Albert Bois de Chesne si je izbral zemljišce na Tožbarjevi zemlji, 50 m nad cerkvijo sv. Marije, 30 m nad reko Soca. Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami razlicnih velikosti, je bila ta parcela najbolj primerna za njegove namene. Nekaj dreves je tam že raslo: smreke, macesni, gabri, mali jeseni in bukve. Zemljišce so ocistili in nekaj dreves posekali. V vrtu ni nobenega izvira, zato so napravili zajetje pod slapom, ki pada cez steno Kukle, napeljali cevi, zgradili cementni zbiralnik in od tod napeljali vodo po ceveh po vrtu. Zdaj je bilo treba vrt le še ograditi in tako so bila jeseni leta 1926 zacetna dela že opravljena. Pozimi je Bois de Chesne preuceval dela o flori Julijskih Alp. Spomladi leta 1927 pa se je lotil terenskega dela, zacel je prinašati rastline z gora in jih presajati v vrt. Rastline so prinašali v nahrbtnikih in koših. Že na samem rastišcu so jih ocistili in vsako posebej zavili v vlažen mah. Bois de Chesne jim je poskušal ustvariti vsaj podobne življenjske možnosti, kot jih imajo v naravi. Svoj botanicni vrt je postavil na znanstvene temelje na biološko-geografski podlagi. Kugy je dejal, da naj bi bil vrt botanicno popotovanje iz doline na kak julijski vršac. Vegetacijski pasovi naj bi si sledili tako kot v naravi. Zato je ob ograji v spodnjem delu vrta dobila prostor dolinska flora, višje gorska z rastlinami podrasti bukovih in smrekovih gozdov; ob koritu, na vlažnem rastišcu so rasle kalužnice in mastnice, višje so uspevale visoke steblike in ruševje, tik pod vrhom pa je v skalnih razpokah in grušcu dobila prostor visokogorska flora.
Albert Bois de Chesne je imel z vrtom veliko veselja, pogosto pa je bil tudi razocaran. Skrbno je presajal praproti, ki nikakor niso hotele uspevati. Šele ko je njihove korenike s strešno lepenko locil od korenin dreves, niso vec hirale. Težave je imel tudi z rastlinami, ki uspevajo na kislih tleh. Odstraniti so morali del apnene podlage, položiti dve plasti strešne lepenke in nanjo porfir in kamnine iz werfenskih plasti pri Rablju, zemlja pa je bila surovi humus, ki so ga nakopali pod ruševjem 1.600 m visoko in ga pomešali s šoto. Tako imenovane kisloljubne rastline so zalivali le z deževnico.
Najvec rastlin so v vrt prinesli iz Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alp, Furlanskega hribovja, s kraških košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniških Alp. Levo od vhoda so posadili tujke, ki so prispele iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, Atlasa in Kavkaza.
Za vrtnarja je Bois de Chesne izbral enega od Tožbarjev, Antona, najstarejšega vnuka Medvedje smrti. Na šolanje ga je poslal v Padovo. Pri delu v vrtu mu je pomagala Ancka Kavs. Oba sta ostala zvesta Juliani še veliko let po vojni, ko ustanovitelj ni vec prihajal vanjo.