Odpiralni čas

Fotografija: Ciril Mlinar Cic

 

Od 1. maja do 30. septembra
vsak dan od 8.30 do 18.30

Juliana po letu 1945

Vihravo medvojno in povojno obdobje

Med vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepušcen sam sebi. Albert Bois de Chesne je do leta 1947 še placeval mesecne nagrade vsaj za zasilno oskrbovanje, tako da sta vrtnarja Anton Tožbar in Ancka Kavs zanj skrbela po svojih moceh. Vojna vihra pa Juliani ni prizanesla. Nekatere rastline so propadle, druge so si morda na sosednji gredici poiskale bolj primerno rastišce, mocno so se razbohotile kraške vrste, ki jim je prijalo suho in prisojno pobocje Kukle. Že pred prikljucitvijo dela Primorske k novi Jugoslaviji je v zacetku leta 1947 Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zašcito in znanstveno preucevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, da bi ga zavaroval pred nadaljnjim propadanjem. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani so ga zaceli takoj obnavljati, sami so organizirali ekskurzije in nosili rastline v vrt. Anton Tožbar je uredil stezice, popravil ograjo in korita, Ancka Kavs pa je skrbela za gredice in nabirala semena.

Prirodoslovni muzej kot upravljalec

Leta 1949 je strokovno vodstvo Juliane prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Njegova ravnateljica, znana botanicarka dr. Angela Piskernikova, si je že vsa leta po vojni prizadevala, da bi Juliano obnovili, zanjo skrbeli in jo tudi zavarovali. V Uradnem listu LRS (št. 21 z dne 19. 6. 1951) je izšla odlocba, s katero je Svet vlade LRS za prosveto in kulturo zavaroval Juliano kot prirodno znamenitost, ki ima velik prirodoslovno-znanstveni ter turisticno-propagandni pomen in svetovni sloves zaradi v njem zbrane dolinske, gorske, subalpske in alpske flore, flore melišc in prodišc.

Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli obcina Bovec in Goriška turisticna zveza. Ni pa imela strokovnega vodstva. Prirodoslovni muzej Slovenije je vrt nekajkrat podprl, leta 1961 pa ga je s sredstvi Sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti tudi že upravljal. Z januarjem 1962 pa je Juliana dokoncno prešla pod upravo PMS. Preurejanje vrta je od leta 1959 vodil prof. Ciril Jeglic, leta 1960 pa se mu je pridružil tedanji muzejski kustos za botaniko Tone Wraber. Alpske rastline so prenesli iz višjih, a pretoplih in suhih delov vrta v severovzhodni nižji, bolj zasenceni del. Ta del, ki je bil prej v glavnem neizkorišcen, so po zamisli prof. Jeglica spremenili v snežno dolinico in melišce.

Ko je bil leta 1981 sprejet zakon o Triglavskem narodnem parku, so vanj kot spomenik oblikovane narave vkljucili tudi vrt. Zanj po svojih najboljših moceh in v okviru bolj ali manj omejenih možnosti skrbi Prirodoslovni muzej Slovenije.

Juliana je edini alpski botanicni vrt v Sloveniji, ki živi že skoraj devetdeset let in v katerem se zgodovina prepleta s sedanjostjo na vsakem koraku.

  • Ancka Kavs, Ciril Jeglic in Anton Tožbar v maju 1961 (foto: T. Wraber)
    Ancka Kavs, Ciril Jeglic in Anton Tožbar v maju 1961 (foto: T. Wraber)