Geologija je ena od temeljnih znanosti o trdnih, tekocih in plinastih snoveh, ki sestavljajo planet Zemljo. Preucuje sestavo, zgradbo, fizikalne in kemijske lastnosti Zemlje ter razvoj njenih razlicnih delov, ki se nenehno premikajo in spreminjajo.
Geologija je tudi vsakodnevno uporabna veda, saj geologi odkrivajo in raziskujejo nahajališca kovinskih in nekovinskih mineralnih snovi, fosilnih trdnih in tekocih energetskih virov, z razlago vzrokov nastanka in poteka lahko napovedujejo nekatere naravne procese, ki ogrožajo cloveka, njegovo imetje in okolje – to je takoimenovani geohazard. Na osnovi inženirskih geoloških znanj lahko gradbeniki gradijo potresno varnejše zgradbe.
Geološko poznavanje in razumevanje paleoklimatskih in drugih dosedanjih sprememb v okolju omogoca vedno boljše napovedovanje vremenskih sprememb in geoloških dogodkov, na primer plazov, potresov ali cunamijev. Ta vprašanja postajajo vprašanja clovekovega preživetja na tem planetu.
Ceprav je predmet raziskovanja vecinoma neživa narava Zemlje, je bil v preteklih stoletjih v okviru geologije preucen tudi nastanek in razvoj življenja in s fosili dokazana evolucija.
Površje našega planeta ustvarjajo sile iz Zemljinih globin ter moc Sonca, gravitacije in vode. Raznolikost geoloških okolij, geodiverziteta, pa daje osnovo biodiverziteti.
Geologija je torej veda o našem življenjskem prostoru, o našem planetu – nekoliko vecjem, ceprav zelo obcutljivem zacasnem vesoljskem zavetišcu brez lastnega pogona, ki ga vodi le gravitacija Sonca.
Minerali
Minerali imajo vecinoma kristalno zgradbo in zato so minerali hkrati kristali. Kristali kažejo simetrijo tudi navzven, ker se atomi ali molekule v notranjosti urejajo simetrijsko. Tako pogosto govorimo o kristalih, kadar so minerali omejeni z bolj ali manj ravnimi ploskvami, ki jih lahko obcudujemo s prostim ocesom. Seveda so tudi v svetu kristalov oziroma mineralov izjeme. To so minerali, ki nimajo kristalne zgradbe. Imenujemo jih amorfni minerali, na primer opal in vulkansko steklo ali obsidian. Posebej locimo še mineraloide, kot sta na primer kopal in jantar. Danes poznamo že vec kot 4.000 razlicnih naravnih mineralov. Med seboj se locijo po edinstveni kristalni zgradbi, ki jo doloca razporeditev prvin v kristalni rešetki, in po kemijski sestavi.
Kristali nastajajo pri procesih kristalizacije v naravnih okoljih. Velika vecina teh procesov je ocem skrita, saj se dogajajo globoko pod površjem Zemlje ali pa so dolgo trajajoci tako, da jim težko sledimo. Kristalizacija v raztopinah ali talinah se zacne z nastankom kristalizacijskih klic ali kristalizacijskih jeder. Okoli njih zacne kristal rasti tako, da se prvine osnovne celice kristala ponavljajo oziroma nadgrajujejo v vseh treh smereh prostora. Kljucni za nastanek kristalov so razpoložljivost kemijskih prvin, ustrezna temperatura in pritisk, prostor, cas, pa tudi pH in Eh okolja. Zaradi razlicne kemicne sestave in kristalne zgradbe imajo minerali in iz njih grajene kamnine razlicne lastnosti.
Naši predniki so že kmalu spoznali, da so nekateri minerali tudi zelo lepi, lepši od drugih. Znane so številne arheološke najdbe, tudi na Slovenskem, ki pricajo o tem, da so bili minerali in kamnine zelo priljubljeni, spoštovani in cenjeni kot estetski predmeti. To so dragulji, to je svet plemenitih kamnov. Še dandanes so dragulji zelo osebni, custveni in cutni simbol, ali pa so odraz in simbol bogastva in moci. Naravni kamen je od nekdaj najžlahtejši in tudi najbolj trajen naravni material, kar nam kažejo arheološke najdbe in najpomembnejša umetniška dela. Tako dragi kamni za okras kot kamnine za stavbarstvo so najbolj cenjeni materiali med umetniki in obrtniki.
Kamnine
Zemlja je živ dinamicen planet. Za razliko od naše Lune, lahko na Zemlji stalno opazujemo, kako se Svet spreminja. Kako nekatere kamnine nastajajo, na primer ob vulkanskih izbruhih, ali pa kako jih unicuje preperevanje in zaradi erozije ponovno prehajajo v druge oblike. Glavni motor vseh dogajanj okoli kroženja kamnin na Zemlji, je skrit v globinah našega planeta. Ce bi Zemljo prerezali, bi videli lupinasto zgradbo z jedrom, plašcem in skorjo. Jedro je nastalo zelo zgodaj po oblikovanju našega planeta s tem, da so se locili kovinski, pretežno železovo nikljevi minerali od silikatnih, ki so v glavnem v plašcu in skorji.
Procesi v notranjosti Zemlje in na njenem površju povzrocajo nenehno nastajanje in spreminjanje kamnin, ki krožijo v tako imenovanem kamninskem krogu. Ob ohlajanju magme v Zemljinih globinah nastajajo globocnine. Okolne kamnine se zaradi povišane temperature spremenijo v kontaktno metamorfne kamnine. Zaradi konvekcijskih tokov magma iz Zemljinih globin prodira proti površju v coni razpiranja, kar povzroci razpad celinske skorje. Podmorski izlivi bazaltne lave v conah razpiranja ustvarjajo vedno novo oceansko skorjo. Raztaljena magma se ob vulkanskih izbruhih izliva na površino še v vulkanih vrocih tock, ki tvorijo vulkane otocnih vulkanskih lokov ter v vulkanih nad subdukcijskimi conami, kjer se oceanska skorja podriva pod celinsko. Ob teh conah podrivanja in ob koliziji dveh celinskih plošc nastajajo visoka gorstva. S transportom, z usedanjem in strjevanjem njihovih preperelih ostankov nastajajo klasticne sedimentne kamnine. Sedimenti lahko nastajajo tudi kot posledica kemicnega izlocanja ali z izlocanjem morskih organizmov (koralni grebeni ipd). Kadar se ob trku tektonskih plošc premaknejo v nižje plasti Zemlje, se pod vplivom povišanega pritiska in temperature spremenijo v metamorfne kamnine. Ce potonejo še globlje v Zemljino notranjost se ponovno stalijo in iz njih nastane nova generacija magmatskih kamnin. V redkih primerih lahko poseben tip vulkana iz Zemljinih globin na površino prinese predornino z diamanti. Padci meteoritov, ki ustvarijo znacilne kraterje, pa so vir kamnin iz vesolja.