Herbarij Jožefa Kalasanca Erberga (1771-1843)

Eden od prvih izrazov za zbirke posušenih rastlin je bil hortus siccus oz. »posušeni vrt«.  Prvi herbariji so nastali v 16. stoletju, ko  je to omogočil napredek v razvoju izdelave papirja. Sprva so bili v obliki herbarijskih knjig, šele v 18. stoletju so jih izdelovali kot zbirke ločenih pol in takrat se je zanje uveljavila beseda herbarij. Lastniki herbarijev niso bili samo botaniki, pač pa tudi aristokrati, ki so zbirali rastline predvsem za svoje naravoslovne kabinete.

Dva herbarija v obliki knjige sta bila v lasti barona Jožefa Kalasanca Erberga, graščaka iz Dola pri Ljubljani. V letih od 1794 do svoje smrti je ob dolski graščini uredil park, ki je bil pravi botanični vrt z eksotičnimi drevesi in cvetjem. Prav v svojem vrtu je leta 1798 nabral rastline za "dolski herbarij" (Herbarium vivum Lustthalense). Zbirka je v knjigi, ki je visoka 47 cm in široka 32 cm. Na vsaki strani je prilepljena samo ena posušena rastlina, katere ime je zapisano v latinščini. Dodane so pripombe v nemškem jeziku, seveda v gotici. Knjiga ima 135 listov. Zaključuje se z abecednim katalogom vrst.

Baron Jožef Kalasanc Erberg (1771–1843) je v Ljubljani delal v službi deželnih stanov, na Dunaju pa je bil vzgojitelj prestolonaslednika. Bil je kulturni zgodovinar, zbiratelj starin in umetnin ter ljubiteljski naravoslovec iz kroga Žige Zoisa (1747–1819). Na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani je uredil pravi botanični vrt s preko 7000 rastlinami, v paviljonu pa je razstavil svoje umetnine, etnološko in tehnološko zbirko ter naravoslovne predmete (ptice, minerale in herbarije). 

Ogled gradiva iz Erbergovega herbarija I.
Ogled gradiva iz Erbergovega herbarija II.

Leta 1798 je Baron Jožef Kalasanc Erberg izdelal herbarijsko knjigo, v kateri je zbral 130 vrst s svojega posestva in jih poimenoval z Linnéjevim dvojnim poimenovanjem. Kurator muzeja grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart (1771–1844) je bil njegov svak, zato ni nenavadno, da je bil že od ustanovitve Deželnega muzeja za Kranjsko (leta 1821) njegov podpornik in je muzeju podaril številne predmete. Med njimi je tudi prej omenjena herbarijska knjiga, ki jo je naslovil Herbarium vivum Lustthalense ali »Dolski herbarij«. Večina rastlin v tem herbariju je okrasnih in izvira predvsem iz Amerike, Sredozemlja, Južne Afrike in Azije. Po današnji nomenklaturi jih uvrščamo v 36 družin, kar polovica vseh rastlin pripada košarnicam, metuljnicam, krvomočničevkam (10 vrst iz rodu Pelargonium) in slezenovkam (6 vrst iz rodu Hibiscus).

Iz zapuščine barona Erberga Prirodoslovni muzej Slovenije hrani še eno herbarijsko knjigo, t. i. »herbarij z vazami«. Na prvi strani je podpisan Jožef Kalasanc Erberg, sledi pa seznam vrst, ki navaja 100 strani, na katerih je pritrjenih 389 rastlin. Te so v herbariju poimenovane še s predlinnéjevskimi imeni, dodana so tudi imena v nemščini. Rastline so okrašene z rumenimi in rdečimi vazami. Uporaba različnih vaz kot okrasnih elementov v herbarijih je bila priljubljena predvsem ob koncu 17. in v prvi polovici 18. stoletja in je verjetno povezana s tem, da so rastlinske zbirke dojemali kot posušene vrtove, kjer so rastline (čeprav na papirju) namestili v vaze (npr. herbarij Georga Clifforda in herbarij Zierikzee). Ni še znano, kdo in kdaj je herbarij izdelal in kako ga je Erberg pridobil. Večina rastlin v herbariju uspeva na območju Slovenije, nekaj pa je tudi okrasnih in gojenih vrst (zajčki, endivija). Rastline iz herbarija danes v Sloveniji uspevajo na več območjih, a največ je vrst značilnih za alpski in predalpski svet (npr. planika, alpski srobot, alpska ločika, navadni alpski zvonček, murka, lepi čeveljc, moknati jeglič, dlakavi sleč, progasti volčin), nekaj vrst je bolj toploljubnih (npr. njivska mrtva kopriva, bodeča lobodika, okroglolistna prerast) in nekaj vrst značilnih za vlažna rastišča (npr. mrzličnik). Herbarij vsebuje tudi nekaj plevelnih vrst, ki so bile v preteklosti na območju Slovenije bolj razširjene, danes pa so redkejše (npr. mala kopriva, plavica in kokalj). V njem je tudi primerek rosike, več vrst kukavičevk in nekaj nižjih rastlin (npr. jetrenjaki).