Odpiralni čas

Fotografija: Ciril Mlinar Cic

 

Od 1. maja do 30. septembra
vsak dan od 8.30 do 18.30

Juliana po letu 1945

Vihravo medvojno in povojno obdobje

Med vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. Albert Bois de Chesne je do leta 1947 še plačeval mesečne nagrade vsaj za zasilno oskrbovanje, tako da sta vrtnarja Anton Tožbar in Ančka Kavs zanj skrbela po svojih močeh. Vojna vihra pa Juliani ni prizanesla. Nekatere rastline so propadle, druge so si morda na sosednji gredici poiskale bolj primerno rastišče, močno so se razbohotile kraške vrste, ki jim je prijalo suho in prisojno pobočje Kukle. Že pred priključitvijo dela Primorske k novi Jugoslaviji je v začetku leta 1947 Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, da bi ga zavaroval pred nadaljnjim propadanjem. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani so ga začeli takoj obnavljati, sami so organizirali ekskurzije in nosili rastline v vrt. Anton Tožbar je uredil stezice, popravil ograjo in korita, Ančka Kavs pa je skrbela za gredice in nabirala semena.

Prirodoslovni muzej kot upravljalec

Leta 1949 je strokovno vodstvo Juliane prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Njegova ravnateljica, znana botaničarka dr. Angela Piskernikova, si je že vsa leta po vojni prizadevala, da bi Juliano obnovili, zanjo skrbeli in jo tudi zavarovali. V Uradnem listu LRS (št. 21 z dne 19. 6. 1951) je izšla odločba, s katero je Svet vlade LRS za prosveto in kulturo zavaroval Juliano kot prirodno znamenitost, ki ima velik prirodoslovno-znanstveni ter turistično-propagandni pomen in svetovni sloves zaradi v njem zbrane dolinske, gorske, subalpske in alpske flore, flore melišč in prodišč.

Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza. Ni pa imela strokovnega vodstva. Prirodoslovni muzej Slovenije je vrt nekajkrat podprl, leta 1961 pa ga je s sredstvi Sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti tudi že upravljal. Z januarjem 1962 pa je Juliana dokončno prešla pod upravo PMS. Preurejanje vrta je od leta 1959 vodil prof. Ciril Jeglič, leta 1960 pa se mu je pridružil tedanji muzejski kustos za botaniko Tone Wraber. Alpske rastline so prenesli iz višjih, a pretoplih in suhih delov vrta v severovzhodni nižji, bolj zasenčeni del. Ta del, ki je bil prej v glavnem neizkoriščen, so po zamisli prof. Jegliča spremenili v snežno dolinico in melišče.

Ko je bil leta 1981 sprejet zakon o Triglavskem narodnem parku, so vanj kot spomenik oblikovane narave vključili tudi vrt. Zanj po svojih najboljših močeh in v okviru bolj ali manj omejenih možnosti skrbi Prirodoslovni muzej Slovenije.

Juliana je edini alpski botanični vrt v Sloveniji, ki živi že skoraj devetdeset let in v katerem se zgodovina prepleta s sedanjostjo na vsakem koraku.

  • Ančka Kavs, Ciril Jeglič in Anton Tožbar v maju 1961 (foto: T. Wraber)
    Ančka Kavs, Ciril Jeglič in Anton Tožbar v maju 1961 (foto: T. Wraber)