Sprehod

Vabimo vas, da se sprehodite po Cojzkovi poti v Alpskem botaničnem vrtu Juliana. Namenjena je predvsem družinam in otrokom druge in tretje triade osnovnih šol, ki bodo na poti spoznali zanimivosti o ustanovitvi vrta in njegovih vrtnarjih ter nekaj posebnih rastlin. S klikom na zvocnik vas bo spremljal tudi glas škrata Cojzka, ki zaposlenim v vrtu pomaga, vcasih pa jim tudi kakšno zagode.  

S skeniranjem QR kode v Juliani se vam na mobilnem telefonu ali tablicnem racunalniku odpre posamezna postaja te poti.

Zoisova zvončica (Campanula zoysii) drobna in nežna raste iz gole skale. Njeni modri cvetovi so kaj nenavadni. Ustje venca ni odprto kot pri drugih vrstah iz rodu zvončic, ampak zoženo. Raste samo v jugovzhodnih apneniških Alpah in je prava hči slovenskih planin, kakor jo je imenoval botanik Viktor Petkovšek. To cvetico je botanik Karel Zois (1756-1799) našel v Bohinjskih Alpah in na Storžiču. Poslal jo je celovškemu botaniku F. X. Wulfnu, ki jo je poimenoval po najditelju: Prvo poznanje zelo redke rastline dolgujem slavnemu gospodu Karlu pl. Zoisu, ki se posveča ves botaniki, ki ji žrtvuje vso pozornost, trud in čas, pa gotovo ne malo denarja. Že njena zunanja, morfološka zgradba nam pove, da je rastlina stara, da je relikt iz terciarja, eden naših najlepših in najznačilnejših starejših endemitov. Proti zahodu sega še v Karnijske Alpe, v Ziljske Alpe na Dobrač, na jugu pa do Trnovskega gozda. Zoisova zvončica bi bila lahko simbol naših, slovenskih Alp.

Zoisova zvončica krasi skalne razpoke, trate in grušč v osrednjih Karavankah pa porašča najlepši otrok naših gora, mala rumena Zoisova vijolica (Viola zoysii). Tako jo je navdušeno v strokovnem opisu imenoval njen boter Wulfen. Okrog leta 1785 jo je našel baron Karel Zois. Neznano rastlino je živo, še z zemljo, iz kranjskih Alp, ki meje na Koroško, Zois poslal v Celovec. Wulfen jo je poimenoval po najditelju in opisu dodal še ročno pobarvano risbo.

Z Juliano je najbolj tesno povezana znamenita Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki je postal simbol Kugyjevih mladostnih iskanj. To skrivnostno rastlino je v drugi polovici 18. stoletja našel Balthasar Hacquet (1739 ali 1740-1815), eden prvih naravoslovcev, ki so raziskovali našo floro. Opisal jo je v svojem delu Alpske kranjske rastline (Plantae alpinae Carniolicae) leta 1782 in zapisal, da raste v trentarskih gorah, dodal še risbo najdene rastline ter primerek nabral še za svoj herbarij.

Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Skoraj sto let kasneje je tržaški botanik Muzio Tommasini opozoril mladega Kugyja na to še nerazrešeno uganko. Drobna, sloka prikazen, nežna, srebrno lesketajoča se čaša, svetla, bela, cvetna obleka, vezena z zlatimi pestiči! To ni bila cvetka - bila je kraljična iz devete dežele. Obdana od vonja, neznanega in pravljičnega, je stala na starem, oblejenem pergamentu.

Ta podoba je Kugyja pripeljala v Trento, v kraljestvo Zlatoroga. Kasneje je žalostno zavzdihnil: "Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal - ne". Zmagal pa je trezen, hladen razum učenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta.

Avstrijski botanik Anton Kerner trentarskega grintavca ni šel iskat v gore, ampak v Ljubljano, v zaprašeni herbarij Kranjskega deželnega muzeja, kjer je bil shranjen Hacquetov primerek. Ugotovil je, da je skrivnostna Scabiosa trenta čisto navadna bleda obloglavka ali beli čopek (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem flornem območju. V Sloveniji so njena nahajališča znana s Socerba, Movraža in Sočerge. Trentarski grintavec je bil ostanek ali relikt iz toplejših medledenih dob, ko je submediteranska flora prodrla globoko v osrčje Alp. Ko pa so se podnebne razmere spremenile, je večina teh rastlin propadla, ohranile so se le na najbolj ugodnih rastiščih. Zato je mogoče, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je medtem rastlina tu že izumrla. Beli čopek v Juliani cveti v septembru in oktobru, s svojimi bledo rumenimi glavičastimi socvetji poživlja že odcvetele gredice. Rastline, ki rastejo v Juliani, je že Albert Bois de Chesne vzgojil iz devinskih semen.

Scabiosa trenta...Kugyjevo srce se le tiho smehlja...V svoji zvestobi veruje vanjo, pa najsi bo nedosegljiva...