Gemmology

Med vsemi dragulji ima diamant posebno mesto. Je edini dragulj, ki ga sestavlja ena sama kemicna prvina, ogljik. Je tudi edini dragulj, pri katerem brezbarvnost cenimo bolj od rahle obarvanosti. Njegovo ime izhaja iz latinske besede adamas, kar pomeni nepremagljiv. Nepremagljiva je namrec njegova trdota, saj je med vsemi znanimi minerali zdalec najtrši. Nastaja zelo globoko pod površjem Zemlje in skoraj zagotovo so tudi okoli 100 km pod mestom, kjer ravnokar berete besedilo na tem spletnem mestu. Na površje pridejo v obliki kristalov v kimberlitni magmi ali pa tudi v drugih kamninah, za katere pa je skupna znacilnost, da nastajajo globoko pod površjem Zemlje. V zadnjem casu so najbolj popularni diamanti v metamorfnih kamninah eklogitih. Tudi na Pohorju najdemo te kamnine, vendar pa diamantov draguljarske kakovosti zaenkrat v njih ne pricakujemo. Zgodovinsko pomembna najdišca diamantov so bila v Indiji, okoli leta 1725 so jih našli v Braziliji, leta 1870 pa v Južnoafriški republiki. Danes so najpomembnejša nahajališca diamantov v Botswani, Angoli, v Rusiji in Kanadi medtem ko je znamenito nahajališce rožnatih diamantov Argyle v Avstraliji postalo manj pomembno. Iz nekaterih držav, predvsem iz Afrike, prihajajo na tržišce tako imenovani krvavi ali konfliktni diamanti. To so kamni, ki jih nekatere organizirane združbe prodajajo po ilegalnih poteh in si s tem zagotavljajo denar za svoje delo, ki pa je najveckrat povezano z nasiljem in terorizmom. Gemologi so svoj del boja proti tej prepovedani trgovini zaceli pred nekaj leti in naredili standarde, po katerih lahko za veliko diamantov dolocijo njihov izvor oziroma nahajališce.

Korund je mineral, ki je za diamantom in moissanitom tretji najtrši mineral. Najbolj cenjen je rdec prozoren draguljarski razlicek, ki ga obarva primes kroma. Imenujemo ga rubin. Vse druge barve plemenitega korunda v draguljarstvu imenujemo safir. Najveckrat je moder, lahko pa je tudi zelen, rumen, vijolicast, rožnat, tudi brezbarven. Slednjega imenujemo levkosafir. Na barvo safirjev vplivajo primesi titana, železa, mangana in drugih. Posebnost v svetu korundov so zvezdasti rubini in zvezdasti safirji, ki se prerašcajo z mineralom rutilom. Pojav zvezde je posledica selektivnega loma svetlobe na iglicastih kristalih rutila v korundu. Ce so korundi brušeni v kroglo, dobimo tri odseve rutilovih kristalov, pri kabošonih pa šest, ker imajo samo eno skupno tocko. Zaradi konveksne oblike kabošonov pride do izrazitega odboja svetlobe, ki ga zaznamo v obliki šestkrake zvezde in ga imenujemo asterizem. Zelo redko imajo korundi dvanajstkrako zvezdo. To se zgodi, ce se rutilovi kristali prerašcajo še bolj kompleksno. Poleg asterizma poznamo v svetu korundov še en opticen pojav, diasporescenco, ki je posledica prerašcanja diaspora in korunda. Omenjena minerala se prerašcata vzporedno ploskvam romboedra. Ce tovrstne korunde brusimo vzporedno z omenjenimi ploskvami, se lamele diaspora na površini kabošona srebrno belo svetlikajo. Korund se zrašca tudi z glinencem ali drugimi minerali, tako da nastane vkljucek v obliki šestkrake zvezde – takšne imenujemo trapiši rubini. Posebnost v svetu korundov draguljarske kakovosti so še korundi, pri katerih zvezda ni posledica zrašcanja in vkljuckov, ampak samo vkljuckov (tekocinskih kanalov in podobno), ki so dejansko zvezda, ne le opticni pojav zaradi prerašcanja razlicnih mineralov. Imenujejo jih safirji karaoka. Navadno so modro obarvani s srebrno ali z zlato zvezdo.

Korund je pogost spremljajoc mineral v kamninah, ki nimajo veliko proste kremenice. Ce je kremenice veliko, kristalijo alumosilikati. To so minerali, kjer silicij nadomešca aluminij. Aluminija je v nekaterih sedimentnih okoljih dovolj in je lahko vir aluminija v mineralu korundu. Korund kristalizira v magmatskih kamninah, na primer v granitu, nefelinovem sienitu ali bazaltu; pogost je tudi v metamorfnih kamninah, na primer v gnajsih, skrilavcih ali marmorjih. Pogoji, pri katerih kristalizira korund, so na globinah med 15 in 70 kilometri, kjer je pritisk tudi do 20.000-krat vecji kot na površini Zemlje. Najpomembnejša nahajališca rubinov so v Mjanmaru, Vietnamu, Tanzaniji, Tajski, Šrilanki. Zelo zanimivo najdišce rubinov je kamnolom dolomitnega marmorja Sivec pri Prilepu v Makedoniji. Ta marmor lahko obcudujemo na procelju Cankarjevega doma v Ljubljani, gemologi pa imamo še raje kristale rubina v takšnem marmorju. Odlikuje jih izjemna velikost, saj dosežejo tudi do 10 cm in vec v premeru. Poleg tega se prerašcajo z mineralom diasporom, zato imajo rubini iz Makedonije edinstveno opticno lastnost – diasporescenco. So eni redkih korundov, ki jih najdemo v kamnini, v kateri so nastali. Vecina nahajališc draguljarskih razlickov tega minerala je namrec ob potokih in rekah. Korund najdemo tudi v Sloveniji in sicer na Pohorju. V kamnini eklogitu je skupaj z omfacitom, kianitom, granati in še nekaterimi drugimi minerali.

Mineral z najvec barvnimi razlicki v svetu draguljev je beril. Najbolj je cenjen zeleni beril, ki ga poznamo v treh razlickih: smaragd je zelen zaradi primesi kroma, zeleni beril je zelen zaradi primesi železa, vanadijev beril pa je zelen zaradi primesi vanadija. Poznamo še rožnat morganit, rumen zlati beril, zelenorumen heliodor, brezbarven goschenit, rdeci beril in moder akvamarin. Zvezdasti smaragdi so smaragdi z asterizmom. Zvezdasti smaragd ima obicajno šestkrako zvezdo zaradi vkljuckov minerala rutila. Najlepše zvezdaste smaragde so doslej našli v Braziliji. Vendar so tako redki, da jih še ljubitelji in poznavalci vidijo res izjemoma. Nekoliko pogostejši so smaragdi s pojavom macjega ocesa: na površini kabošona je vidna bolj ali manj tanka, a izrazita svetla crta, ki potuje po površini kabošona, ce ga vrtimo okrog vira svetlobe. Vzrok pojava so tekocinski vkljucki in vkljucki v obliki drobnih, a med seboj vzporednih kanalov, redkeje vkljucki vecjih, med seboj vzporednih iglicastih kristalov. Vzporedni iglicasti kristali se ne prerašcajo orientirano s smaragdom in so vidni makroskopsko, mikroskopsko majhni pa se prerašcajo orientirano. Najbolj nenavadni in zato najbolj imenitni pa so smaragdi trapiši: osrednji kristal obrašca šest orientirano zrašcenih prizmatskih kristalov. Vmesni prostor zapolnjuje predvsem temen, skoraj crn drobnozrnat albit z nekaj kalcita. Albit in kalcit sta od smaragda obcutno mehkejša, zato je trapiši smaragd pogosto podoben zobatemu kolesu. Navidezna zvezda, ki jo oblikuje albit kot vkljucek med kristali smaragda, se ne premika po površini dragulja kakor pri zvezdastem smaragdu ali smaragdu z macjim ocesom. Izjemna, vrhunska kombinacija so trapiši smaragdi, ki jih odlikuje še opticni pojav macjega ocesa – in to na vseh šestih kristalih, ki obrašcajo osrednji kristal. Najslavnejši trapiši smaragdi izvirajo iz Kolumbije. Vdelujejo jih v vrhunski unikaten nakit, ki ima seveda temu primerno ceno. Komercialno najbogatejši nahajališci smaragdov sta rudnika Muzo in Chivor v Kolumbiji. Preostala pomembnejša nahajališca smaragdov pa so v Braziliji, Zambiji, Tanzaniji, Indiji, Pakistanu, Afganistanu, v Evropi pa je najpomembnejše nahajališce Habachtal v sosednji Avstriji. Glavna najdišca akvamarina so v Braziliji, Pakistanu in Namibiji, v gorovju Wah Wah v Utahu (ZDA) je svetovno znano najdišce bixbita v riolitu, znana najdišca drugih barvnih razlickov pa so v Pakistanu, Mjanmaru in na Šrilanki. Modrikasto obarvane berile najdemo na vec mestih tudi na Pohorju.

Topaz je mineral in dragulj, ki je pri nas nekako prezrt. Zanimivo pa je, da kljub razlicni obarvanosti nima razlicnih draguljarskih imen, kot smo jih spoznali pri korundu ali berilu. Topaz je torej izraz za mineral in dragulj, vedeti pa moramo, da je ta izraz v zgodovini oznaceval razlicne kamne: v antiki so vse rumene drage kamne imenovali topaz, kasneje so tako rekli rumenemu kremenu, citrinu. Tapas pomeni v sanskrtu »vrocina« ali »ogenj«, starorimski zgodovinar Plinij pa je menil, da je dragulj dobil ime po legendarnem otoku v Rdecem morju, kjer naj bi ga prvic našli. Topaz je brezbarven in obarvan, najbolj pogosto je rumen in oranžen, najredkejši pa so naravno rožnati. Posebno privlacni so modri, vendar jih je velika vecina obdelanih, ker so naravno modri zelo redki. Za barvno obdelane modre topaze uporabljajo trgovci posebne oznake, na primer švicarsko modra in londonsko modra. Tudi mocno zeleni topazi so obdelani, saj v naravi nikoli nimajo tako izrazite barve. Najveckrat ga najdemo v pegmatitih, kjer so kristali lahko veliki tudi meter in vec. Poleg tega ga najdemo v visokotemperaturnih kremenovih žilah, manj pa so pomembna najdišca v magmatskih kamninah granitu ali riolitu. Najpomembnejše nahajališce oranžnih topazov je v Braziliji, kjer jih imenujejo tudi imperialni topazi. V Rusiji je znano nahajališce naravno rožnatih in modrih topazov ter predvsem velikih brezbarvnih topazov.  V Mjanmaru in na Šrilanki so še v sekundarnih najdišcih, v prodišcih rek, najdišca so v Pakistanu, v zadnjem casu so jih odkrili tudi na Kitajskem.

Olivin ni ime minerala, temvec je izraz za trdno raztopino dveh mineralov: forsterita in fayalita. Zato ima olivin spremenljivo kemicno sestavo in zato so spremenljive tudi njegove fizikalne lastnosti: forsterit, ki vsebuje samo magnezij, je brezbarven. Vec pa ko je primešanega železa, se pravi, vec ko je v trdni raztopini fayalita, bolj je zelen, lahko tudi temnozelen in skoraj crn. V draguljarstvu je olivin obicajno prozoren in zelen do rumenozelen. Poleg klasicnega prozornega olivina poznamo še olivin s pojavom macjega ocesa in zvezdasti olivin s štiri- in šestkrako zvezdo. Posebno atraktivni so olivini v meteoritih (palasitih), kjer so v mocnem kontrastu s sivo železovo-nikljevo kovino. Minerali v nizu forsterit – fayalit nastajajo pri primarni kristalizaciji iz magm, ki so relativno bogate z železom in magnezijem ter relativno siromašne s kremenico. Iz njih nastanejo kamnine dunit in peridotit. Olivin je velikokrat tudi v kimberlitu, kamnini, v kateri so diamanti najbolj pogosti. Nekoc najpomembnejše nahajališce olivinov je bilo na otoku Zabargad v Rdecem morju. Na otoku brez sladke vode v zelo pušcavskem okolju so delali zaporniki in iz njega se nihce ni vrnil živ. Kakovost tamkajšnjih olivinov še zdalec presega kakovost smaragdov iz casov faraonov. In zato ni presenetljivo, da je tudi Kleopatra bolj cenila olivine kot smaragde. Izraz olivin odraža znacilno zeleno barvo tega dragulja, ime peridot uporabljajo v ZDA, ime krizolit pa naj bi bilo primerno za zelenorumene razlicke. Najpomembnejša nahajališca olivinov draguljarske kakovosti so v Pakistanu, redki so iz Mjanmara. Pri nas najdemo olivinove bombe pri Gradu na Gorickem.

Slovenci smo lahko ponosni, da imamo v svetu draguljev svojega predstavnika. To je dravit, rjavi turmalin z imenom po reki Dravi. V Sloveniji najdemo še crne turmaline, ki jih imenujemo šorliti. V draguljarstvu so med turmalini najpomembnejši raznobarvni razlicki elbaita. Nekoc so jih imenovali glede na njihovo barvo rubelit, verdelit in indigolit. Turmalini so skupina danes štirinajstih priznanih mineralov. Turmalini nimajo prav preproste kemicne sestave. So silikati, torej spojine silicija in kisika, njihovi kristalni zgradbi pa se pridružujejo aluminij, železo, magnezij, kalij, litij, natrij in še nekatere prvine. Toda te prvine se v zgradbi lahko nadomešcajo in zato v praksi najdemo trdne raztopine njenih skrajnih clenov. Njihovo skupno ime, turmalin, izvira iz šrilanške besede turi mali, ki opisuje raznobarven kamen. Kristali turmalini so namrec pogosto raznobarvni in zato še posebej cenjeni. Barva turmalinov, njena globina in živahnost ne poznata meja. Minerali turmalinove skupine so eni najbolj barvitih mineralov sploh. Povsem cist elbait je sicer lahko brezbarven, šorlit je naceloma crn, dravit rjav. Pa vendar poznamo tudi zelene in modre dravite, intenzivno obarvane elbaite in še drugacne. Prav zaradi tega so izrazi verdelit, rubelit in indigolit danes zastareli oziroma neprimerni. Pri barvnih turmalinih je težje najti enakomerno obarvane kristale kakor pa dvo- ali vecbarvne. Tudi pri navidez enobarvnem kristalu najveckrat opazimo vsaj dva odtenka iste barve. Zelo redko so namrec razmere pri kristalizaciji turmalinov v naravi takšne, da se njihova kemicna sestava, ki neposredno vpliva na barvo, v casu njihove rasti ne spremeni. Obarvanost turmalinov se spreminja tako vzdolž osi c kakor tudi conarno in sicer od središca kristala navzven. Turmalini so tudi mocno dihroicni: ce jih opazujemo iz razlicnih smeri, se njihova barva spreminja ali pa se spreminja vsaj njen odtenek. Vzroki za obarvanost so razlicni, najveckrat so to primesi kemicnih prvin. Železo vpliva na zeleno, modro, rumeno, rjavo, pa tudi rožnato in rdeckasto barvo zato, ker lahko s svojimi razlicnimi valencnimi stanji zaseda razlicna mesta v kristalni zgradbi turmalina: dvovalentno železo obarva modro, trivalentno pa rumeno in rjavo. Poleg železa vplivajo na barvo turmalinov vsaj še mangan, krom, vanadij in titan. Mangan vpliva na rožnato in rdeco barvo, krom in vanadij na zeleno, titan na temnomodro do crno. Redko so v turmalinih primesi bakra, zaradi katerih je kristal intenzivno moder, v kombinaciji z manganom, železom in titanom pa nastanejo vijolicasto-modro-rožnati turmalini. Turmalini kristalizirajo v zelo razlicnih kamninah, tako v magmatskih kot v metamorfnih, predvsem v skrilavcih in marmorjih, posebno atraktivni in veliki kristali so v pegmatitih, v hidrotermalnih žilah in v hidrotermalno spremenjenih kamninah. Ker je razmeroma odporen mineral, ga najdemo tudi v klasticnih sedimentnih kamninah, kakršni sta konglomerat in pešcenjak. Granitni pegmatiti so po vsem svetu, takšni z minerali draguljarske kakovosti pa so mnogo redkejši: v Braziliji, Kaliforniji, Namibiji, Nigeriji, Afganistanu, na Madagaskarju in Uralu. V Sloveniji so granitni pegmatiti v okolici Raven na Koroškem, kjer najdemo crne turmaline, pretežno šorlite, v kombinaciji z dravitom, v družbi s kremenom in glinenci. So pa v Sloveniji turmalini tudi v metamorfnih kamninah, na primer v blestnikih v Dobrovi pri Dravogradu, v katerih so bili prvic najdeni rjavi turmalini draviti, prvi pa jih je opisal leta 1883 Gustav Tschermak. Zato velja omenjeno nahajališce za locus typicus tega minerala.

Krizoberil je na splošno manj poznan mineral. Ljubitelji in zbiratelji kristalov sicer cenijo njegove zdvojcene kristale, ceprav jih v zbirkah ni veliko. So namrec precej dragi. Njegovo ime izhaja iz grške besede chrysos (zlat) in odraža njegovo obicajno rumeno barvo. Kristalizira predvsem v pegmatitih ali pa v metamorfnih kamninah gnajsih, sljudnih skrilavcih in dolomitnih marmorjih.Najbolj pogost krizoberil v draguljarstvu je prozoren rumen razlicek s steklastim do poldiamantnim sijajem. Lahko je tudi brezbarven ali pa rumenozelen, rjav, modrozelen, celo rdec ali vijolicast. Najbolj znamenit je razlicek, ki ima v dnevni svetlobi drugacno barvo kot v umetni. Imenujemo ga aleksandrit, poimenovan v cast ruskemu carju Aleksandru II. Pri dnevni svetlobi je rumenozelen, rjavozelen ali modrozelen, v umetni svetlobi pa oranžnordec, rjavordec ali vijolicastordec. Poleg zelo cenjenega in redkega aleksandrita je znamenit razlicek krizoberila tudi macje oko (izraz za opticni pojav na splošno je v tem primeru kar ime razlicka) ali kimofan. Ime poudarja opticno lastnost, lepo opazno na kabošonih: svetel pas svetlobe, ki se enakomerno odbija po temnorumenem do rjavem kamnu. Glavna najdišca krizoberila in aleksandrita so v Braziliji, Rusiji in na Šrilanki. Znani so indijski razlicki macjega ocesa, kakovostnejši pa so šrilanški.

Spinel je še eden izmed draguljev, za katerim se skrivajo trdne raztopine in zato govorimo kar o spinelovi skupini mineralov, podobno kot pri granatu. Spinelova skupina mineralov je po kemicni sestavi zelo raznolika. Poznamo železove aluminijeve, cinkove aluminijeve, manganove aluminijeve, magnezijeve železove, cinkove železove, magnezijeve kromove in železove kromove spinele. Draguljarji imajo najraje magnezijev aluminijev spinel ali spinel z zelo podobno kemicno sestavo. Spineli draguljarske kakovosti so predvsem v marmorjih ali pa na sekundarnih mestih v peskih potokov in rek. Zato so ga pogosto zamenjevali z rubinom, saj je zaobljena zrna rubinov in spinelov s prostim ocesom težko lociti. Najbolj cenjeni so rdec spinelii, so pa tudi modri, rožnati, oranžni, vijolicasti, rumeni, rjavi, crni in brezbarvni. Barva je posledica kemicne sestave, ki vpliva tudi na druge opticne lastnosti. Tako ima na primer gahnospinel, ki je zelenomodra trdna raztopina med spinelom MgAl₂O₄ in gahnitom ZnAl₂O₄, obcutno višji lomni kolicnik in anomalen dvojni lom. Rdeci, rožnati, oranžni, zeleni in skoraj brezbarvni spineli pogosto fluorescirajo. Rdeco in oranžno barvo povzroca primes kroma, kobalt pa jih obarva modro. Zelo redki spreminjajo barvo, nekoliko pogostejša je lastnost asterizma. Znani so primerki s šestkrako in dvanajstkrako zvezdo, ki sta posledici orientiranega prerašcanja spinela z rutilom. Glavna nahajališca spinela so v Braziliji, Mjanmaru, Afganistanu in na Madagaskarju.

Spodumen je mineral in dragulj, ki je ponekod zelo cenjen, pri nas pa se v nakitu pojavlja sorazmerno redko. Je zelo nežen kamen, a dovolj trd, da je vec kot uporaben. Njegovo ime izhaja iz grške besede spodumenos, ki ponazarja pepelnat sivobel videz, kadar ga izpostavimo višjim temperaturam. Prve primerke draguljarske kakovosti so našli leta 1870 v Braziliji kot prozorne rumene kristale s steklastim sijajem. Devet let zatem so našli zelene kristale spodumna v Severni Karolini (ZDA) pri mestu Stony Point in jih kasneje poimenovali hiddenit po nadzorniku v tedanjem rudniku, W. E. Hiddenu, mesto pa preimenovali v Hiddenite, ki v svetovnem merilu ostaja najpomembnejše nahajališce. Nežno rožnate do svetlo vjolicaste primerke so našli v Kaliforniji, draguljarsko ime je kunzit po gemologu G. F. Kunzu. Nekateri kunziti fluorescirajo oranžno, hiddeniti pa redko, ce pa, potem šibko oranžnorumeno. Rožnata barva kunzitov je posledica primesi mangana, intenzivno zelena ali zelenorumena pa železa, zelo redko kroma. Najredkejši so modri, posebnost so spodumni s pojavom macjega ocesa, vsi obarvani razlicki pa imajo izrazit pleohroizem. Nekateri intenzivneje obarvani kunziti scasoma obledijo ali celo povsem izgubijo barvo, ce so izpostavljeni dnevni svetlobi. Spodumen ima dobro razkolnost, zato ga ne najdemo v sekundarnih nahajališcih, saj se prej zdrobi. Zaradi dobre razkolnosti jih tudi težko brusimo. Nastaja v granitnih pegmatitih skupaj z drugimi litijevimi minerali. Spodumen je pomemben industrijski mineral, nahajališca so še v Braziliji, na Madagaskarju, v Afganistanu in Pakistanu. Zanimivo je, da so našli kristale z maso tudi do 90 ton! Vendar pa so spodumni draguljarske kakovosti obcutno lažji in manjši, a kljub vsemu zaradi svoje nežne barve zelo cenjeni.

Za Slovence in našo kulturno dedišcino je pomemben zoisit. Vzorce tega minerala je našel Simon Prešern, trgovec z minerali, na Planini Svinja na Koroškem. Prinesel jih je baronu Sigmundu (Žigi) Zoisu, ki je domneval, da gre za nov mineral, zato je vzorce razposlal evropskim mineralogom. Ti so potrdili njegovo domnevo in ga njemu v cast imenovali zoisit. Danes poznamo še zeleni zoisit v kamnini aniolit, rožnat zoisit s primesjo mangana thulit in najbolj plemenit zoisit iz Tanzanije tanzanit. Prve primerke tega znamenitega razlicka so našli geologi, ko so po velikem požaru v Tanzaniji kartirali ozermlje. Našli so modrovijolicaste kristale zoisita. A ko so odprli rudnik so že po nekaj metrih ugotovili, da so kristali v resnici brezbarvni ali pa sivi in beli. Njihovo modrovijolicasto bravo so namrec dobili zaradi povišane temperature. Še dandanes so prakticno vsi modrovijolicasti tanzaniti dodatno termicno obdelani. Postopek je dovoljen, saj oponaša procese v naravi, poleg tega pa je obarvanost trajna.

Žad je trgovsko ime za zelene prosojne do neprozorne minerale. Pred vec kot 3.000 leti so na Kitajskem uporabljali zelen kamen z imenom yu pri razlicnih obrednih svecanostih in za izdelavo kamnitega orodja in orožja. Danes ga poznamo pod imenom nefrit. Šele v osemnajstem stoletju pa so na Kitajskem spoznali še en zelen kamen z imenom žadeit, ki so jim ga prinesli trgovci iz Mjanmara. Oba minerala imenujemo s skupnim trgovskim izrazom žad in danes je pod tem imenom lahko prikrit še marsikateri zelen mineral. Žadeit  spada v piroksenovo skupino mineralov. Navadno je masiven, zrnat ali vlaknat. Najdemo ga v serpentinitih, ki nastanejo pri metamorfozi kamnin, bogatih z natrijem. Najbolj znacilen je zelen žadeit, vendar pa je lahko zelo raznobarven, brezbarven, bel ali crn. Najbolj cenjen žad je plemenit zelen razlicek, ki ga imenujemo s trgovskim imenom imperialni žad. Ima živahno jabolcno zeleno barvo, je neprozoren do rahlo prosojen in zelo redek. Priljubljena sta tudi vijolicast žadeit in žadeit, ki je trdna raztopina z diopsidom CaMgSi₂O₆ in ga imenujemo kloromelanit. Je polprosojen do neprozoren, zelen do crn, odvisno od tega, kateri pirokseni prevladujejo. Znan je tudi pod imenom maw sit sit. Zeleno, rumeno ali rjavo barvo žadeita povzroca primes železa, pri tistih najlepših intenzivno zelenih pa daje barvo primes kroma. Najbolj znana najdišca žadeita so v Mjanmaru, kjer je tudi edino najdišce maw sit sita. Druga najdišca so manj pomembna, a omenimo vsaj še nahajališca v Rusiji, Gvatemali, na Novi Zelandiji in Japonskem. Žadeit je najbolj cenjen med vsemi kamni, ki jih uvršcamo med žade. Najbolj pomembna je barva, potem pa izvirnost oblikovanja in graviranja enkratnih okrasnih predmetov. Zaradi priljubljenosti in redkosti ga nadomešcajo z drugimi kamni ali pa ga dodatno obarvajo. Žadeit ima ime po španski oznaki za ta kamen piedras de ijada. Ko so izraz prevedli v francošcino pierre de l'èjade, se je vmešal tiskarski škrat in zapisal pierre de le jade, kar pa so Angleži hitro prevedli v jade, mi pa v žad. Nefrit spada v amfibolovo skupino mineralov. Je eden izmed mineralov trdne raztopine tremolita in aktinolita. Kristalizira v monoklinskem sistemu in je, podobno kot žadeit, navadno masiven ali v vlaknatih kristalih. Tremolit najveckrat nastane pri metamorfozi v dolomitnih marmorjih, aktinolit pa je znacilen za skrilavce. Nefrit je zaradi primesi železa zeleno obarvan, je pa tudi rjavkast, rumenkast, zelenorumenkast in crn. Zaradi primesi magnezija je kremno rjav. Redka so macja ocesa, ki so posledica vzporednih vkljuckov vlaknatega železovega aktinolita. Znamenita najdišca nefrita so na Kitajskem, v Turkestanu, pri Bajkalskem jezeru, na Novi Zelandiji in še v številnih drugih državah. Nefrit je mnogo pogostejši od žadeita. Ime izhaja iz grške besede nephros, ki pomeni ledvico in s tem ponazarja obliko zaobljenih prodnikov nefrita, ki so v Aziji razmeroma pogosti. Nekateri uvršcajo med žade še druge, predvsem zelene minerale. Eden izmed teh je omfacit. Je eden izmed bistvenih mineralov metamorfne kamnine eklogita. V redkih primerih je kamnina dovolj ohranjena, da jo lahko uporabimo za okras. Zelen omfacit je namrec v lepem kontrastu z modrim kianitom, rožnatim korundom in rdecimi granati. Ponekod je poleg naštetih mineralov tudi brezbarven, siv ali bel zoisit.

Kremen je eden najpogostejših mineralov na površju našega planeta in zelo pogost okrasni kamen. Med minerali ima posebno mesto. Nekoc so menili, da je kremen tako globoko zamrznjena voda, da se ne more vec stopiti. Njegovi kristali so postali pojem za kristal, ponekod v Sloveniji jih zaradi prepoznavne oblike imenujejo cerkvice. V grobem locimo drobnokristalni in debelokristalni kremen. Za drobnokristalni kremen je znacilno, da ni nikoli v kristalih, katerih ravne ploskve bi lahko obcudovali s prostim ocesom. Mednje spadajo ahati, jaspisi, kalcedoni in še cela vrsta drugih razlickov. Med debelozrnate kremene pa uvršcamo kremen, ki razvije lepo oblikovane kristale, ki jih obcudujemo s prostim ocesom. Debelokristalni razlicki kremena so zelo uporabni za okras. Brezbarvni razlicek imenujemo kamena strela. Ce ima kremen številne drobne tekocinske vkljucke, je videti mlecen, torej ne vec prozoren, temvec prosojen do polprosojen in bel. Imenujemo ga mlekovec. Kremenu se zaradi obsevanja z naravnimi radioaktivnimi žarki nekoliko deformira zgradba. Posledica je rjavkast kremen, ki ga imenujemo cadavec. Ce je temnorjav ali skoraj crn, je morion. Primes dvovalentnega železa v zgradbi vpliva na rumeno barvo pri citrinu, trivalentnega pa na vijolicasto pri ametistu. Zato lahko s segrevanjem ametistov dobimo citrine ali pa zelen kremen, napacno imenovan praziolit. Ce se menjavata rumena in vijolicasta barva v enem samem kristalu, imamo opravka z ametrinom. Kemicna prvina titan povzroci rožnato barvo in takšen razlicek imenujemo roževec. Kremeni z asterizmom so predvsem posledica orientiranega prerašcanja kremena z rutilom. Pri roževcu je ta opticni pojav lepo viden v presevni svetlobi. Pogosti so tudi kremeni z opticnim pojavom macjega ocesa, najbolj priljubljeni so tisti z rutilom ali turmalinom. Drobnozrnati razlicek kremena z mikroskopsko majhnimi vlaknatimi kristali imenujemo kalcedon. Njegova glavna znacilnost je, da nikoli nima razvitih tako velikih kristalov, da bi jih videli s prostim ocesom. Nastaja v sedimentnih, metamorfnih in magmatskih kamninah. Zraste v razlicnih barvah in oblikah. Posamezni razlicki vsebujejo do 2,5 % vode in/ali opala. Krizopras je najplemenitejši razlicek kalcedona. Je znacilno jabolcno zelen zaradi primesi vanadija. Karneol je prosojen do neprozoren in oranžen do rdec. Enovite oranžne dele karneola so v rimskem obdobju pogosto uporabljali za izdelovanje gem. Prosojen do neprozoren rdecerjav razlicek je sard ali sarder. Za sardoniks je znacilno menjavanje vsaj dveh plasti drobnozrnatega kremena, rdecerjavo-bele in belo-crne. Oniks je obicajno neprozoren kalcedon, pri katerem se menjavajo crne, sive, rjave in bele proge. Veliko ga uporabljajo za graviranje, pogosto se brusi samo crno-bele ali samo crne dele. Heliotrop je neprozoren zelen razlicek kalcedona z drobnimi vkljucki rdecega jaspisa. Kalcedon zraste tudi v kalcedonske rože, ki so kdaj pa kdaj posute z drobnimi kristali kremena in zaradi tega precej atraktivne. Kalcedon v ožjem smislu poznamo tudi kot prosojen modrikast razlicek drobnozrnatega kremena, pri katerem se menjavajo svetlomodrikaste in bele proge. Med pomembnejše drobnozrnate razlicke kremena uvršcamo ahate. Obicajno nastajajo v bližini vulkanov, so mandljaste oblike in milimetrski ali metrski. Najbolj atraktivni so v prerezu, ko so vidne posamezne plasti; ce se je kristalizacija ustavila, so v osrednjem delu ahatne geode izkristalizirali kristali kremena. Narava si je v vzorcih ahatov dala duška, saj so vcasih res enkratni. Ne smemo pa pozabiti, da ahate tudi umetno barvajo in to vcasih v nenaravne kricece barve. Vcasih je videti, kakor da so se v kamen ujele rastline. Takšne drobnozrnate razlicke kremena poznamo predvsem kot mahovni ahat in dendritni ahat. Prvi je obicajno brezbarven ali bel kalcedon, v katerem so ujeti zeleni dendriti klorita. Za drugega pa so znacilni vkljucki crnih dendritov v svetlobelem do neprozornem kalcedonu. Ognjeni ahat iz Mehike ima izrazite interferencne barve, ki so posledica loma svetlobe na vkljuckih železovih hidroksidov, izlocenimi med posameznimi plastmi kalcedona. Jaspis je drobnozrnat razlicek kremena z mikroskopsko majhnimi kristali kremena. Tako kot pri kalcedonu tudi v jaspisu niso kristali nikoli tako veliki, da bi jih lahko obcudovali s prostim ocesom. V jaspisu je do 20 % drugih mineralov, ki mu dajejo znacilen videz, obicajno je rdec, so pa tudi zeleni, rjavi, rumeni, modri – pravzaprav ga najdemo kar v vseh barvah. Atraktivnejši primerki imajo vkljucke pirita ali hematita. Plazma je jaspis, ki je zelen zaradi vkljuckov zelenih mineralov (na primer seladonita). Tudi prasem je zelen razlicek jaspisa, vendar je obarvan zaradi vkljuckov aktinolita. Pogosta je psevdomorfoza kremena po drugih mineralih. Najveckrat obcudujemo okremenjena debla in njihove vejice. Sokolje oko je sivomodrikasta psevdomorfoza kremena po krokidolitu, tigrovo oko pa po oksidiranem krokidolitu in je zato rumenorjava. Oba imata lahko opticni pojav macjega ocesa. Nahajališca kremena so po vsem svetu. Najbolj znani so iz Brazilije, s Himalaje in iz alpskih dežel. V Sloveniji najdemo ametist na vec mestih na Pohorju, kameno strelo na številnih nahajališcih (Hrastnik pri Škofji Loki, Crni Vrh nad Polhovim Gradcem, Sostro pri Ljubljani, Cerknica, Znojile, Pohorje), cadavce v okolici Žirovskega Vrha, na Krgani pri Škofji Loki in na Pohorju, svojevrstna posebnost so kremeni z vkljucki rutila v okolici Krašnje. Drobnozrnati kremen najdemo povsod po svetu. Znana so najdišca krizoprasa na Poljskem in v Avstraliji, ognjenega ahata v Mehiki in zgodovinsko pomembna najdišca karneola v Egiptu. V Sloveniji najdemo jaspis na vec mestih, najkakovostnejši je v okolici Velenja, Idrije in Vrhnike. Bel, zelen in tudi polprosojen kalcedon je na vec mestih na Pohorju. Oniks je pogost, vendar najveckrat tako razpokan, da ni uporaben za nakit. V okolici Turjaka najdemo karneole kar na njivah. Nedvomno pa bodo odkrita še nova slovenska nahajališca z draguljarsko uporabnim drobnozrnatim kremenom.

Andaluzit je mineral in dragulj jesenskih barv. Ena njegovih glavnih znacilnosti je zelo izrazit in privlacen pleohroizem pri zelenordecih kamnih. Ime je dobil po španski pokrajini Andaluziji. Je polimorfen mineral s sillimanitom in kianitom. Najveckrat nastane v metamorfnih kamninah, zelo redko v pegmatitih in granitih. V gemologiji je obicajen prozoren razlicek s steklastim sijajem, ki je rjavkast, rjavkastordec in zelen. Zelena barva je posledica primesi mangana, temnozelene razlicke imenujemo viridin. Rdeco barvo povzroca primes železa. Redkeje je rumen, rožnat, moder ali brezbarven. Popularen neprozoren do prosojen razlicek andaluzita z vzorcem v obliki križa precno na kristalografsko os c kristala je ciastolit. Osnovna barva andaluzita v tem primeru je rumena, siva, bela ali rdeckasta, medtem ko so vkljucki, ki dajejo videz križa, iz grafita in so zato vedno crni. Zaradi tega je ta razlicek andaluzita nekoliko mehkejši od prozornih razlickov. Poimenovan je po grški crki ? (chi), ki ponazarja vzorec grafita v andaluzitu. Zelo redek je andaluzit s pojavom macjega ocesa. Glavna nahajališca andaluzita so, poleg klasicnega najdišca v Adaluziji v Španiji, sekundarna nahajališca na Šrilanki in v Braziliji, modri andaluzit je znan iz Belgije, nahajališca ciastolita pa so v Avstraliji, Franciji, Rusiji in Zimbabveju. V Sloveniji ga najdemo na Pohorju, vendar ni dovolj kakovosten, da bi ga uporabili v draguljarstvu.

Cirkon je pogost mineral v magmatskih kamninah, vendar redek v draguljarski kakovosti. Ime je dobil iz arabskih besed zargun, ki pomeni zlato, in gun, ki pomeni barvo. V cirkonu so skoraj vedno primesi radioaktivnih prvin urana in torija. Njuno radioaktivno sevanje v tisocletjih ali milijonletjih povzroci spremembe v zgradbi. Visoki cirkon, imenujemo ga tudi alfa cirkon, je obicajen cirkon, ki kristalizira v tetragonalnem sistemu. Nizki cirkon, imenujemo ga tudi gama cirkon, pa ima porušeno zgradbo. Zato je prakticno amorfen oziroma ima izotropen znacaj. Vmesni cirkon je cirkon, ki je delno še kristaliziran, delno pa je že prešel v amorfno obliko. Cirkon je rdeckastorjav ali pa rumen, siv, zelen, rdec in zelo redko moder – v takih primerih je razlocno vecbarven. Odlikujejo ga steklast do diamanten sijaj, razmeroma visoka disperzija in visok lomni kolicnik, kar daje dragulju živahen videz. Glavna najdišca cirkona so v Kambodži, Avstraliji, Mjanmaru, Braziliji, na Šrilanki in Tajskem. V Sloveniji je v magmatskih kamninah kot spremljajoci mineral, ki ga s prostim ocesom žal ne opazimo.

Lapis lazuli je edini dragulj, ki ima ime sestavljeno iz dveh besed. Je tudi eden redkih draguljev, ki je kamnina in ne mineral. Sestavljajo jo namrec minerali lazurit, kalcit, pirit in še nekateri drugi. Izvor imena je v perzijski besedi lazhward, ki oznacuje modro barvo. Lazurit je trdna razstopina z haüyinom, sodalitom in noseanom, in je glavni mineral, ki vpliva na plemenit moder videz lapisa lazulija. Najdemo ga v apnencu in marmorju, redkeje v granitu. Kristali so sorazmerno redki. Pogostejši je masiven ali v žilah. Lapis lazuli je neprozoren in svetlo- do temnomoder, modrozelen in tudi vijolicastomoder. V draguljarstvu je cenjen svetlomoder razlicek, medtem ko so temnomodri manj priljubljeni. Vkljucki pirita so lahko privlacni, ce pa jih je prevec, vplivajo na trdnost kamna. Kalcit je poleg lazurita obicajno bel in ne prevec zaželen. Glavna najdišca lapis lazulija so v Afganistanu, Cilu in Rusiji. Lapis lazuli je cenjen že kar tisocletja zaradi znacilne modre barve. Vse do devetnajstega stoletja so iz njega izdelovali moder pigment. Lahko ga barvno obdelajo tako, da vkljucki belega kalcita niso izstopajoci. Na tržišcu so pogoste tudi imitacije.

Turkiz odlikuje svetlomodra barva.. Je dragulj, ki so ga uporabljali že pred vec kot 4.000 leti v Egiptu, cenjen in spoštovan pa je bil tudi pri starih ljudstvih Srednje Amerike. Zaradi svoje zgodovinske vloge zaseda pomembno mesto med dragulji. Turkiz je edini pomembnejši dragulj med fosfati. Drobnokristalen turkiz zapolnjuje votlinice v poroznih kamninah ali tvori žile. Nastaja z izlocanjem iz talnih vod, ki izpirajo kamnine, bogate z aluminijem in bakrom. Barvo mu daje baker, je svetlomoder, redko temnomoder ali modrozelen. Zaradi primesi železa je tudi jabolcno zelen. Ima znacilen voskast sijaj in je vedno neprozoren. Pogosti so vkljucki pirita ali limonita. Glavna najdišca so v Iranu, Tibetu, na Kitajskem, Uzbekistanu, Afganistanu in na vec mestih v ZDA. Masiven turkiz je v naravi pogosto porozen. Zato ga impregnirajo z umetno smolo in ga še dodatno barvno obdelajo. Nikoli ga ne smemo cistiti v ultrazvocni kopeli. Pogoste so imitacije in umeten turkiz, ki ga od naravnega razmeroma težko locimo.

Malahit je eden najbolj privlacnih in popularnih okrasnih kamnov. Odlikujejo ga izmenjujoci se pasovi svetlo- do temnozelenega malahita, ki izrisujejo atraktivne vzorce. Pogosto je skupaj z azuritom, se celo nadomešcata in tedaj ustvarjata enkratne podobe v svetu draguljev. Malahit je redko v žarkastih kristalih, pogosteje pa je masiven ali v kapniški obliki. Nastaja namrec zelo podobno kot siga iz kalcita v kraških jamah. Razlika je le v tem, da so krovninske kamnine nad malahitnimi kapniki bogate z bakrovimi minerali, predvsem sulfidi. Sijaj malahita je odvisen od njegove oblike: kristali imajo poldiamantnega do steklastega, masiven in kapniški pa vošcenega in le redko steklastega. Barva malahita je odvisna od primesi glinene komponente in se spreminja od svetlo- do temnozelene. Pri brušenju ne smemo vdihavati njegovega prahu, zato moramo brusne kolute intenzivneje mociti. Nikoli ga ne cistimo v ultrazvocni kopeli. Nekoc je bilo pomembno najdišce malahita in azurita v Romuniji. Danes so pomembna najdišca v Zambiji, Namibiji, Kongu in Rusiji. V Sloveniji najdemo drobne kristale malahita v številnih opušcenih rudišcih, žarkaste skupke do 5 mm velikih kristalov pa v bližini Ortneka na Dolenjskem, vendar nobeden ni draguljarske kakovosti.

Azurit je v obliki lepo razvitih kriustalov, pa tudi masiven in v razlicnih kapniških oblikah. Že njegovo ime oznacuje modro barvo, ki se spreminja od svetlo- do temnomodre. Obicajno je neprozoren, redkeje prosojen ali celo povsem prozoren. Ima steklast ali vošcen sijaj. V draguljarski kakovosti je redek. Še najbolj je cenjen v prozornih kristalih, ki jih lahko tudi fasetiramo.

Nekateri verjamejo, da so Vikingi kot pomoc pri navigaciji uporabljali plošcice cordierita. V oblacnem vremu naj bi iskali Sonce skozi delno polarizirano svetlobo, ki jo je ustvarjal ta izrazito pleohroicen mineral, ki mu gemolgi pravijo iolit. Njegovo ime izhaja iz grških besed ios in lithos (vijolicast kamen), poimenovan pa je po francoskem geologu Cordierju, ki ga je med prvimi prouceval. Najbolj cenjen je prozoren modrovijolicast razlicek, je pa tudi rumen, siv, rjav in zelen. Najbolj znacilen je njegov pleohroizem, zato so ga nekoc imenovali dihroit. Izraz seveda ni bil primeren že zato, ker je iolit v resnici trihroicen. Zaradi navidezne podobnosti osnovne barve z barvo safirja so ga napacno imenovali vodni safir. Redki so cordieriti z asterizmom, pojavom macjega ocesa ali aventurescenco. Najdemo ga v metamorfnih kamninah, kakršni so skrilavci ali gnajsi, pa tudi v granitih in pegmatitih. Glavna najdišca iolita so na sekundarnih mestih v Mjanmaru, Indiji, Tanzaniji, na Šrilanki in Madagaskarju. V Sloveniji ga najdemo na Koroškem, vendar pa kristali niso draguljarske kakovosti.

Diopsid je razmeroma pogost mineral širom po svetu. V draguljarstvu je redek, ima pa atraktivne razlicke. Ceprav so kristali pogosti, le redko najdemo popolno oblikovane. Redko je brezbarven, pogosteje je zelen, rumenkastozelen, temnozelen, rjav ali celo crn. Najdemo ga predvsem v metamorfnih kamninah, bogatih s kalcijem. Diopsid je trdna raztopina s koncnim clenom hedenbergitom in tedaj je lahko povsem temen, crn. Obicajno je neprozoren, ceprav poznamo tudi povsem prozorne primerke. Izrazito zelen diopsid, ki je obicajno prozoren, ima primes kroma in ga zato imenujemo kromov diopsid. Masivni, prosojni do neprozorni razlicki modre barve so znani pod imenom violan. Znani so še temnorjavi do crni diopsidi z asterizmom štirikrake zvezde in temnozeleni primerki s pojavom macjega ocesa. Najpomembnejša najdišca so na sekundarnih mestih v Mjanmaru, Kanadi, Keniji, na Šrilanki in Madagaskarju, v Sloveniji pa na vec mestih na Pohorju, vendar ni draguljarske kakovosti.

Ameriški Indijanci in tudi drugi narodi so uporabljali hematit oziroma rdeco okro kot barvno osnovo za poslikavo teles in še posebej obraza. Kasneje je hematit postal ena najpomembnejših rud za pridobivanje železa, danes pa ga množicno uporabljamo tudi za okras. Ime je dobil iz grške besede hema (kri), ki oznacuje znacilno rdeco crto, ki jo pušca na porcelanasti plošcici. Najbolj znani kristali hematita so v obliki takoimenovane železove rože. Pogosto pa je masiven in drobnozrnat. Najbolj obicajen je neprozoren siv hematit s kovinskim sijajem, je pa tudi crn, rjavordec in povsem rdec. Ne glede na svojo barvo pušca vedno rdeco crto na porcelanasti plošcici. Vsak, ki je poskusil rezati, brusiti ali polirati hematit, ve, kaj pomeni rdeca sled, ki jo pušca pri obdelavi. Hematit uporabljamo predvsem kot okrasen kamen, v kabošonih, kroglicah (za ogrlice) in podobno. Zanimivi so primerki, pri katerih se menjavajo sive in rdece plasti hematita, najbolj cenjen pa je, kadar je skupaj z rumenim rutilom in brezbarvnim kremenom. Takšne imajo v Braziliji, najdišca sivordecega hematita pa so po vsem svetu v sedimentnih, magmatskih in metamorfnih kamninah, tudi v lavi. V Sloveniji ni redek, najdemo ga na Kopitovem gricu nad Borovnico, severno od Dravograda in v opušcenem rudniku Sitarjevec pri Litiji.Hematit je priljubljen kamen, zato ga proizvajajo tudi umetno; kadar ga kupujete, imejte s seboj magnet: naravni hematit ni magneten, vecina umetnih proizvodov pa prav mocno.

Krizokola je eden redkih mineralov in še bolj redkih draguljev z imenom, ki je ženskega spola. Obicajno je masivna ali zelo drobnokristalna. Najdemo jo v oksidacijskih conah bakrovih rudišc. Je modra, zelena ali modrozelena ter v številnih niansah. Vedno jo spremljajo bakrovi, železovi in manganovi oksidi, kar daje svojstven videz kamnu, ki je na videz neprozoren in vošcenega sijaja. Ce je krizokola okremenjena, ima steklast sijaj ter visoko trdoto zaradi kremena, ce pa jo spremlja jaspis, ima zelenomodro barvo z rdecerjavimi pegami. Druži se z malahitom, redkeje turkizom (to razlicico imenujemo eilatski kamen). Glavna najdišca so v Arizoni, Novi Mehiki, Rusiji, Mehiki, Izraelu, Cilu in Kongu.

Rodonit je ponekod zelo priljubljen okrasen kamen. Poleg rožnate barve ga namrec odlikuje razmeroma visoka trdota. Njegovo ime izvira iz grške besede rhodon, ki oznacuje rožnato barvo tega minerala. Rodonit spada v skupino piroksenov. Obicajneje je masiven ali drobnozrnat. Ponekod ga najdejo tudi v vecjih blokih. Ima steklast sijaj in je navadno neprozoren. Njegova barva se spreminja od svetlo rožnate, rdece, rjavordece do vijolicastorožnate. Posebno atraktivni primerki so prepredeni s crnimi žilicami manganovih mineralov. Redkejši so intenzivno rožnati prozorni primerki, ki jih lahko tudi fasetiramo. Glavna najdišca so v Kaliforniji, Kanadi, Angliji, Mehiki, Južni Afriki, Rusiji, na Švedskem, Japonskem ter v Avstraliji.

Sodalit je eden izmed mineralov sodalitove skupine, ki jo sestavljajo glinencevi nadomestki. Po kemicni sestavi so zelo podobni glinencem, le da vsebujejo manj kremenice. Poleg lazurita, ki je glavni mineral lapis lazulija, je sodalit najpomembnejši mineral te skupine. Ime kaže na prisotnost natrija (angl. sodium). Kristali sodalita so izjemno redki, obicajno je neprozoren, vcasih pa prosojen. Sijaj ima steklast do masten, barve pa je temnomodre do vijolicastomodre. Bel razlicek je hackmantit, ki je zaradi primesi žvepla vcasih rumen. V modrih razlickih so pogoste žilice kalcita. Na splošno je sodalit razmeroma redek mineral in ga najdemo v nefelinovem sienitu in drugih kamninah z malo proste kremenice. Najdišca so v Kanadi, Namibiji in Braziliji.

Meteoriti so kamni, ki izvirajo iz vesolja. Vecina jih kroži v asteroidnem pasu okoli Sonca med planetoma Marsom in Jupitrom. Zaradi medsebojnih trkov in predvsem zaradi velikega Jupitra skrenejo s svoje obicajne poti in lahko padejo na kakšnega izmed drugih asteroidov, na planete ali njihove lune. Stari so 4,6 milijarde let in so nema prica nastanka našega osoncja. Locimo kamnite, železove nikljeve in mešane meteorite. V draguljarstvu so posebej cenjeni predvsem palasiti. To so kovinski železovi nikljevi meteoriti z velikimi rumenimi do rumenozelenimi kristali olivina.

Tektiti niso meteoriti, marvec takoimenovano meteoritsko steklo. Ob padcu meteorita so se razletele staljene Zemljine kamnine z veliko kremena in se med letenjem v zraku strdile. Zato je oblika tektitov bolj ali manj aerodinamicna in jih ne najdemo v kraterjih, temvec tudi vec sto kilometrov stran od njih. Glavna najdišca tektitov so na Ceškem (moldaviti), v Libiji (libijsko steklo), Vietnamu, Indoneziji (indokiniti), Avstraliji (Darwinovo steklo), Slonokošceni obali, v ZDA pa v državah Georgija in Teksas.

Obsidian je najbolj pogosto naravno steklo, ki so ga uporabljali že za izdelavo kamnitih orodij in še posebno za pušcice ter druga ostra orožja. Imenovan je po njegovem domnevnem odkritelju Obsiusu iz Etiopije. Obsidian je amorfna kremenica s primesjo kalcijevih, natrijevih, kalijevih in drugih oksidov. Najdemo ga v bližini (nekoc) delujocih ognjenikov. Nastaja namrec s hitrim ohlajevanjem lave riolitne sestave. Najbolj pogosto je crn in na videz povsem neprozoren. Lahko je še siv, crnosiv ali crn in rjav. Ponekod ima vkljucke belega kristobalita. Vkljucki piroksenov, drugih mineralov in zracnih mehurckov ga lahko obarvajo zeleno, modro, rdece ali vijolicasto. Takšne primerke imenujemo mavricni obsidian. Posebnost je crni obsidian z vkljucki vlaknatih kristalov v srebrni ali zlati barvi. V redkih primerih je  prosojen in celo prozoren in tedaj je primeren tudi za fasetiranje. Ceprav je obsidian pogost, so njegova najpomembnejša najdišca v Mehiki, na vec mestih v Združenih državah Amerike in v Sredozemlju na Liparskih otokih. Obsidian je obcutljiv za povišane temperature, kar moramo upoštevati pri brušenju in ko ga uporabljamo kot okrasni kamen.

Najbolj pogosti minerali v Zemljini skorji so glinenci in med njimi so tudi draguljarski razlicki. V tej veliki skupini kamninotvornih mineralov v grobem locimo kalijeve in natrijevo kalcijeve. V draguljarstvu so pomembni, ker imajo nekatere zanimive opticne lastnosti: labradorescenco, opalescenco in aventurescenco. Najpogostejši so labradorit, amazonit in mesecev kamen. V skupino kalijevih glinencev spadajo ortoklaz, sanidin, mikroklin in anortoklaz. Ortoklazi so obicajno brezbarvni ali beli, pa tudi zeleni, rjavi, sivi in crni, najbolj pa so cenjeneni rumeni in oranžni, v draguljarstvu predvsem prozorni primerki. Najbolj priljubljen kalijev glinenec v draguljarstvu je mesecev kamen, prozoren do prosojen visokotemperaturni razlicek kalijevega glinenca ortoklaza, ki se prerašca z albitom. Zaradi tega lahko na površini kabošonov opazimo znacilen opticni pojav adularescenco. Znani so tudi zvezdasti mesecevi kamni s štirikrako zvezdo in s pojavom macjega ocesa. Sanidin kristalizira pri visokih temperaturah, je bel ali rumen zaradi primesi železa. V draguljarstvu uporabljajo tudi brezbarvne. Zaradi prerašcanja z oligoklazom lahko opazimo podobno prelivanje barv kot pri labradoritu. Mikroklin je znacilen nizkotemperaturni glinenec, draguljarski razlicek je amazonit. Lahko je svetlo- do temnozelen ali celo modrozelen. Barva je posledica napak v zgradbi, kadar svinec zamenja kalij. Brezbarven ali bel mikroklin ima vcasih vkljucke iglicastega temnozelenega do crnega arfvedsonita. Barvni kontrast in adularescenca prispevata k svojstvenemu videzu tega dragulja. Natrijevo-kalcijevi glinenci ali plagioklazi so po kemicni sestavi mnogo bolj raznoliki. So trdna raztopina albita in anortita, glede na njuno kolicinsko razmerje – vsak nadaljnji clen ima manj kalcijeve in vec natrijeve komponente – pa so vmesni cleni oligoklaz, andezin, labradorit in bytownit. V draguljarstvu je znamenit labradorit, ker je v osnovi crn, obarvajo pa ga interferencne barve v celotnem mavricnem spektru. Kadar so barve posebej izrazite, govorimo o spektrolitu. Plagioklazi imajo spremenljive vrednosti lomnih kolicnikov in gostote skladno z njihovo razlicno kemicno sestavo.  Svojstven videz ima soncev kamen. Obicajno je to oligoklaz ali labradorit rjave barve z drobnimi vkljucki hematita ali geothita, ki se v odbiti svetlobi lesketajo in ustvarjajo aventurizacijo. Oligoklaz, andezin, bytownit in anortit se redkeje uporabljajo v draguljarstvu. So pa znani povsem prozorni in rdeci primerki ali pa primerki z intenzivno adularescenco. Med barijevimi glinenci omenimo samo hialofan. Lahko je trdna raztopina z drugimi barijevimi glinenci ali pa z ortoklazom. Obicajno je brezbarven. Pomembnejša nahajališca so v Švici, Avstriji, Bosni in Braziliji.

Poleg mineralov anorganskega izvora sodijo med dragulje tudi nekatere snovi organskega izvora. Na prvem mestu omenimo bisere. Ti ne nastanejo tako, da pade drobec peska v školjko, temvec tako, da se školjka obrani napada zajedalca, ki prevrta školjcno lupino. Školjka ranjeni del obda s plastmi biserovine in tako nastane naravni biser. Danes so na tržišcu redki. Obicajno lahko kupimo gojene bisere. Ti nastanejo podobno kot naravni, se pravi kot obrambna reakcija, le da tujek ali jedro vstavi v školjko clovek. Zdaj prihaja na tržišce najvec biserov s Kitajske, še vedno pa so priljubljeni južnomorski biseri. Naj omenimo še, da biseri ne nastajajo samo v školjkah, marvec tudi v polžih. Pomembno je le, da ima mehkužec lupino prekrito z biserovino. Našli so tudi fosilne bisere.

Trgovanje s snovmi organskega izvora – slonovino in želvovino ter nekaterimi vrstami koral –  je že vecinoma prepovedano. Izjema so le primeri, ko gojijo doloceno vrsto živali za prehrano ljudi in lahko potem dele okostij ali, na primer, roževinast oklep želve, uporabijo za okras. Podrobnosti o tem doloca CITES.

Med drugimi snovmi organskega izvora je pomemben še jantar ali fosilna smola, ki je posebej atraktiven, ce je v njem ujeta kakšna žuželka ali druga žival oziroma rastlina. V Sloveniji so do sedaj najdeni le redki primerki naravnega neobdelanega jantarja- na primer v premogovniku Velenje in blizu Vranskega. Vec pa je jantarja v arheoloških predmetih, saj je skozi naše kraje potekala znamenita jantarna pot.

Korale v draguljarstvu so predvsem iz kalcita. Najbolj cenjene so rožnate in rdece korale, nekatere vrste, na primer crne korale, pa so zavarovane in z njimi ni dovoljeno trgovati. So razmeroma mehke, sijaj pa imajo vošcen do steklast. Ni priporocljivo, da jih cistimo v ultrazvocni kopeli. Korale so pogosto dodatno obarvane, izdelujejo pa tudi njihove imitacije, ki so predvsem iz plastike ali pa stisnejo karbonatni obarvan prah v enovito maso, podobno koralam. V Sloveniji je ohranjenih razmeroma veliko fosilnih koral. Najstarejše, skoraj 400 milijonov let oziroma iz obdobja devona, so našli na Stegovniku nad Tržicem. Zelo znamenite so korale iz obdobja krede v Stranicah pri Slovenskih Konjicah, kjer so našli tudi ostanke dinozavrovih kosti. Raznovrstne korale s polži in školjkami so »pri nas« živele pred 25 milijoni let in jih danes najdemo v okolici Krope in pri Gornjem Gradu. V Jadranskem morju živi zdaj vec vrst koral; najbolj prepoznavna je rdeca korala vrste Corralium rubrum, ki jo kljub temu, da je ogrožena, še vedno uporabljajo za izdelavo nakita.

Trgovanje s snovmi organskega izvora – slonovino in želvovino ter nekaterimi vrstami koral –  je že vecinoma prepovedano. Izjema so le primeri, ko gojijo doloceno vrsto živali za prehrano ljudi in lahko potem dele okostij ali, na primer, roževinast oklep želve, uporabijo za okras. Podrobnosti o tem doloca CITES.

Les je bil v preteklosti cenjen tudi v draguljarstvu, že v anticnih casih ga je bilo sorazmerno enostavno obdelovati. Uporabljali so tako svetle kot temne vrste lesa, med svetlimi omenimo tiso, jesen, brezo, oreh, oljko, brest in topol, med temnimi pa mahagonij, palisander, ebenovino in cedro. Iste vrste imajo lahko razlicno barvo in zgradbo, glede na to, kje so rasle. Zato imajo posamezne vrste lesa vec trgovskih imen. Ponekod je zelo priljubljen fosilen les temnorjave do crne barve. Imenujemo ga gagat. Pomembna nahajališca so v Angliji in Afriki. Nikoli ga ne cistimo v ultrazvocni kopeli.