Temeljni kamen novejše slovenske floristike je herbarijska zbirka Kranjska posušena flora (Flora exsiccata Carniolica), ki jo je zbral in uredil botanik Alfonz Paulin (1853-1942), vodilni znanstvenik na področju rastlinoslovja na prelomu 19. stoletja. Njegovo delo je bilo vsestransko. Napisal je prvi izvirni botanični učbenik v slovenskem jeziku, vodil je Vrt domovinske flore v Ljubljani od leta 1886 do 1931. Dejaven je bil pri prizadevanju za ohranitev naravne dediščine, zbral je mnogo gradiva za kritično Floro Kranjske, ki pa je žal ni napisal. Kranjska posušena flora je izhajala v dolgem obdobju 35 let (1901-1936) in ni dokončana. Izšlo je 20 centurij (2000 pol), 10 pred prvo svetovno vojno in 10 po njej. Herbarijski listki so bili za prvih 1000 primerkov tiskani in so izšli v petih posebnih zvezkih, katerih avtor je bil Paulin. Najizčrpnejša poročila so izšla za prvih 6 centurij, kjer najdemo poleg točnih podatkov o rastišču, kjer je bila rastlina nabrana, tudi podatke o njeni razširjenosti na Kranjskem. Pri naslednjih štirih centurijah so shede tiskane, vendar so na njih le običajni podatki o nahajališču rastlin. Zadnjih tisoč etiket je bilo napisanih z roko. Njihovo besedilo je iz latinščine prevedel in objavil Paulinov sodelavec Fran Dolšak (1000 do 1800). Šele v letu 1966 je Tone Wraber objavil seznam zadnjih dveh centurij.