Sprehod

Zoisova zvoncica (Campanula zoysii) drobna in nežna raste iz gole skale. Njeni modri cvetovi so kaj nenavadni. Ustje venca ni odprto kot pri drugih vrstah iz rodu zvoncic, ampak zoženo. Raste samo v jugovzhodnih apneniških Alpah in je prava hci slovenskih planin, kakor jo je imenoval botanik Viktor Petkovšek. To cvetico je botanik Karel Zois (1756-1799) našel v Bohinjskih Alpah in na Storžicu. Poslal jo je celovškemu botaniku F. X. Wulfnu, ki jo je poimenoval po najditelju: Prvo poznanje zelo redke rastline dolgujem slavnemu gospodu Karlu pl. Zoisu, ki se posveca ves botaniki, ki ji žrtvuje vso pozornost, trud in cas, pa gotovo ne malo denarja. Že njena zunanja, morfološka zgradba nam pove, da je rastlina stara, da je relikt iz terciarja, eden naših najlepših in najznacilnejših starejših endemitov. Proti zahodu sega še v Karnijske Alpe, v Ziljske Alpe na Dobrac, na jugu pa do Trnovskega gozda. Zoisova zvoncica bi bila lahko simbol naših, slovenskih Alp.

Zoisova zvoncica krasi skalne razpoke, trate in grušc v osrednjih Karavankah pa porašca najlepši otrok naših gora, mala rumena Zoisova vijolica (Viola zoysii). Tako jo je navdušeno v strokovnem opisu imenoval njen boter Wulfen. Okrog leta 1785 jo je našel baron Karel Zois. Neznano rastlino je živo, še z zemljo, iz kranjskih Alp, ki meje na Koroško, Zois poslal v Celovec. Wulfen jo je poimenoval po najditelju in opisu dodal še rocno pobarvano risbo.

Z Juliano je najbolj tesno povezana znamenita Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki je postal simbol Kugyjevih mladostnih iskanj. To skrivnostno rastlino je v drugi polovici 18. stoletja našel Balthasar Hacquet (1739 ali 1740-1815), eden prvih naravoslovcev, ki so raziskovali našo floro. Opisal jo je v svojem delu Alpske kranjske rastline (Plantae alpinae Carniolicae) leta 1782 in zapisal, da raste v trentarskih gorah, dodal še risbo najdene rastline ter primerek nabral še za svoj herbarij.

Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Skoraj sto let kasneje je tržaški botanik Muzio Tommasini opozoril mladega Kugyja na to še nerazrešeno uganko. Drobna, sloka prikazen, nežna, srebrno lesketajoca se caša, svetla, bela, cvetna obleka, vezena z zlatimi pestici! To ni bila cvetka - bila je kraljicna iz devete dežele. Obdana od vonja, neznanega in pravljicnega, je stala na starem, oblejenem pergamentu.

Ta podoba je Kugyja pripeljala v Trento, v kraljestvo Zlatoroga. Kasneje je žalostno zavzdihnil: "Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal - ne". Zmagal pa je trezen, hladen razum ucenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta.

Avstrijski botanik Anton Kerner trentarskega grintavca ni šel iskat v gore, ampak v Ljubljano, v zaprašeni herbarij Kranjskega deželnega muzeja, kjer je bil shranjen Hacquetov primerek. Ugotovil je, da je skrivnostna Scabiosa trenta cisto navadna bleda obloglavka ali beli copek (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem flornem obmocju. V Sloveniji so njena nahajališca znana s Socerba, Movraža in Socerge. Trentarski grintavec je bil ostanek ali relikt iz toplejših medledenih dob, ko je submediteranska flora prodrla globoko v osrcje Alp. Ko pa so se podnebne razmere spremenile, je vecina teh rastlin propadla, ohranile so se le na najbolj ugodnih rastišcih. Zato je mogoce, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne vec, ker je medtem rastlina tu že izumrla. Beli copek v Juliani cveti v septembru in oktobru, s svojimi bledo rumenimi glavicastimi socvetji poživlja že odcvetele gredice. Rastline, ki rastejo v Juliani, je že Albert Bois de Chesne vzgojil iz devinskih semen.

Scabiosa trenta...Kugyjevo srce se le tiho smehlja...V svoji zvestobi veruje vanjo, pa najsi bo nedosegljiva...

Na skali na Belvederu raste blešceci prstnik ali triglavska roža (Potentilla nitida), blazinasta, srebrno dlakava rastlina. V Juliani vzcveti le tu pa tam, bledi cvetovi so le medel odsev živo rožnato rdecih kapljic Zlatorogove krvi, posutih po grušcu pod najvišjimi vrhovi. Svojo združbo ima v subnivalnem pasu pod mejo vecnega snega. V Julijcih je dokaj pogosta, v Karavankah raste na Vrtaci in Kepi, v Kamniških Alpah pa na Grintovcu. V slovenski zavesti se je ukoreninila kot Zlatorogova roža. V svojem pohlepu je clovek lovec streljal na belega gamsa z zlatimi rogovi, da bi se polastil njegovih zakladov. Iz drobnih kapljic je zrasla cudežna cvetica in njeni cvetovi in srebrni listici so ozdravili Zlatoroga. V besu je lovca pahnil v prepad in unicil svoje vrtove. V tej bajki je poudarjena povezanost med clovekom in naravo. Narava je cloveku prijazna, ce je clovekov odnos do nje spoštljiv. Ko prekrši vsa pravila, se mu narava mašcuje in hkrati najde še dovolj moci, da iz smrtnih kapelj krvi vzbudi v sebi novo življenje. Spregledati pa utegnemo belocvetno kobulnico z enkrat ali dvakrat pernato deljenimi listi, ki pa si jo je prav gotovo vredno ogledati.

Rebrincevolistna hladnikovka ali hladnikija (Hladnikia pastinacifolia) je dobila ime po prvem botaniku slovenskega rodu in ustanovitelju Botanicnega vrta v Ljubljani Francu Hladniku (1773-1844), ki jo je leta 1819 našel na Cavnu, opisana pa je bila šele leta 1831 in poimenovana po najditelju. Je edini endemicni rod slovenske flore, saj se od bližnjih vrst toliko razlikuje, da jo imamo za predstavnico samostojnega monotipicnega rodu. Visoka je 15 do 30 cm, pritlicni listi so pernato deljeni, blešcece zeleni, segmenti so jajcasti in nazobcani. Bele cvetove ima v kobulu. Glede rastišca ni izbircna, saj raste tako na travišcih kot v skalnih razpokah. Uspeva v Trnovskem gozdu med Cavnom in Kucljem na južni ter Zelenim robom in Poldanovcem na severni strani. V Rdecem seznamu je kot starejši endemit uvršcena med redke vrste. V vrtu se je hladnikija razselila s svoje gredice in jo pogosto lahko vidimo, kako lepo raste ob številnih poteh.

Poleg vodnega korita se razvršcajo nizki, polegli grmicki z vednozelenimi listi. Spomladi vzcveti Blagayev volcin (Daphne blagayana), njegovi bledo rumeni cvetovi opojno dišijo. Od slovenskih rastlin so o njem nedvomno najvec pisali. 22. maja 1837 je eden od kmetov prinesel polhograjskemu grofu Rihardu Ursiniju Blagayu z Gore vejico rumenih jožefic. Tedanji kustos Kranjskega deželnega muzeja Henrik Freyer (1802-1866) je volcin opisal kot novo vrsto in jo po grofu imenoval Daphne blagayana. Zalo, bledo dafno je 14. maja 1838 prišel gledat saški kralj Friderik Avgust II., ki se je zanimal za botaniko bolj kot za vladarske posle. Povzpel se je na Goro nad Polhovim Gradcem. Jeseni istega leta je Blagay postavil edinstven spomenik, ki nas še zdaj spominja na visoki kraljevi obisk. Od tod tudi ime kraljeva roža. V tedanji Evropi je odkritje nove vrste med botaniki vzbudilo veliko zanimanje, saj skoraj dvajset let po njem ni bilo nobenih podatkov o novih nahajališcih. Šele pozneje so ugotovili, da je Blagayev volcin razširjen v suhih borovih gozdovih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Crni gori, Albaniji, Makedoniji, Bolgariji in Grciji ter v Karpatih. Je prava ilirsko-karpatska vrsta. Pred nekaj leti so najbolj severozahodno nahajališce odkrili v predgorju Karnijskih Alp v Italiji. V Sloveniji raste v dolini Trebuše, v Polhograjskih Dolomitih, ob spodnjem toku Savinje, na Kozjanskem in ob Kolpi.

Kranjski jeglic (Primula carniolica) ima škofovsko rdece, rožnate cvetove in nežne, blešcece zelene liste, ki niso moknato poprhnjeni kot pri avriklju. Poznala sta ga že naravoslovca I. A. Scopoli in F. X. Wulfen, vendar ga nista imela za novo vrsto. Opisal ga je šele dunajski botanik Jacquin. Njemu ga je poslal B. Hacquet, ki je napacno navedel, da raste v kranjskih Alpah, kar pa ne drži, saj ga v Alpah ni. Od vseh jeglicev, ki rastejo v Sloveniji, je najbolj naš, saj ga zunaj meja naše države ne najdemo. Je eden od najlepših mlajših (progresivnih) endemitov, njegov areal je zelo ozek, raste v vlažnih in sencnih soteskah na severnem obrobju Dinarskega gorstva in južno od Ljubljane. Njegova najbolj znana nahajališca so v Trnovskem gozdu, v okolici Idrije, Trebuše in Cerkna, na Dolenjskem v bližini Ribnice in Sodražice, na Notranjskem pri Cerknici, v okolici Ljubljane v Iškem Vintgarju, Iški, borovniškem Peklu in na Zaplani. Na Gorenjskem pa raste v dolini Sovre nad Žirmi. Kranjski jeglic je zavarovan, v Rdecem seznamu pa je uvršcen med neogrožene rastline.

Na Jelenku pri Idriji in na severnih pobocjih Trnovskega gozda, kjer avrikelj in kranjski jeglic rasteta skupaj, so našli križance, ki so jih poimenovali dražestni ali idrijski jeglic (Primula x venusta). Del vrta je Albert Bois de Chesne namenil rastlinam, ki so tujke na ozemlju Slovenije. Skalnata strmina ob ograji, kjer rastejo skupaj kraške in alpske rastline, je živa slika, ki nam še enkrat pove, da v naravi ne moremo potegniti ostrih meja.