Temeljni kamen novejše slovenske floristike je herbarijska zbirka Kranjska posušena flora (Flora exsiccata Carniolica), ki jo je zbral in uredil botanik Alfonz Paulin (1853-1942), vodilni znanstvenik na področju rastlinoslovja na prelomu 19. in 20. stoletja. Njegovo delo je bilo vsestransko. Napisal je prvi izvirni botanični učbenik v slovenskem jeziku, od leta 1886 do 1931 je vodil Vrt domovinske flore v Ljubljani. Dejaven je bil pri prizadevanju za ohranitev naravne dediščine, zbral je mnogo gradiva za kritično Floro Kranjske, vendar pa je žal ni napisal.
Kranjska posušena flora je izhajala v dolgem obdobju 35 let (1901-1936) in ni dokončana. Izšlo je 20 centurij (2000 pol), 10 pred prvo svetovno vojno in 10 po njej. Herbarijski listki so bili za prvih 1000 primerkov tiskani in so izšli v petih posebnih zvezkih, katerih avtor je bil Paulin. Najizčrpnejša poročila so izšla za prvih šest centurij, v katerih so poleg točnih podatkov o rastišču, kjer je bila rastlina nabrana, tudi podatki o njeni razširjenosti na Kranjskem. Pri naslednjih štirih centurijah so shede tiskane, vendar so na njih le običajni podatki o nahajališču rastlin. Zadnjih tisoč etiket je bilo napisanih z roko. Njihovo besedilo (od 1000 do 1800) je iz latinščine prevedel in objavil Paulinov sodelavec Fran Dolšak. Šele v letu 1966 je Tone Wraber objavil seznam zadnjih dveh centurij.