jesen, v višjih predelih tudi bukev.

Koralni grebeni v tropskem morju s svojimi koralami in raznobarvnimi ribami veljajo za višek naravne raznovrstnosti, ravno tako tropski deževni gozd, ki še vedno skriva množice neopisanih vrst živali in rastlin. Ne enega ne drugega ne premoremo v Sloveniji, a ce želimo opazovati naravno raznovrstnost v vsem njenem sijaju, se lahko odpravimo na kamnite kraške travnike in zarašcajoco gmajno. Namesto koral je tu osnova prehranjevalnih verig velika raznovrstnost rastlin. Na kamnitih tleh z malo prsti uspevajo druge kot na globljih, ki se že zarašcajo z grmovjem in drevjem. Marca na Krasu prevladujejo rumeni odtenki, saj med grmovjem zacveti dren, na kamnitih pašnikih pa pritlikavi Tommasinijev petoprstnik. Med prvimi zacvetijo tudi rastline s cebulicami, korenikami ali gomolji, ki iz podzemnih zalog crpajo moc za svoje barvito cvetje. Do poletne suše morajo dokoncati svoj razvoj in roditi semena za razvoj novega rodu. Drobni modri cvetovi jagodaste hrušice zacvetijo že marca. Med suho travo nekaj kasneje kimajo sramežljivi kosmatinci, ki se obracajo v tla, kot bi jih bilo sram pokazati temnovijolicne cvetove pod kosmatim puhom, ki jih varuje pred pozebo. Aprila pobelijo kraško gmajno cvetoce rešeljike, ki se jim marsikje pridružijo bele narcise. Kot bi hotele družno pripraviti iluzijo zasnežene pokrajine, ki jo pozimi tu le redko doživimo. Za prvomajske praznike navadno cvetijo ilirske perunike, nekaj kasneje pa okrog grmovja svojo lepoto razkazujejo rožnati cvetovi jesencka. Da najdemo gorsko logarico, moramo imeti sreco, saj je ta sorodnica mocvirskega tulipana redka. Marsikatera trata posrebri, ko se soncna svetloba ujame v puhaste rese trave bodalice. Najbolj pa nas vzradosti, ko za grmom uzremo velike rdece cvetove potonik.

Rastline so hrana množici neverjetno raznolikih žuželk, od kobilic, hrošcev in gosenic, ki jih obgrizujejo, do cebel, ki z njimi živijo v sožitju. Žuželke so hrana plazilcem, predvsem kraški kušcarici, žabam in pticam. Nekatere ptice, ki so drugod že skoraj izginile zaradi spreminjanja okolja, ki ga povzroca sodobno kmetijstvo, so na Krasu še vedno pogoste.

Velika raznovrstnost življenja na Krasu je posledica njegove lege na robu sredozemskega sveta. Sredozemlje je z vrstami najbogatejši del Evrope in ena izmed vrocih tock življenjske raznovrstnosti na svetu. V tako imenovanih vrocih tockah najdemo najvec endemicnih, samosvojih rastlinskih in živalskih vrst, torej najvecji delež naravne raznovrstnosti. Raznolika geološka zgodovina sredozemskega prostora in dejstvo, da so v njem našle zatocišce mnoge vrste med hladnimi ledenimi dobami, sta vzroka za naglo evolucijo življenjskih oblik v tem prostoru. Na Krasu najdemo zahodno- in vzhodnomediteranske vrste, saj leži na meji teh dveh favnisticnih regij. Leži tudi na sticišcu sredozemskega in celinskega sveta, zato ga naseljujejo prebivalci obeh. Nekoc v preteklosti je gotovo obstajala tudi vez z vzhodnoevropskimi stepami, na kar kaže navzocnost nekaterih vrst. Mozaicno prepletanje travniških in gozdnih združb dodatno bogati prostor, saj ga naseljujejo tako travniške kot gozdne vrste. Prav trenutek, ko travnik prepustimo razvoju in s tem zarašcanju, postane najbolj gostoljuben vecini rastlin in živali.

Rastline kraških travnikov

Živali kraških travnikov

Rastline grmišc in gozdov

Živali grmišc in gozdov

Rastline Kraškega roba