Projekt Diorama II umetnice Ane
Likar za izhodišče jemlje depo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki se nahaja v
ljubljanskem nakupovalnem kompleksu BTC City. V njem je že desetletja shranjen
velik del muzejske zbirke, četudi pogoji za vzdrževanje le-te niso povsem
ustrezni.
Umetnica je delo začela leta 2018, ko je informacije, fotografije in zapiske
o zbirki, ki je ni na ogled, začela kot nekategorizirane strani vstavljati v
knjige knjižnice Univerze za uporabne umetnosti na Dunaju, kjer je študirala
likovno umetnost. Namig na ta del lahko prepoznamo v mednarodnih standardnih
knjižnih številkah v vitrini, ki označujejo nekatere izmed knjig pod ključno
besedo »prihodnost«, v katerih je vzporedno muzejski ustvarjala lastno nevidno
zbirko. Fragmente slednje lahko uporabniki knjižnice odkrijejo zgolj po
naključju.
Lastno zbirko je umetnica sproti dokumentirala, kasneje pa je zapiske zbrala
in izdala v knjižici, ki je tu predstavljena v dveh okvirjih. Poleg njiju
vidimo še tri fotografije, ki so nastale med obiskom depojskih prostorov, vse
skupaj pa predvsem sugerira, da se večji del zgodbe nahaja nekje drugje, izven
našega dosega. Depo prirodoslovne zbirke, ki med drugim vključuje vretenčarje,
žuželke in herbarije, daje zahvaljujoč svoji nenavadni lokaciji vtis, da ne le čaka na boljši prostor, ampak da čaka v
zasedi. Ustvarja občutek, da je v svoji lociranosti med več sto trgovinami pravzaprav
nenavadno živa. Medtem ko se tisoči obiskovalcev sprehajajo po nakupih, v
ozadju pritajeno čakajo živali in redkokdo ve, katera izmed hal jim pripada. Prav
v napetosti med živim in neživim avtorica prepozna stičišče, ki problematiko
Prirodoslovnega muzeja poveže z umetniškimi pa tudi širše družbeno-političnimi vprašanji.
V čakanju na nek boljši prostor in čas, ko se zdi, da vse zgolj hibernira, je
mogoče prepoznati sledi sprememb – v opeki neznane zgradbe, ki stoji na mestu
dragocenih kristalov, v številkah, ki napeljujejo na prihodnost, v osi, ki je
našla pot ven.