Ne spreglejte!

Naše malo veliko morje

Čeprav majhno, je slovensko morje pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. 

Več

Model kraške jame

Vstopite v realističen model kraške jame. Opazili boste, da ob vhodu kapniki rastejo postrani. To povzroča prepih, ki kapljice odnaša proti izhodu jame ali alge in lišaji, ki rastejo v smeri svetlobe. V jami lahko opazujete raznolikost sige: kapnike stalaktite, ki rastejo s stropa in stalgmite, ki rastejo s tal, pa tanke cevaste kapnike, ki spominjajo na špagete, kapniški steber, kristale kalcita, jamske bisere in posebne kapnike heliktite, ki rastejo v vseh smereh. Če jih ne prepoznate po imenih, si njihove fotografije lahko ogledate tudi na ekranu pri enem od vhodov v jamo. Zagotovo pa boste prepoznali človeško ribico, ki je na jamsko okolje dobro prilagojena in izven jam ne more živeti. Tu so še občasni gostje, kot so netopirji in nekateri metulji, ki v jamah preživijo dan in tu tudi prezimujejo. Tudi lesna sova se občasno podnevi zateče v kraške jame. Poiščite še sledi izumrlega jamskega medveda, ki je v ledeni dobi živel tudi na območju Slovenije. V kraških jamah so našli številne njegove kosti, pa tudi sledove krempljev in mest, kjer se je praskal, kadar ga je srbel kožuh. Na zunanji steni pred jamo si oglejte še film o človeški ribici, prilagoditve živali na življenje v temi in se seznanite z nastankom podzemnih kraških pojavov. Kraška jama sredi Ljubljane je nastala v različnih kamninah: apnencu, dolomitu in lehnjaku. Ima skoraj vse glavne značilnosti, kot jih ima več kot 12.500 registriranih jam v Sloveniji.

  • Kalcitna siga v obliki polkapnikov in ponvic, foto: David Kunc
    Kalcitna siga v obliki polkapnikov in ponvic, foto: David Kunc
  • Kraška jama je v apnencu in dolomitu medtem ko je siga praviloma iz kalcita, foto: David Kunc
    Kraška jama je v apnencu in dolomitu medtem ko je siga praviloma iz kalcita, foto: David Kunc
  • Kraška jama je speljana po občasno zalitem vodnem rovu, foto: David Kunc
    Kraška jama je speljana po občasno zalitem vodnem rovu, foto: David Kunc
  • Kapljica simbolizira pretakanje podzemnih vod in izločanje sige, foto: David Kunc
    Kapljica simbolizira pretakanje podzemnih vod in izločanje sige, foto: David Kunc
  • Kristali kalcita, foto: David Kunc
    Kristali kalcita, foto: David Kunc
  • Jamski biseri so nastali s posredovanjem mikroorganizmov, foto: David Kunc
    Jamski biseri so nastali s posredovanjem mikroorganizmov, foto: David Kunc
  • Sadra je redek mineral v kraških jamah v Sloveniji, foto: David Kunc
    Sadra je redek mineral v kraških jamah v Sloveniji, foto: David Kunc
  • Medvedova skala in ledeni kapniki ob izhodu iz jame, foto: David Kunc
    Medvedova skala in ledeni kapniki ob izhodu iz jame, foto: David Kunc

Življenje v kraških jamah

V jamah vladata večna tema in visoka zračna vlažnost, hrane je malo, temperatura je vse leto skoraj enaka. Nekatere živali so življenju v teh razmerah  prilagojene do te mere, da na površju sploh ne preživijo. To so prave jamske živali ali troglobionti. So plenilci ali pa se hranijo z odmrlimi ostanki rastlin in živali, ki jih v jamo prinaša voda. Imajo zakrnele oči, malo ali nič kožnega barvila, dobro razvit voh in okus, pogosto imajo tudi podaljšane noge in tipalnice. Zaradi pomanjkanja hrane so življenjski procesi upočasnjeni, zato dolgo živijo in se počasi razmnožujejo.

Troglobiont, troglofil ali trogloksen?

Vse prave jamske živali (troglobionti) in živali, prilagojene razmeram, kakršne vladajo v jamah (troglofili), so drobne. To so večinoma predstavniki jamskih polžkov, rakov, pajkovcev, stonog in žuželk. Izjema je človeška ribica, ki je pravi orjak med njimi. Med občasnimi gosti jam (troglokseni) pa najdemo tudi večje živali, kot so netopirji, kune, miši, žabe, polhi in sove. Živali, ki so jamskim razmeram deloma prilagojene in lahko živijo v podobnih razmerah tudi na površju, imenujemo troglofili.

Raznolikost življenja v slovenskem podzemlju je med največjimi na svetu, saj tu živi 400 do 450 različnih vrst, od katerih je kar 300 endemitov.

  • Veliki jamski pajek (Meta menardi) je prebivalec vhodnih delov jam, najdemo pa ga tudi v tunelih, vlažnih temnih kleteh, votlih drevesih…. Fotografija: Tomi Trilar
    Veliki jamski pajek (Meta menardi) je prebivalec vhodnih delov jam, najdemo pa ga tudi v tunelih, vlažnih temnih kleteh, votlih drevesih…. Fotografija: Tomi Trilar
  • Med pravimi jamskimi živalmi najdemo številne endemite – vrste, ki živijo na omejenem območju. Hitlerjevega brezokca (Anophtalmus hitleri) so našli le v nekaj jamah na Celjskem. Čeprav je zavarovan, ga zbiralci nezakonito lovijo zaradi njegovega imena. Prav zato je zelo ogrožen. Fotografija: Tomi Trilar
    Med pravimi jamskimi živalmi najdemo številne endemite – vrste, ki živijo na omejenem območju. Hitlerjevega brezokca (Anophtalmus hitleri) so našli le v nekaj jamah na Celjskem. Čeprav je zavarovan, ga zbiralci nezakonito lovijo zaradi njegovega imena. Prav zato je zelo ogrožen. Fotografija: Tomi Trilar
  • Lesna sova (Strix aluco) občasno zaide v jame in tu redko tudi gnezdi. Sodi med trogloksene - občasne in naključne živalske obiskovalce jam. Fotografija: Marjan Artnak
    Lesna sova (Strix aluco) občasno zaide v jame in tu redko tudi gnezdi. Sodi med trogloksene - občasne in naključne živalske obiskovalce jam. Fotografija: Marjan Artnak
  • Tudi netopirji so troglokseni - jame so njihova dnevna in zimska zatočišča, nekatere vrste imajo v njih tudi porodniške kolonije. Fotografija: Shutterstock
    Tudi netopirji so troglokseni - jame so njihova dnevna in zimska zatočišča, nekatere vrste imajo v njih tudi porodniške kolonije. Fotografija: Shutterstock

Prva odkrita jamska žival

Odkrivanje življenja v podzemlju se je pričelo z najdbo drobnovratnika (Leptodirus hochenwartii) in njegovim znanstvenim opisom. Leta 1831 je Luka Čeč, ki je kot pomožni delavec v Postojnski jami skrbel za osvetlitev, našel hrošča nenavadne oblike. Preko naravoslovca grofa Franca Hochenwarta je prišel v roke poznavalcu žuželk Ferdinandu J. Schmidtu. Ta ga je prepoznal kot jamsko žival in ga tudi znanstveno opisal kot novo vrsto. To spoznanje je pomenilo, da tudi v podzemlju živijo živali, česar dotlej niso pričakovali. Začela se je nova veja biologije – speleobiologija.

Drobnovratnik je ime dobil zaradi ozkega in dolgega oprsja, ki spominja na vrat.

  • Drobnovratnik je troglobiont, dobro prilagojen življenju v podzemlju. Je slep, brez barvila v hitinastem oklepu (rjava je naravna barva hitina), z dolgimi nogami in tipalnicami. Fotografija: Tomi Trilar
    Drobnovratnik je troglobiont, dobro prilagojen življenju v podzemlju. Je slep, brez barvila v hitinastem oklepu (rjava je naravna barva hitina), z dolgimi nogami in tipalnicami. Fotografija: Tomi Trilar
  • Razširjenost drobnovratnika. Risba: Dolores Gerbec
    Razširjenost drobnovratnika. Risba: Dolores Gerbec

Zmajevi mladiči

Človeška ribica (Proteus anguinus) je prvič omenjena v Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1689. Vendar je tedaj še niso poznali s tem imenom, niti niso vedeli, da je jamska žival. Verjeli so, da so živalce, ki jih je na površje naplavila visoka voda, mladiči zmaja, ki živi v podzemlju. Danes vemo, da je človeška ribica (tudi močeril ali proteus) dvoživka, tako kot pupki, močeradi in žabe. Njihove ličinke živijo v vodi. Ob preobrazbi v odraslo žival izgubijo škrge in živijo na kopnem. Človeška ribica, ki vse življenje preživi v vodi, pa ima upočasnjen telesni razvoj in ohrani škrge tudi potem, ko odraste in spolno dozori.

Ličinke človeške ribice imajo kožno barvilo in vidne oči, ki jih kasneje preraste koža.

Črnega močerila (Proteus anguinus parkelj) so odkrili šele leta 1986. Kaže manj prilagoditev na jamsko okolje: ima razvite oči, kožno barvilo, glava pa ni tako nesorazmerno podaljšana kot pri njegovem svetlem sorodniku. Živi le na zelo majhnem območju v okolici Črnomlja.

Človeška ribica lahko brez hrane živi tudi do 12 let. Spolno dozori po približno 14 letih in živi do 100 let.

  • Odrasla človeška ribica zraste od 25 do 30 cm, izjemoma do 40 cm. Je največja jamska žival na svetu. Njeno telo kaže na številne prilagoditve jamskemu življenju. Fotografija: Arne Hodalič
    Odrasla človeška ribica zraste od 25 do 30 cm, izjemoma do 40 cm. Je največja jamska žival na svetu. Njeno telo kaže na številne prilagoditve jamskemu življenju. Fotografija: Arne Hodalič

Prijavite se na e-novice